član od 20032514 sporočil
Torej, jaz odkrito priznam, da si pri podobnih debatah nikoli nisem čisto na jasnem, kam naj se postavim, glede na to, da se ponavadi pogovarjamo zelo malo o dejanskih fizioloških in psiholoških učinkih različnih načinov uživanja alkohola (zmernega pitja ali nezmernega pitja ali odvisnosti - poudarjam, gre za različne načine in ne različne stopnje) in zelo veliko o ideoloških izhodiščih, pri čemer se pri zadnjih gibljemo nekje med Slomškom in ameriško prohibicijsko mentaliteto (nanny state, glej na primer Harrisonovo uredbo o narkotikih in njene posledice - najbrž malokdo ve, da je bila v USA do leta 1914 uporaba morfinskih preparatov zakonita, družbeno sprejemljiva in poceni, človek je lahko dnevni odmerek morfija ali opija kupil v lekarni čez cesto za nekaj centov; po sprejemu ohlapno in slabo napisane uredbe pa je v nekaj letih prešla na črni trg z vsemi posledicami, vključno z razmahom kriminala, povezanega s prometom z drogami; pa Amerosov to vseeno ni izučilo, da ne bi čez nekaj let ponovili vaje še z alkoholno prohibicijo; nekateri pravijo, da so si prav zaradi tega nakopali na glavo dokončen razcvet mafije, ki ga niso izkoreninili še do današnjih dni).
Rekla bi takole: uporaba rekreacijskih drog, med katere sodi alkohol, je stara vsaj toliko kot civilizacija (najbrž še več, glede na to, da smo v filmu Ta čudovita bitja videli slone, ki se hodijo zadevat z alkoholno sfermentiranimi odpadlimi sadeži), kar pomeni, da ima - vsaj po Dawkinsu - svoj memetski pomen. Po drugi strani je približno 50% ljudi genetsko predisponirano za fiziološki razvoj generične odvisnosti - kar pomeni, da nas polovica hodi pri uživanju alkohola po tenkem ledu. Želela bi si več vzgoje in kulturnega dialoga na podlagi znanstvenih dognanj in manj dogmatizma z obeh strani, permisivcev ali prohibicionistov, in seveda zavedanja, da stroka še ni rekla zadnje besede.
Aja, glede vzgoje mladičev pa sama zagovarjam trdo prohibicijo vsaj do vstopa v adolescenco, podkrepljeno z naslednjim "povodom jednog slučaja" anekdoto: pri moji teti so imeli doma velikega šnavcerja, veliko, lepo, ne preveč pametno (vljudno rečeno) psico. Ko je bila stara kake 3 mesece, ji je nek za svoje pojme "šaljiv" obiskovalec dal piti pivo iz širokega kozarca, ki ga je željno požlampala kar precejšnjo količino, tako da je nesrečnico nekaj ur kar malo zanašalo; vsekakor je psica do konca svojega dolgega in lepega (in nič bolj pametnega) življenja pobirala pirovske pločevinke po sprehajalnih stezah in jih otresala, da bi iz njih izcedila kako kapljico, da ne govorimo o tem, da pred njo ni bil varen noben vrček piva na mizi, čim si jo izpustil izpred oči. Ne vem, ali je šlo res za zgodnji "imprinting" zadetosti, vsekakor šaljivi obiskovalec občasno sliši pridige na ta račun še danes, ko je psica že zdavnaj v večnih loviščih.
lp, proxima