član od 20044272 sporočil
Jaz sem mela ful srečo, da sva nekaj časa živela v nekakšnem ala privatnem študentskem domu, kjer nobenemu ni bilo preveč do pospravljanja in je videl, da to nikamor ne pelje in da je res grozno, ko bi rad kaj skuhal, pa moraš prej 2 uri pucat... In da je razgrnjen časopis na mizi, med katerim je en kup pribora, drobtin in bogvečesa še, res neapetitlih... In zdaj gre takoj pospravljat časopis, če ga je bral, pa pozabil, ko pridem domu, hehe:) Veva, kaj gre komu na živce (meni ta časopis z drobtinami in pa to, da posoda ni tam, kjer ji je mesto) in se trudiva, da se tega drživa. Če ima on rad nekaj tak, pa se jaz potrudim, da je tak.
Se strinjam s tistimi, ki pravijo, da ženske večinoma mislijo, da znajo le one dovolj dobro oz. hočejo, da je narejeno po njihovo in takrat ko one rečejo. Tako verjamem, da se marsikomu ne da več... Se strinjam, da morajo otroci pomagat, ampak kako bojo to naredili, pa naj bo njihova stvar, ne da se nič ne potrudijo, ampak pustit jim je pa treba njihov način...
Jaz mam zdaj, ko sva sama na svojem in popolnoma sama skrbiva za celo gospodinjstvo vsaj 10x manj dela kot sem ga imela kot najstnica, ko sem bila zadolžena za celotno likanje, pomivanje posode in zgornjo kopalnico v naši 5-članski družini... Bilo je zelo naporno in popolnoma brezveze zakomplicirano! 10000x lažje mi je skuhat + pomit posodo za sabo kot samo pomit posodo za mojo mami, ker naredi kuhno tako, kot da je vanjo treščila atomska bomba! Celo mladost sem poslušala, da se ne da skuhat drugače, sploh pa ne hitro in sem si prisegla pri vsem, v kar sem kdaj verjela, da sama ne bom taka - in nisem, prav obsedeno vse sproti brišem in pospravljam, da je včasih že prav smešno:) je pa zato po kosilu neprimerno manj dela.
Veri