Socialna država ?

8. jan 2007 18:36

No naj še jaz povem svoje mnenje. Sem brezposelna od maja lani. Na zavodu za zaposlovanje prejemam denarno nadomestilo 55.800 SIT.(Pišem še v sit, ker nisem pri volji za preračunavanje v €). Mož ima plače 145.000SIT. Na mesec imava za okrog 150.000 SIT položnic. Sem nisem vštela hčerinih položnic, ki jih prinese iz šole in jih ni malo. Raznorazne ekskurzije, pa malica, pa gledališče, pa abonma, pa ... Imava avto, ker ga rabiva (star je 14 let in niti pod razno si ne moreva privoščit novega) Mož dela cele dneve, sobote, nedelje, praznike, skratka ob petkih in svetkih,pa še na razpolago mora biti 24 ur na dan, ko je prost. Naj še povem, da dobi plače ven 118.000 SIT, ker imava kredit, drugače ni šlo. Sicer pa vedno povem dejansko plačo od moža, ker nama ni nihče kriv, da sva vzela kredit. Torej nama ostane po poplačilu položnic okrog 20.000 SIT. Nikomur ne jamrava, ker zato ne bo nič bolje. Ljudje pa itak vemo kakšni so nekateri, privoščljivi da je kaj. Meseca marca dobim zadnjič denarno nadomestilo, potem pa nobene stvari več, ker ima mož previsoko plačo. Me je pa zadnjič pri pogovoru s svetovalko zelo razjezilo, ko je rekla, da telefona ne rabimo, pa interneta ne, pa kabelske ne, pa tudi avta ne. Da naj avto prodava in bova imela malce več denarja. Mimogrede naj povem, da za avto ne bi dobila več kot 100.000 SIT. Potem pa je v istem stavku rekla naj kličem na različne firme za delo, pogledam po internetu in naj se peljem kdaj tudi kaj pogledat v kak drug kraj. Lepo vas prosim, povejte mi če so normalni. Po meni je kar pokalo in potem nisem mogla bit več tiho in sem gospo vprašala, če se norčuje iz mene. Ko pa sem šla dvakrat na razgovor v zelo oddaljen kraj, mi pa še za prevoz niso povrnili, češ, zakaj pa sem šla s svojim avtom in ne avtobusom ali vlakom, ker samo vozna karta velja za povrnitev stroškov, če pa greš s svojim avtom, pa ti zaenkrat ne pripada nič. In to naj bi bila naša sociala. Mimogrede naj še omenim, da sem od maja lani do vključno danes poslala 248 prošenj za delo in opravila 87 razgovorov po telefonu, pa sem odgovor dobila samo iz Hoferja ( seveda negativen ). Imam pa sosede, ki imajo vsega ne samo dosti, ampak veliko preveč in ne vprašajte kaj vsega ne počnejo z denarjem. Ni vredno, da sploh govorim o tem, ker se je samo za zjokat.Toliko o te koliko človek dobi od države, ki je zame gnila. Se pa strinjam z ninciko, ki pravi, da je reven tisti, ki nima niti za kruh. Joj , sem se kar malce preveč razpisala, a si nisem mogla kaj, da se ne bi oglasila. Pa brez zamere. LP! fakin712

