Zgode in nezgode v kuhinji

20. apr 2010 22:25

Hahahaha kako sem se sedaj do solz nasmejala¨!! se vam je še kaj zanimivega pripetilo? lp!

20. apr 2010 23:22

Tudi jaz sem prebrala vseh 12 strani in se seveda za lahko noč nasmejala do solz. Kar se pijače tiče imamo tudi pri nas kar nekaj zgodbic... Od tega ko si je stric an morju nardil cedevito kar v pollitrsko plastenko od navadne vode ... pa mu teta ni povedala, da je v plastenki travarica je vseeno lepo spil, je reko da travarice pa ne bomo stran metali :) Pa ko sem bla jaz mala mi ata naroči naj mu nardim špricer, pol pol.... Seveda je pozabo omenit, da je v plastenki od radenske šnops ... Si lahko mislite navdušenje ob prvem požirku (dl vina in dl šnopsa) je blo pa koristno zame, nisem rabla več špricarjev delat Pa ko sem bila v prvem razredu osnovne šole, smo doma imeli koline... seveda moje mesto bilo zjutraj pri babici v kuhinji. Mi da lepo za zajtrk kos potice in rdeč piskerček čaja. Samo da v piskerčku ni bil čaj, ampak rum, ki sem ga jaz na eks spila, ker je rekla, da je čaj mlačen in da ga lahko spijem na hitro, če sem žejna. Si morte mislit kak sem skakala od sile po kavču babica pa prestrašeno, če pa ni bil vroč čaj. Pol je ugotovila kaj mi je dala za pit :) Petya

21. apr 2010 7:51

He he... sem se nasmejala ob vaših prigodah.:)) Mojih kuharskih prigod in nezgod je toliko, da bi lahko napisala knjigo..:) Eh, no, se tolažim, da imam morda kakšne druge talente... Pred kakšnimi dvajsetimi leti me je na pustni torek nenadoma prijelo, da bi se vseeno našemila in šla na ples. Ampak - ker sem se tega spomnnila šele popoldne in sem bila brez ideje, mi je na pomoč priskočila nona, ki je iz ene stare skrinje na podstrešju zvlekla en kup moških oblek. Super, oblekla sem se v "dedca", iz enega starega kosmatega ovratnika sem si naredila brado in brke in jih spela na tilniku, dolge lase sem dala pod klobuk, velika temna sončna očala na nos, (neprižgano) pipo v usta (skozi luknjico v umetni bradi seveda). In ko sem bila tako "opremljena", ura pa že pozna, sem ugotovila, da sem od vsega hitenja žejna za umret. Uh, kako naj zdaj pijem?!?! Ni problema, iz hladilnika vzamem steklenico Radenske, jo natočim v kozarec, vzamem slamico (!) in faaaaajnn in glooooboko potegnem vase..... in ajaj. Ja, valjda, v steklenici bil je šnopec, kaj pa... :((((((( Nisem vedela, ali naj se smejem, jočem ali bruham.. To je bila dobra lekcija tudi za očeta, da se na steklenice vedno napiše, kaj je noter.. Lp, M. PS: škoda, da nimam svoje fotke tukaj, ker sem na plesu res blestela, vse pupe so bežale od mene in nihče ni pogruntal, da ta "možakar" ni pravi možakar, he he....

21. apr 2010 22:12

heheheeh lp!

22. apr 2010 13:40

Pri peki mi je zmanjkalo želatine v prahu. V trgovino sem napotila sina - naj kupi želatino. Prinesel pa mi je želin. ... rolada

22. apr 2010 14:17

Niti ni bila nezgoda, se je zadeva zelo namerno zgodila; nekdo je šimfal moj tiramisu, da ni dovolj sladek, sva ga z njegovo ženo iz maščevanja pojedli kar z žlico iz pekača (vsaka pol), bom sicer raje tiho o tem, da me je skoraj razneslo, ampak splačalo se pa je. Toda očitno ni bila dovolj dobra šola. Ob njegovi naslednji pripombi, seveda zopet o količini sladkorja, sem zadevo samo obrnila v bio kanto. Sladkorja se odtlej pri nas ne omenja več

Loni Makaroni

22. apr 2010 14:48

BiBaBuBa je napisal/a:

Moja največja greška v kuhinji je bila, ko sem prvič kuhala makarone. Ja, živim se res vse zgodi BiBaBuBa

