Darilo za učitelje

Tudi jaz nisem za darila. Lepše je, če si naredijo kakšno prosto uro za veselo druženje, mogoče kakšen sladoled ali pica in se imajo lepo. V razredu našega otroka se je pa razredničarka vsako leto spomnila in jih je povabila na sladoled! Že tako je velik strošek z končnim izletom, valeto, ki mimogrede so si otroci zmislili že to, da se morajo po "uradnem delu" valete preoblečti in preobuti. To se je namreč dogajalo v hčerinem razredu in slišim, da se vsako leto ponavlja. Ko se končno končajo borbe z oblekami, saj ponavadi nobena ni dovolj primerna in bi se otroci-predvsem deklice rade okitile oh in ah, bolj kot na maturantskem plesu, pa ti že pride domov z idejo, da pa rabi še nekaj novega (ker bodo čisto vse imele samo jaz ne) za preoblečt. In če starši za vsako finto popustimo, se takšno "izsiljevanje" samo stopnjuje in ni konca. Pa tudi na nekaterih šolah prakticirajo, da po uradnem delu valete ostanejo starši v dvoranah, otroci pa "morajo" iti po svoje v diskoteke ali kakšno gostilno, ker bi radi uživali sami. Potem pa starši in učitelji obsedijo in ne vedo, kaj si naj počnejo! Halo!! lp baška

STARŠI so tisti, ki hočejo darila, ste kdaj pomislili na to, da se nekateri s tem nekako uveljavljajo, porjujejo, magari ven mečejo, če hočete. Uredite starši to v svojih vrstah in glavah. Vsako leto tukaj padajo očitki, žal praviloma po napačni strani.

Pri nas smo v osnovni šoli vedno sami pobirali denar za darilo razredničarki konec šolskega leta. Ampak to ni bilo nobeno pretiravanje, ponavadi je bila lončnica, ali kaj podobnega. Potem nas je pa tudi razredničarka ponavadi zadnji dan peljala na sladoled. Za valeto (oziroma na koncu 8.razreda) smo ji menda podarili verižico, mislim da je vsak dal "jurja". Staršem ni na kraj pameti prišlo da bi se vtikali v kaj. Tudi valeto smo sami organizirali, napisali program za zaključno prireditev - bila je zabava za učitelje, starše in nas - konec koncev si konec osnovne šole še vedno mladoleten, ampak je bilo luštno, smo se vsi prav fino zabavali. Jst sem osnovno šolo končala 10 let nazaj, ampak najbrž je danes drugačna praksa, starši tudi več pustijo ali pa si samo "tamladi" (pre)več dovolijo ;) Lizzie

Učitelji ne potrebujejo daril - potrebujejo pa pametne, trezne, razumne starše svojih učencev, ki držijo z njimi, ki znajo postavljat meje svojemu otroku in ne pljuvajo vsevprek po učiteljih in ki vedo, da tudi otroci prikrojijo kako resnico in jih ne podpirajo pri vsaki njihovi prismodariji.

lp

cervus

Hvala za vsa mnenja! Vesela sem, da nisem edina, ki mislim, da je vse to pretirano in neprimerno! Ja res je, vsa ta evforija je s strani staršev oz. mame, ki je predstavnica našega razreda. Otrokom je vseeno, oni pripravljajo program za na valeto in se spopadajo z zadnjimi kontrolkami. Zanimivo je, da se ostali starši, razen še ene mamice, ne upajo zoperstaviti. Kot bi si mislili, da je to pač treba zaradi ljubega miru. In se uklonijo... Zdaj sem prepričana, da imam prav in sem se odločila, da spečem piškote, jih zapakiram v lično škatlo in jih z zahvalo podarim učiteljici. Verjetno pa se ne bom mogla zadržati, zakaj soliram in bom povedala, da se pač z darovanjem umetniških slik ne strinjam... Mogoče pa mi uspe in zadržim mnenje zase - bom vadila ;) Hvala punce! soncek321

V trgovini Lovec pri hotelu Lev v Ljubljani, v nevemkateri športni trgovini v BTC v LJ in še mnogokje, prodajajo pokale. Majhne, velike, srebrne, zlate, pisane, cenejše, dražje... Pokal je lahko praholovec ali pa tudi ne. (Pri nas doma imamo v enem ponavadi čokolatine) Tako so naši otroci svoji učiteljici kupili pokal z bonbončki, na ploščico pa so dali vgravirati "KBK open 20**/** 9.Ž" recimo.. KBK pomeni Kdo Bo Koga.. Me je Elaphus spomnila na tole , kajti res je pomembno, da starši ne pluvajo po učiteljih (vsaj vpričo otrok ne!), na koncu koncev je to medvedja usluga svojim otrokom. Strošek takega darila je med 30 in 50 evrčkov (aranžiranje v cvetličarni je zadnje čase lahko celo dražje od darila samega). Med starši se pa vedno najdejo taki, ki smatrajo šolo za svoj oder in frfotajo po njem kot neizražene primabalerine japaja

Moram povedati, da je meni kar slabo kako se nekateri starši prilizujejo in tudi nosijo darila učiteljici med letom. Jaz sem absolutno proti in v šolo NE BOM NIKOLI nosila daril! Ne nasprotujem pa, da se na koncu šolskega leta skupno kupi kakšna orhidejica ali vazica, ampak pretiravati se mi zdi neokusno! Lepo vas prosim, naši otroci so v šoli zato, da se učijo in naučijo in PRIČAKUJEM, da JIH UČITELJICA OBRAVNAVA ENAKOPRAVNO in ne glede na to kako zna starš ZLESTI V RIT učiteljci in jo PODKUPOVATI Z DARILI. Od učiteljice pričakujem, da učence obravnava ENAKOPRAVNO in da JIH OCENJUJE GLEDE NA SPOSEBNOSTI in DOSEŽKE! Yvette

