Bolezen SSPPK
Pred kratkim sn pri sebi opazla najnovejšo bolezn, tako imenovano SSPPK, kar pomeni "s starostjo pogojeno pomanjkanje koncentracije".
Pri meni se je pokazala na naslednji način:
Odločla sn se, da zalijem vrt in ko sn šla po kolut s cevjo, sn opazla, da tudi mojemi avti ne bi škodla kakna kaplja vode, ker je že fejst zamazan. Odpravla sn se torej po ključe od avta, da bi ga zapelala na plac za vmivanje. Ob tem sn opazla, da poleg ključof leži še neodprta pošta.
Pomislila sn, da bi blo pametno poglednati, ali ni med njo kakšna položnica, ki bi jo blo nujno potrebno plačati ... Odložla sn torej ključe na mizico in začela pregledovati pošto. Poleg pošte je blo seveda tudi puno reklamnih letakof, ki je jih treba takoj vreči v koš za papir, zato sn to takoj naredla.
Ob tej priliki sn se zavedala, da so vse posode za smeti, se pravi, tista za plastiko, pa tudi tista za ostale odpadke, kakor tudi koš za papir polne in bi jih blo treba odnesti v kontejnerje. Lahko bi vzela s sabo tudi pismo, ki sn ga sinoči enemu, ki nima interneta, napisala in ga vrgla v poštni nabiralnik, ki ni daleč od kontejnerjev, sn razmišlala.
Toda poleg pisma je bil lonček s kavo, ki sn jo prej htela spiti, a se je že ohladila. Pomislim, da nič zato, saj si lahko skuham friško. Vzamem torej lonček in se odpravim v kuhinjo, in opazim, da v jedilnici v vazi na mizi venijo moje boge rože. Odložim lonček na omarco in hočem vzeti vazo v roke, ko na omarci opazim moja nova očala, ki sn jih celo jutro iskala. Nujno je, da jih odnesem na pisalno mizo, da bom vedla, kje so.
Ampak ... najprej so na vrsti rože, ki so res potrebne friške vode. Zato očala odložim, vzamem vazo, ko pa za njo zagledam daljinca za televizijo. Zvečerko ga mo vsi iskali, če ga zdaj ne dam na mesto v dnevni sobi, kamor spada. A pomislim, da to vseeno lahko še počaka, dokler ne dam rožam nove vode. Zdaj pa te končno z vazo v roki grem v kuhnjo k pomivalni, da natočim vodo.
Eh, moja nerodnost, poškropim vse kuhinjske elemente, pa tudi po tleh steče kakšna kaplja. Zato odložim vazo in grem v kopalnico, kjer imam močo, viledo in druge pripomočke za brisanje kuhje in poda. Vračam se torej v predsobo in razmišljam, kam sn se sploh napotla in kaj sn če htela naredit ...
In rezultat: vrt ni zaliti, avtek ni vmiti (pa tudi ključof nea najdem), na omarci je lonček z mrzlo kavo, rože ob vazi so že totalka ovenele, pisma nisn poslala in položnic nisn plačala (pa saj tudi pisma in položnic ne vidim nikjer), nekje sn zapravla očala in TV programe prestavljamo ročno, ker se je daljinec nekam skril.
Sn pa vsa začudena, da ni nič končano, če pa se celi dan nisn niti za sekundo ustavla in sn kar krepko utrujena. Najbojše, da grem gledat, če sn dobla kaki e-mail ...
tumpika