8. jan 2007 18:38

Nincika, evo, kot bi brala sebe - tisto o prihodkih. Če prideš v najino stanovanje, bi pa rekla, da smo ful bogati. Zato, ker midva tistih caa. 90.000 sit šparava do onemoglosti vsak mesec, dokler se ne nabere za neko stvar, ki si jo ful želiva, pa tudi če je hudo visokega cenovnega razreda. Sva se že pogovarjala o tem, da bi si lahko kupila kaj za oblečt, pa kaj za obut, pri hrani ne bi tako drastično šparala, na kredit bi lahko kupila boljši avto... ampak potem ne bi nič prišparala in ne bi mogla kupiti takih predmetov, ki si jih želiva. Torej dava prednost npr. televizorju, pa tudi če nosiva vsak dvojne hlače in ene čevlje, sebi in otroku pa itak uživam, da lahko kaj zašijem... Kljub temu, da šparava do obisti in si marsikaj ne privoščiva, pa se nimava za revna. V nasprotju z mojim bratom in ženo, ki zaslužita caa. 650.000 sit neto na mesec, stanovanje jima je kupil oče, (ki mi je nekega dne celo prijavil, da kakšna je to plača za tako izobražene (oba sta mag.), da komaj prideta skozi mesec) se včasih počutim kot bogata, ker sem ponosna na svoje dobro opremljeno stanovanje, čeprav nama manjka še ogromno pohištva, lestencev... pri opremi pač uporabim ves svoj okus, kupim ko sem res prepričana kaj želim, pa tudi res je da pri nakupu niti ne šparava, prva je kvaliteta - njuno stanovanje se lahko skrije pred mojim, ampak pač je njima ob vselitvi bolj pomenilo, da imata vse, kot pa da bi bila nekaj časa brez in nato bolj premišljeno kupila. Če bi pa tako kot svakinja kupovala kostimčke, hodila na masaže, pa h kozmetičarki, pa vsak dan ven na kosilo, pa na pijačko, pa s kolegicami na sladoled, pa dober avto na kredit, pa zamenjava spalnice po dveh letih... potem bi pa tud jaz rabila miljon plače, "da bi prišla skozi mesec". matilda

8. jan 2007 21:59

Dnevno se srečujem z ljudmi, ki se nahajajo v enaki stiski kot ti fakin712 in vem kako se počutiš. Najhujše pa je to, da si želiš delati pa dela ne dobiš in končno, ker le moraš nekako preživeti je zadnja bilka, ki se jo oprimeš delo "na črno". Ne glede na to kar boste menili ostali je moje mnenje in spoznanje, da je Slovenija vedno manj socialna država. Parlament sprejema zakon o minimalni plači pa vprajte naše ljube poslance kolikšna je ta minimalna plača, verjetno vam bo pravilno odgovorilo samo 10% ali pa še to ne. Najbolj so z njeno višino seznanjeni delodajalci, saj se jo po večini držijo kot "pijanec plota" pa naj bo podjetje povprečno, uspešno ali pa super uspešno in po možnosti, ko delavec ugotovi, da je izpolnil pogoje za upokojitev in ko se obrne na ZPIZ za izračun mu povejo, da pogojev še ne izpolnjuje, ker mu manjka (hipotetično) še 10 let. Torej delavec je delal pri delodajalcu v prepričanju, da mu je le-ta plačeval prispevke za PIZ in šele takrat ko je presodil, da izpolnjuje pogoje za upokojitev ugotovil, da prispevki niso bili plačani. DURS ne ukrene nič, ker je postopek prezapleten in evidence niso urejene."Socialna" država, ja samo za nekatere. LP Marjana

9. jan 2007 1:44

frina je napisal/a:

Če je brezposelnost tako donosna zadeva, zakaj delavci, ki delajo za zajamčeno plačo, ne pustijo slabo plačane službe in postanejo - prejemniki socilane pomoči na CSD. frina

Prvi razlog je pravni: če sem prav razumela, ko so mi razlagali, ti socialna ne pripada, če sam prekineš delovno razmerje, ampak samo če te odpustijo ali pa se ti izteče pogodba in ti je ne podaljšajo in takrat šele po 3 mesecih. To bi bili en razlog. Drugi je LJUBEZEN, torej, da imamo nekateri ljudje radi svoje delo, nekateri tudi, če je slabo plačano. Tretji razlog je po moje najmočnejši: UPANJE - da bo boljše, seveda. Da bo šla firma navzgor, da se bojo plače zboljšale, da bo človek napredoval,... Četrti je STRAH, ker izguba službe pomeni določeno negotovost. In peti je PONOS, ljudje so ponosni na svoje delo, na to da nekaj delajo in se temu ne odrečejo, tudi če bi se jim bolj splačalo ostati doma. Potem so še družabni razlogi, nekateri bi pogrešali družbo, sodelavce, to da nekaj veljajo,... Če oz. upam, da ko bom imela dva in seveda še bolj, ko/če bom imela več otrok, se bi nama finančno sigurno bolj splačalo, da bi bila jaz doma na socialni s otroškimi dodatki kot pa da bi bila v službi. Ko sešteješ vrtec,malico in prevoze dobiš precej več, kot je moja plača:) Vseeno si jo želim imet:) Veri

9. jan 2007 9:03

frina je napisal/a:

