26. okt 2006 17:57
Za vsako stvar sta potrebna dva, tako za dobro kot za slabo. Sodim sicer v drugo kategorijo, torej med snahe, ki jih tašče razvajajo. No, razvajam tudi jaz mojo taščo... Ob tem ne rečem, da kdaj med nama ni povišanih tonov - so tudi že bili, čeprav zelo redko. A obe zmoreva prenesti odkrito in pošteno besedo in zato nesoglasij, ki bi nam oteževala skupno življenje, ni. KAr je zelo bistveno glede na to, da živimo pod skupno streho.
Vprašanje je seveda, na kateri točki so se nesoglasja ali celo spori začeli. Odvisno je tudi od tega, kako smo živeli doma, preden smo postali snahe, zeti. Meni je moja mama (ki s taščo res ni imela pretirane sreče) položila na srece, da je moja tašča mati mojega moža, torej človeka, ki sem si ga izbrala za skupno življenje, in je že zavoljo tega vredna spoštovanja. Kar pa ne pomeni, da jo moraš imeti rada - to je druga kategorija, mi je še položila na srce.
Morda sem imela srečo, ker sem živela v družini, v kateri smo se dobro razumeli, in podobno je bilo v moževi. Morda bi nekatere stvari zdaj počela drugače, a v bistvu mi ni žal za ničemer. Od prvega trenutka življenja pod isto streho smo imeli svoje ločeno stanovanje. Če sem kuhala pri tašči, je bilo to izveselja,ne pa, ker bi morala. Če ni skupne kuhinje,kopalnice, števcev, telefona - je kar nekaj običajnih razlogov za spore izključenih. Je pa tudi res, da je velikoodvisno od druge strani. Tast je hitro postavil meje medsebojnega kominiciranja - še danes, po večkot 20 letih skupnega življenja, si zvinimo ali trkamo navratih v posamezno stanovanje. In če se kdozaklene, ni to nič strašnega. Pač dajemo vedeti, da si želimo, naj nas nihče ne moti.
Ne rečem, d tašča ni kdaj poskušala kaj uravnavti po svoje. A sem vedno znala najti način, da ji povem, kje so meje, in jih je tudi spoštovala. Otroci so posebna zgodba - nikdkar v njenem varstvu niso počeli ničesar, česar ne bi smeli pri starših. NAsprotno - pri njej je vedno veljala strožja disciplina kot pri naju z možem. Tako je bilo pr inajinih otrocih in tako pri obeh otrokih od moje svakinje, moževe sestre. Tudi ona živi z družino v isti hiši.
Tašči bomo vedno hvaležni za to,koliko nam je pomagala pri otrokih. Si predstavljate babico, ki je najprej z enim vnukom preživljala tedne in mesece na morju, od prvega leta starosti naprej, pa potem z dvema, pa s tremi in štirimi, v razponu enega do sedmih let? In to več let zapored, od konca junija do konca septembra (ali avgusta, ko je prvi šel v šolo...)...Koliko dela je to, preden jih zjutraj nahraniš in zvečer spraviš spat, da ne omenjam vmesnih opravil? Spat so hodili kot puheki, skopani, odišavljeni, počesani, kot pri nas starših skoraj nikoli, na morju pa sploh ne...
No,zdaj sem se malo razpisala. Hotela sem reči, da je za sožitje potrebno veliko potrpežljivosti z obeh strani, se kdaj ugrizniti za jezik, a ne vedno. Konfliktke reševati mirno, na enakopravni osnovi. Ne si dovolit podcenjevanja, a tudi me, snahe, ne smemo podcenjevati tašč. Včasih je potrebne malo taktike, včasih je pomembno, kaj želimo doseči. Če je tašča ljubosumna na snaho, je po mojem mnenju za to kriv bolj mož kot njegova mama. To je kot če imajo možje ljubice - za moj okus so krivi oni, možje, ne ljubice, kij ih žene običajno krivijo. One pač ponujajo, naši možje pa so tisti, ki izbirajo in na koncu rečejo da ali ne. In tako je z našimi taščami - sinko se mora odločit, me smo s svojim ravnanjem že dale na znanje, kaj mislimo.
Tako da, matilda, je morda najprej potrebno določiti razlog nerazumevanja in ga skušati rešiti(seveda, če je volja na obeh straneh), sicer pa stike spraviti na minimum oziroma obdržati distanco. Ne bi pa nikdar slabega odnosa s taščo prenašala na otroke - vnuki in vnukinje nimajo nič z našimi spori. Dedka inbabico jim je treba prikazat v prijazni luči, če nista v redu, bodootroci to sami sčasoma spoznali in temu primerno ravnali. Nam pa nihče nikdar ne bo mogel očitati, da smo koga komu skušali odtegniti.
Da pa ima tudi moja tašča svoje štose je jasno, tako kot imam jaz svoje. Ampak ena drugi pustiva dihat, navsezadnje ne živiva medve v skupnem gospodinjstvu...
Tako je to prinas. Mamamia
mamamia