Tudi jaz sem imela probleme z makaroni. V rosnih najstiniših letih, ko so bili starši na dopustu, sem se pred prijateljem želela pohvalit z znanjem kuhe. Jaz sem sicer makarone vrgla v krop, problem je bil lonec v katerem sem jih kuhala. V kuhinji smo imeli štedilnik na drva. Na tem štedilniku je vedno stal lonec z vodo. Jaz sem vzela točno ta lonec. Si predstavljate kako je škripalo med zobmi (vodni kamen), ko sva poskušala jesti makarane! Še ena nezgoda: Pred leti sem delala neko pecivo. Količine so se merile s skodelico (skodelica moke, skodellica sladkorja, skodelica kave,...) Si predstavljate kako je to zgledalo, ko sem namesto kuhane kave noter vsula skodelico kave "v prahu".... K

22. apr 2010 18:41

Tudi me smo mlade sodelavke v službi rade učile kuharije. Eni od njih je bila velika težava narediti dobro sarmo. "Nič lažjega, recept je skoraj enak kot za polnjeno papriko, edina razlika je v zelju oz. papriki", smo jo podučile. Ko smo jo čez nekaj časa vprašale kako je uspela sarma, nam je zagotovila, da je bila kar dobra, samo mož je nekaj komentiral, češ, da sarme še ni jedel v paradižnikovi omaki.

28. apr 2010 18:12

ena moja sošolka je delala piškote in namesto sladkorja je dala sol še huje je bilo ker so tisti piškoti šli v zbornico na degustacijo ena druga sošolka je miksala smetano in ker je smetna škopila na okli se z eno roko držala kuhinjsko krpo nad posodo v nekem trenuktku ji je kuhinjko krpo potegnilo v posodo ona pa je dvignila še prižagn mikser šele potem ko je ugotovila kaj se ji je zgodilo je ugasnila mikser smetana je bila po celem oknu in še na nekaterih zvezkih je bila k sreči ostali pa smo ji pomagali pomiti okna , in pospraviti na praksi sem biskvite rezala z napačno žago meni se je pa zgodilo da sem torto namočila z čistim rumom pa enkrat smo v šoli imeli malico pa jo nesem k mizi in enkart samo Bum ,ker so bila tla mokra sem skupaj z šolsko malico zletela po tleh od takrat se jedilnice izogibam v širokem loku pa na praksi se mi je med prestavljanjem sesula torta pa enkrat sem delala skutni zavitek in je profesorca rekla naj mizo namažem z oljem ker me je skrbelo kako bom olje spravila z mize sem dala čisto malo olja pa začnem z vlečenjem testa je bilo še vse ok ,ko je bilo testo razvlečeno čez celo mizo sem ga namazala z nadevom ko sem ga hotela zviti je prišlo kup profesoric da bi videle kako bom dokončala zvitek ko pa hočem zviti ugotovim da sem dala premalo olja in da se je testo prilepilo na mizo k sreči mi je testo uspelo zaviti in konči izdelek je prav dobro uspel modra.vrtnica

28. apr 2010 18:55

Ko mi je bilo nekaj več kot 23 let in smo se preslili na svoje, sem takoj začela kuhati jedi, ki so bile za nas neobičajne. Veliko sestavin, ki sem jih videla v kuharskin knjigah, v takratni SFRJ ni bilo. No, takrat se je celo pralni prašek dobil le po vezah ali pa v Avstriji.

V eni od kuharskih knjig, ki je na žalost nimam več, je bil recept za avokadovo juho. Njami. Slišalo se je odlično in, če me spomin ne vara, je bila poleg recepta tudi slikica. Črnobela in ena od manj kot desetih slik v celi knjigi. Seveda, avokada se v trgovinah ni dalo dobiti. Odkrito rečeno, mislim da sem za avokado takrat prvič slišala!

Ob priložnosti, ko je šel moj dragi službeno v eno od zahodnih držav, mi je prinesel 5 ali 6 avokadov. Naj omenim, da so bili trdi kot kamen. In za takratne razmere dragi kot žafran.

Edino, česar se še spomnim je to, da sem morala narediti kar precej holandske omake, za katero sem takrat tudi prvič slišala, in narediti pire iz avokada! Ojoj, po kar precej dela in takrat ogromnih stroških, je juha končala v stranišču! Potem sva z boljšo polovico sedela za mizo in razmišljala, da je juha stala toliko kot 2 pošteni nedeljski kosili v kateri od gostiln v mestu!

To je bila moja prva kuhinjska polomija, ki mi svekakor ni vzela niti poguma, niti volje in veselja do pripravljanja eksotične hrane. 

Vanja