Če je brezposelnost tako donosna zadeva, zakaj delavci, ki delajo za zajamčeno plačo, ne pustijo slabo plačane službe in postanejo - prejemniki socilane pomoči na CSD. frina

.....sem bila sama v takem položaju, da sem sama razmišljala o tem. Plače sem dobila ravno 10.000 Sit več, kot bi kot mama samohranilka dveh otrok dobila, če bi ostala doma. Vendar tisti ostati doma - enkrat je tudi te pomoči konec. In konec koncev, se toliko cenim, da mi je lažje iti nekam npr. čistit kot pa prosit za pomoč. In tudi jaz velikokrat, ko vidim oz. berem o ljudeh za katere se zbira denar, preračunam in vidim, da v bistvu dobijo več kot pa jaz. In ponavadi so lepše oblečeni, lepa frizura (prameni), še kar nakita, cigareta v rokah,........ To mi ne gre skupaj. Prosijo za denar - po drugi strani pa novi prameni v laseh - za ta strošek imamo za uh koliko časa mi kruha in mleka.... (sama se trenutno ne spomnim kdaj sem si nazadnje privoščila npr. pramene) In v nekem globokem trenutku krize pred leti sem prodala vso zlatnino - je bilo za nekaj časa za mleko. Dejstvo je - ali si pomagaš sam ali pa samo druge kriviš za svojo nesrečo in samo pričakuješ pomoč, storiš pa nič. Zadnje leto dobivam okrog 140.000 Sit plače (prej bistveno manj), otroški dodatek za dve in 22.000 preživnine. Od tega je treba plačevati najemnino, dva šoloobvezna otroka,..... Ravno letos bo ena šla v zimsko šolo v naravi. Opremo si bomo sposodli v šoli. Kombinezon je žal prerasla, ga je treba kupit. Stacionarnega telefona in interneta si seveda ne moremo privoščiti. Drugače nam ne manjka nič. Imamo dovolj za jesti in za oblečti. Res je, da sta punci v letih, ko rečeta - sošolke pa imajo toliko hlač in toliko puloverjev, midve pa samo toliko,..... Ampak rečem, da je bistvo v tem, da smo zadovoljni s tem kar imamo, ker bi lahko bilo slabše. Ker zame ni bistvo v tem, da se primerjam s tem kaj imajo sosedovi in bom potem večno v depresiji, ker jaz tega nimam. Sreča je v majhnih stvareh. klavdijaB.

9. jan 2007 9:22

dalsi je napisal/a:

Najbolj so z njeno višino seznanjeni delodajalci, saj se jo po večini držijo kot "pijanec plota" pa naj bo podjetje povprečno, uspešno ali pa super uspešno in po možnosti, ko delavec ugotovi, da je izpolnil pogoje za upokojitev in ko se obrne na ZPIZ za izračun mu povejo, da pogojev še ne izpolnjuje, ker mu manjka (hipotetično) še 10 let. Torej delavec je delal pri delodajalcu v prepričanju, da mu je le-ta plačeval prispevke za PIZ in šele takrat ko je presodil, da izpolnjuje pogoje za upokojitev ugotovil, da prispevki niso bili plačani. DURS ne ukrene nič, ker je postopek prezapleten in evidence niso urejene."Socialna" država, ja samo za nekatere. LP Marjana

