Aknirad, kako mi je to znano. Moj 193 cm veliki sin je star 16 let, tako, da sem na istem. Si pa kar sama vzamem lupčka, seveda, ko sva kje sama, v stanovanju. Pa ne sme biti preveč pogosto. In velikokrat se spomnim, kako sva se cartala, ko je bil majhen, kako ljubek otrok je bil. Mož je vedno govoril, da bom iz njega naredila "babo". Pa to ne drži. Otrok mora vedeti, da ga imajo starši radi, le tako se lahko razvije v normalno čuteče bitje, ki zna svoja čustva tudi pokazati. Še sedaj, ko je toliko star mu zelo pogosto rečem: "Otrok moj, a ti sploh veš, kako rada te imam in kako srečna sem, da te imam ?" In na obrazu vidim, da mu je všeč, da je vesel, da je tako. Redko ga kličem po imenu. Kličem ga Sonce, saj je po smrti moža res moje sonce, ki mi je pomagal preživeti to grozo. In mogoče sva tudi zato bolj povezana.
Aknirad, zelo mi je žal, da imaš take težave pri iskanju službe. Si pa res lahko ponosna nase, da te to ni spravilo na tla, dokaz česar je ta dieta, s katero želiš narediti nekaj dobrega zase. Prepričana sem, da se bo tudi s službo dobro končalo, ampak očitno "še nisi na vrsti".
Zatorej Tabina, izkoristi ves čas, ki ga imaš s to tvojo pikico, pa tudi, ko je zdrava, ker šele potem ko zrastejo, človek spozna, kako je čas minljiv in vse, kar zamudimo, ne moremo vrniti nikoli več. Pri otrocih je to še bolj izrazito.
marjanca45