In zakaj zdaj takšen napad, Yvette? Povsem izven konteksta, lepo te prosim. Da o omalovaževalnem tonu "orhidejica ali vazica" ne rečem nobene. Upam, da si v vsem svojem žitju in bitju enako načelna.

soncek321 je napisal/a:

Berem vse te prispevke in mnenja... Letos sin končuje Osnovno šolo in mamica enega od sošolcev pripravlja pravi spektakel... Vsem staršem je poslala poročilo, kako bomo obdarili razredničarko in ravnateljico z umetniškimi slikami, ostale na šoli pa po protokolu... Koliko stane snemanje dogodka na dvd, kakšna bo zabava... Sem absolutno proti in najhuje je, da sva se samo dve mamici uprli... Zato sem sedaj potolažena, ker vidim, da pa le nisem "čudna"... Vsako šolsko leto smo pobirali denar in nikoli nisem komplicirala, sedaj, na koncu pa se mi zdi vse pretirano! Znesek 20€ na otroka pomeni v razredu s tridesetimi otroki 600€! Prepričana sem, da tudi razredničarki ne bi bilo prav, če bi (bo?) dobila tako drago darilo kot je umetniška slika. Mimogrede še vprašanje za vse vas, ki ste že bile na valeti svojih otrok: Ali se vam zdi prav, da se po pogramu valete pripravi zabava za starše, učitelje in učence skupaj? Otroci pa si svojo zabavo organizirajo na naslednji dan? Tudi to je namreč predlog... soncek321

Sonček, tudi jaz sem med takimi "čudnimi". Pa so med "čudnimi" tudi učitelji-ce. V žlahti imam učiteljico, ki se ji je "pripetilo" nekaj podobnega, kar opisuješ ti. Ob koncu šolskega leta ji je njen razred poklonil darilni bom za potovalno agencijo - po hitrem izračunu je šokirana ugotovila, da so otroci (oz. starši) očitno zbirali po 20 € ... Staršem je poskusila dopovedati, da tako dragega darila preprosto ne more sprejeti, vendar so vztrajali pri svojem. Ko je tisto popoldne prišla k meni na kavo, je rekla, da je prišla v bistvu zato, da bi se z nekom pogovorila o svojih občutkih. Kolikor je bila namreč ganjena in srečna zaradi lepega slovesa svojih učencev, ki so posebej zanjo naštudirali pesem in ji narisali plakat za slovo, toliko je bila hkrati tudi šokirana in mešanih občutkov zaradi prerazkošnega darila. Rekla je, da ji je cmok v grlu zaradi darila skoraj popolnoma zasenčil lepo gesto učencev, ki so ji skozi svoj nastop pokazali, kako so jo imeli radi ... in zaradi tega je bila precej žalostna. To zgodbico večkrat povem staršem sošolcev mojih otrok, ko jih preveč "zanese" v debate o zbiranju denarja in vrednosti darila za razredničarki. Verjamem, da je z vsemi učitelji/vzgojitelji v resnici tako, kot čuti moja sorodnica - neizmerno so veseli osebnega stika, lepe besede in iskrene pohvale, velika materialna darila, pa so prej kot v veselje - v obremenitev. In tega si verjetno ne starši in ne naši otroci v resnici ne želimo. Zato - bodimo iskreni, ustvarjalni in ob koncu šolskega leta podarjajmo (oziroma vzpodbujajmo otroke v tej smeri) topel stisk rok, zahvalo od srca in morda doma narejen otroški izdelek ali simbolični cvet. [pribor] Mojca

Učim na gimnaziji in nerada sprejemam darila. Sicer na srečo srednješolci pri tem ne pretiravajo in se običajno z darilom poslovijo od razrednika ob koncu šolanja, ne pa na koncu vsakega letnika. Najbolj mi je ostalo v spominu darilo, ki sem ga dobila pred nekaj leti. Zgodba v povezavi z njim je malce daljša, a zanimiva. Med šolskim letom smo imeli v gosteh znanega slovenskega pesnika, s katerim sem vodila pogovor. Dijaki so bili nad neverjetno "mladostnim starcem" navdušeni in še kar nekaj časa smo se pogovarjali o srečanju z njim. Tudi sama sem se takrat z njim srečala prvič v živo in delila navdušenje skupaj z dijaki. Meseci so tekli, bližal se je maturantski ples. Končno je napočil slovesni trenutek. Dijaki so vsem prisotnim na maturantskem plesu povedali, kako jih je pritegnila sodobna slovenska poezija, še posebej pa pesnik, ki smo ga gostili. Prosili so pesnika, naj v njihovem imenu napiše pesem zame, po možnosti sonet. Pesnik je bil presenečen, hkrati pa tudi ganjen, saj take prošnje še ni dobil. Napisal je pesem, dijaki so jo dali prepisati v kaligrafsko pisavo, jo nesli pesniku podpisati in jo uokvirili ter mi jo podarili. Ne morete si misliti, kako mi je takrat vzelo sapo. Solze sreče so se mi kar ulile in še zdaj, ko to pišem in obujam spomine, jih ne morem ustaviti. Dobila sem najlepše, neprecenljivo darilo, ki me na moje zlate dijake spomni vsakič, ko pogledam na steno, kjer visi uokvirjena pesem. Take geste otrok mi potrjujejo, da sem izbrala najlepši poklic na svetu.