Seveda obstajajo črne točke, ampak ni pa kar na splošno tako. Pa tudi to nima nobene veze s socialno državo. Glede takih zaposlovalcev pa ti lahko rečem takole - včasih se res ve za take, ki ne plačujejo prispevkov za PIZ, včasih so to večje firme, po možnosti s kakšnim tujim lastnikom. In inšpektorji raje zamižijo na eno oko, da je teh par sto delavcev zaposlenih in dobi vsaj plačo, kot pa da jih firma odpusti in imajo kar naenkrat na zavodu toliko ljudi. Se strinjam, da ni pošteno, ampak tudi tako je življenje. Poznam pa tudi dosti delodajalcev, ki vzamejo kredite ali limite, da lahko dajo delavcem plače, sami pa prispevkov nimajo poravnanih in ne morejo niti k zdravniku. Pa tisti delavci, ki jih jaz poznam, niso bili za to nikoli hvaležni. Zame je socialna država to, da greš lahko za eno leto na porodniško - plačano, da imaš plačano bolniško, lahko greš "zastonj" k zdravniku, dobiš zastonj zdravila - sploh ob hujših boleznih, dobiš pokojnino... Tiste kontrole DURSa in razna kazniva dejanja, bi pa rekla, da spadajo pod "pravno državo" Včasih obstajajo neki zakoni, zanje pa mi - navadni ljudje - niti ne vemo. Npr. ko sem šla prvič na porodniško, sem šla na CSD in vprašala, kaj bom dobila, ker nisem zaposlena. Delavka mi je rekla, da 39.000 sit na mesec. Jaz sem tam sedela in tupo gledala, pa je začela nekaj razmišljat in klicala kolegico kdovekam, nato mi je rekla, da obstaja možnost, da če dan pred nastopom porodniške nisem nikjer prijavljena (niti na zavodu), lahko dobim 55% najnižje plače + 2% za vsak mesec, ko sem bila zavarovana (zaposlena) v zadnjih 36 mesecih. Povedala mi je še, da ji je kolegica rekla, da to predlagajo bolj "tistim, ki jih poznajo". Tu je država že poskrbela za zakon, je pa nesramnost delavcev na CSD, da tega ne predlagajo vsem, ki jim to pripada. matilda

9. jan 2007 14:14

Plačilo prispevkov za PIZ je zgotovo pomembno za pridobitev pokojnine in tudi zato, da lahko dostojno preživiš preostanek svojega življenja. Kaj pa je pravna in kaj socialna država bi pa lahko debatirali in debatirali in nazadnje ugotovili, da ena od druge nista prav daleč. lp Marjana Marjana

9. jan 2007 14:30

KlavdijaB, bravooo Sem strašno vesela in ponosna (da take poznam), ko vidim, kako se nekateri ljudje ne date in kaj vse vam rata! Bom pa vprašala vse naokoli, če ima kdo kak kombinezon za otroka v 6. razredu (saj grejo takrat v šolo v naravi, ne?) NIč ne obljubim, ker sem v letih, ko imajo kolegi ali čisto male otroke ali pa jih še nimajo, ampak vprašat ni greh;) Če je pa za svoja leta velika, ji lahko posodim svojega. Boš videla, da bojo tvoje punčke srečnejše v življenju kot mnoge tiste, ki imajo vse... Pri nasj je bila tudi kriza v mojih najstniških letih, pa ne bi nikoli zamenjala s komerkoli! Imam namreč super starše:), kar lahko rečeta tudi tvoji dve in verjami, da jima bo čez par let vseeno za to, kaj imajo sošolke, za to kako mami imata, jima ne bo pa nikoli! PS: hihi, če bi jaz seštela, koliko sem prihranila pri frizerju, bi se kar precej nabralo;) Namreč bila sem v celem življenju samo enkrat do zdaj, pa še takrat je bilo zastonj, se je ena še učila:) Imaš pa zelo prav, tile "mali stroški" se precej naberejo... Veri

9. jan 2007 14:45

Jaz ravno vstopam v svet prve službe in upam, da bo trajala dolgo časa. Rada pa bi povedala tole. Moja starša delata SKUPAJ za 200.000 sit mesečno. Nikoli nista jamrala. Ko sta pred 16-imi leti kupila avto (imamo ga še danes) midve s sestro pa sva bili šoloobvezni velikokrat še za kruh nismo imeli pa nam ni nihče pomagal. S svojo borno plačo sta zgradila vikend (brez kreditov), seveda se je bilo treba marsikakšni stvari odrečt, a smo vseeno lepo živeli. S sestro nisva nikoli imeli veliko oblačil kaj šele, da bi bila le-ta vrhunskih znamk. Imela sem staro poni kolo, nikoli smučk, računalnika. Nikoli mi nista branila študija. Ravno nasprotno. Ko sem želela študirati v domačem kraju sta me silila v LJ. Vse sta mi financirala in še avto sta mi kupila. Sestra sedaj tudi študira, čeprav stanuje pri fantu ji je treba finančno še vedno pomagati, kljub temu da poleg študija tudi dela. Nikoli nisva imeli štipendije ker je bil dohodek PREVELIK! Kako hudiča prevelik z 200.000 sit mesečno. Sošolke pa so seveda vlekle mastne štipendije, kljub temu da so bili starši privatniki. Iz meseca v mesec trepetamo za službo staršev. Lahko da jo bosta jutri še imela lahko da ne. Jaz sem samo vesela, da bom imela službo in jima pomagala tako kot sta onadva meni 25 let. Pa še to. S fantom sva si uredila stanovanje in se odrekla marsikateri stvari, medtem, ko drugim vse pade v naročje. Res ni pravice na tem svetu, ampak ne smemo obupat. Tako kot je že ena rekla SREČA JE V MAJHNIH STVAREH. alexis

