Človeško telo je odločno preveč kompleksno, da bi ga s šnops idejami zdravili. In imamo na voljo samo eno in tu ni prostora za šalo.
Če bi se meni zgodilo kaj podobnega - da bi se počutila slabše, imela občutek nižje odpornosti in podobne stvari - bi šla nemudoma k zdravniku (v mojem primeru je to zdravnica in se zelo potrudi). In bi zdravnik odredil nekaj preiskav. Verjetnost, da te preiskave ne bi pokazale ničesar izven normalnih parametrov, je minimalna (pri slabšem počutju mora biti kakšen pokazatelj v krvi, urinu....). Potem bi se pač z zdravnikom lotila terapije. Kolikor bi pač trajala. In bi seveda izboljšala prehranjevanje, kolikor se ga pač da izboljšati, vključujoč prehranska dopolnila. In malo bi si v knjižnici poiskala nekaj literature (če je bolezen v plemenu, jaz poiščem učbenike, ki jih imajo na to temo študentje medicine) - malo, da se zamotim, malo, da se izobrazim in malo, da imam občutek, da "kontroliram stvari"

- nimam pa zaradi tega, ker sem po diagonali brala internistiko, občutka, da sem že zdravnica. (Tako, kot ne verjamem, da mi bo kdo s homeopatijo popravil bakterijsko vnetje. Odpornosti, ko je že sesuta, s slamniki ne moremo popraviti. Odpornost se gradi takrat, ko smo fit in takrat se jemljejo kapljice tega in onega.)
In potem, ko bi bila že v rekonvalescentni fazi, bi se igrala z dodatnimi vitamini, ameriškimi slamniki in ostalimi sobmreroti, šla na akupunkture in masaže in homeopatije in welnesse in nekje na tej poti bi se itak ponovno naučila poslušati svoje telo.
Ker telo se oglaša mnogo prej, preden smo utrujeni. Če ga ne slišimo, še ne pomeni, da se ne oglaša.
In vezano za to poslušanje svojega telesa, se mi zdi čisto vzgojno preživeti nekaj ur v čakanju v odrinaciji, pa tista logistika, ko je treba na tešče dati vodo in kri, to je tudi čisto vzgojno. Pa tisto čakanje tudi. Človek v zdravniški čakalnici lahko fino premisli določene stvari, ki jih drugače malo poriva pod preprogo (pa kakšno knjigo lažjega žanra se vzame v čakalnico, pa gre). Se mi zdi, da ljudje zaradi tistega katarzičnega momenta, ko si v čakalnici soočen sam s sabo - da zaradi tega bežijo pred zdravnikom. Tisto, "da to vzame čas in nimam živcev za čakanje" je zgolj izgovor, ki ga velike punce ne moremo kupiti.
In se ob takih priložnostih, ko se na vse možne načine "ne gre k zdravniku", temveč se "išče domača zdravila", vedno spomnim lucidnosti starejšega kolega, ki je rekel, da je "bil že na veliko pogrebih zdravih ljudi, ki niso hodili k zdravniku, da pa še nikoli ni bil na pogrebu kakega hipohondra...."
Vendelina jr.