9. jan 2007 14:52

Pred približno dvema letoma je bila na TV oddaja o neplačnikih prispevkov. Nekateri so padli skoraj na rit, ko so ugotovili, da že nekaj let delodajalec ni plačal prispevkov. Glede pokojninske dobe pa naslednje: Od leta 2003 dalje, ko velja nov Zakon o delovnih razmerjih, je delodajalec ob sklenitvi pogodbe DOLŽAN delavcu predati tudi fotokopijo prijave v socilano zavarovanje. To je obrazec v 3 izvodih, vsak je drugačne barve, zgoraj je napisano M-1. Ta obrazec mora imeti žig od pristojnega Zavoda za zdravstevo zavarovanje. Rok za prijavo v zavarovanje je 8 dni od sklenitve delovnega razmerja. Kazen, če delodajalec ne izda kopije je 300.000 sit po samem zakonu. Svetujem, da v 8 dneh po sklenitvi delovnega razmerja ( jasno, da je treba PRED začetkom dela podpisati pogodbo o zaposlitvi z obeh strani), preverite z zdravstveno kartico, če ste zavarovani. Osebno to lahko preverite z osebnik dokumentom ( torej le zase) na samem Zavodu za zaposlovanje. Delodajalci zelo radi "odškrnejo" kak dan delovne dobe. To lahko preverite tako, da primerjate datume pričetka dela z izpisom zavarovanj, ki ga stiskajo na vašo zahtevo ( samo za vas) na Zavodu za zaposlovanje. ( Nekatere po taki kontroli skoraj zadene kap.) Vpisi v delovni knjižici so zgolj evidenčni. Ne pomenijo, da je delovna doba res taka. Velja samo tisto, kar izpiše Zavod za zdr. zavarovanje, kontrola pa je mogoče tudi na enoti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Svetujem, da se obrnete na matično enoto in ne na območno enoto. Vsak lahko ugotovi svojo delovno dobo tako, da na Območni enoti izpolne obrazec, s katerim se ugotavlja višina delovne dobe. Priloži se ORIGINAL delovne knjižice. Svetujem, da se delovna knjižica pred pošiljanjem fotokopira. Delodajalec je dolžan delovno knjižico vsak trenutek izročiti delavcu, ki pa mu treba pojasnjevati, za kaj jo potrebuje. ( To bolj težko razumejom vem.). Če delodajalec delavca ni zavaroval, delavec pa je delala, ima delavec pravico do sodnega varstva, v katerem uveljavlja pravico do priznanja delovne dobe. Sestava tožbe ni tako komplicirana, seveda pa je najbolje, da jo napiše pravnik. Glede delovne dobe pa še tole iz Zakona: 192. člen (Upoštevanje obdobij, za katera so bili obračunani prispevki, v zavarovalno dobo) (1) Ne glede na določbo prejšnjega člena, se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je, glede na podatke nosilca obveznega zavarovanja, delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. (2) Če je obstoj zavarovanja ali obstoj podatkov, ki se nanašajo na zavarovalno obdobje, mogoče ugotoviti na podlagi evidenc nosilca obveznega zavarovanja se, ne glede na možnost ugotovitve plačila prispevkov za obvezno zavarovanje ali, če tega ni moč dokazati zaradi stečaja ali druge oblike prenehanja delodajalca, pri katerem je bil zavarovanec v delovnem razmerju, šteje, da so bili prispevki za obvezno zavarovanje plačani. Tu je objavljen čistopi zakona, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje: http://www.uradni-list.si/1/ulonline.jsp?urlid= Iz gornjega sledi, da plačilo prispevkov NI pogoj za pridobitev pravic iz zavarovanja. Osebno pa lahko med krivice, ki jih je storila socialna država štejem državno pokojnino, do katere ima pravic VSAK, četudi nima niti dneva delovne dobe in se pri tem ne upošteva socialni položaj. frina