Izbirčnost otrok

predvsem iz hrane ne delaš cirkusa. Otroku že od malega kuhaš zelo raznoliko hrano, saj ni slabšega kot ponavljanje enih in istih jedilnikov. Otroka s hrano ne siliš, vendar vztrajaš da se vsaka vrsta nove hrane poskusi. Otrok sedi pri mizi s starši, ki so mu zgled tako pri kulturi hranjenja, kot pri uživanju v hrani. Svojima otrokoma sem vedno dovolila da nista jedla - če nista hotela, če niista bila lačna...ipd.Hrano pa sta dobila pri rednih obrokih, ne pa vmes in kadarkoli. Še danes imata -eden dve, drugi štiri reči, ki jih nikoli ne jesta in to spoštujem. Vsak ima pravico do svojega okusa in izbire. Lisa

Lisa, čestitam. Jaz sem pa dve leti skuhala drugačen obrok. Bogi je bil tako suhcan. No, saj prej ali slej ti vse pojedo(skoraj). lp

Se v celoti strinjam z Liso. Ne enoličnega v hrani. Po drugi strani pa raznovrstnost hrane kombinirati z obredom, ki pa mora biti stalen (daje občutek varnosti in pomembnosti) Pomembno je tudi to, da ima vsak član družine svoje stalno mesto pri mizi in da je prostor, kjer se je, primerno opremljen (pogrinjek, prt - vedno nekaj od tega) in da je tudi postavljanje mize in pospravljanje mize po obedu, v katerega so prav tako vsi vključeni (vsak po svojih trenutnih sposbnostih, ampak otrok pri 5 letih zmore pospraviti za sabo, če prvih pet let gleda ta vzorec pri drugih in jih želi posnemati). Pomemben je zgled staršev. Otrok je urejen in miren točno toliko, kot so urejeni in mirni starši. Kar pomeni, da moramo odrasli počistiti v svoji glavi in potem vztrajati na začrtani poti (najprej je malo težko, potem je pa zelo udobno): Na primer: Med obroki se ne je (velja za vse). Čips ni hrana, temveč packarija. Pred televizijo se ne je. Pri računalniku prav tako ne. Vendelina jr.

Ali veste, kako je 1 leto star otrok??? Koliko časa to traja??? (Tole nima veze z izbirčnostjo, ker moja punči po veliki večini je vse. Zdaj so najboljše olive). Moj otrok ni izbirčen, ampak je vse. Je pa že tokiko velika, da pove, kaj bi jedla. Recimo za zajtrk. Za kosilo se ne zmišljuje, ker ji ne dam možnosti. Najraje je sadje in zelenjavo. Juhe, rižote. Kdaj pa kdaj koslila noče jesti, ampak samo solato. Ali pa solato in krompir. Trudim si iz glave izbiti, da mora jesti kosilo. Ker če otrok poje zadostno količino vitaminov, vlaknin, skratka zdravih jedi... morda res pride dan ali pa celo obdobje, ko kosilo ne gre dol. Kdaj pa kdaj sadje zobamo tudi v dnevni sobi, ali na balkonu. Je ne silim sedeti za mizo, ker takile malčki nimajo obstanka. Za cel obrok pri mizi sigurno ne... Vsaj pri nas je tako. Pa leta okrog in hodi iskat žličko po žličko v usta... Ali pa sedi v svojem stolčku za hranjenje nekaj časa, sama je, potem pa hoče ven. In otroci pojedo več kot odrasli. Moja med obroki je jogurt, kako sadno rezino, sadje, oreščke, suho sadje, sir...

Tudi jaz ga ne silim jest, če ni lačen. Včasih odprem hladilnik in vprašam kaj bi jedel za zajtrk, pa pokaže na kakšno sadno skuto, jajčka, pašteto, marmelado,... Kosilo je kar pač je. Pri leto in pol starih otrocih je pač tako, da ti enkrat jedo pire krompir, drugič pač ne. Tudi meni vedno ne paše določena hrana. Sem pa mnenja, da je treba jesti vse od kraja, če ne pa vsaj poskusiti in ne v naprej govoriti "to je pa zanič", če ne poskusiš. Mi bo uspelo v prihodnje, ne vem, pustimo se presenetiti. marelica

Ko sem bila majhna sta moja starša živela v tujini in meni, navajene slovenske domače hrane, pač niso šle po grlu razno razne bele in vinske francoske omake in plesnivi siri,...a sta me silila jest. Ko mi je enkrat tisto kar bi moralo dol, prišlo gor sta s tem nehala, jaz pa sem si prisegla, da ko bom velika ne bom nikoli silila otrok jesti. So me v vrtcu čudno gledali, ko sem jim zabičala, da ne bi slučajno silili otrok s hrano. V šoli sem se skor skregala s kuharicami, ker jim je bilo nekaj nepojemljivega, saj otroke je pa ja treba vedno silit, če ne nič ne pojejo - naj raje sebe vprašajo zakaj jim otroci ne jejo! Skratka, so obdobja, ko jejo zelenjavo in pride čas, ko je tud slučajno ne dajo v usta, pa potem ne jejo nič drugega, kot zelenjavo,.... Mi tudi nikoli ne "matretiramo" otrok z nevem kako disciplino za mizo. Ko smo v kaki restavraciji in slišim zoprno mamo in poznani stavek "dokler ne poješ ne greš od mize", otrok pa ves v solzah, me ima, da bi jo klofnila!! Pri nas je obed nekaj zabavnega, prijetnega, čas, ko včasih vsi naenkrat hitimo pripovedovat, kaj se nam je čez dan zgodilo, ampak vmes lahko otroka vseeno naučiš, kako se je npr. pečena riba. vanjatajnsek Sporočilo je spremenil(a) vanjatajnsek dne 21. avg 2006 13:04:10

Rada bi povedala, da smo pri nas vedno kuhali zelo raznoliko hrano, tako, da je hčerka jedla vse po vrsti. Ko je bila stara 7 let, pa se je začela veselica. Vse kar sem skuhala je bilo bljak zanjo. Borila sem se do lanskega leta in še vedno kuhala raznoliko, a brez uspeha. Ne vprašajte kako sem bila jezna. Potem pa je kar naenkrat začela zopet jesti veliko stvari, čeprav še vedno kakšno jed odklanja. Nikoli je ne silim s hrano. Sem pa vesela, da je začela jesti tudi zelenjavo, ki ji je bila vsa ta leta odvratna. Zato se strinjam, da je že od malega potrebno otroku dajati vso hrano. Menim pa, da zelo vplivajo otroci eden na drugega. Če sošolci ne bodo jedli tega in tega, potem zna tudi vaš otrok odklanjati to hrano, vendar menim, da tudi to obdobje izbirčnosti mine, če je otrok že prej jedel raznoliko hrano. LP! fakin712

Ladiies, da ne bomo šle v disput o vzgoji...tule je link na knjigo, ki jo je napisal strokovnjak, potem ko se je ukvarjal z ogromno primeri... (Eduard Estivil, Spi, dete, spi) http://www.emka.si/izdelek.asp?docid=162550 Vendelina jr.

A ni namen foruma ravno v izmenjavi mnenj med uporabniki, vendelina jr.? No, saj knjigo lahko tudi pogledamo, a ne? rimljanka

Ni ga čez izmenjavo mnenj. Samo pri izjmenjavi mnenj o kuhanju, pa kam iti na dopust, pa kam iti na izlet smo bolj objektivni (manj emotivno evolvirani) in z zanimanjem prisluhnemo drugim....pri vzgoji otrok vobče postanemo pa malo bolj bojeviti, ker nekje zadaj v podzavesti dela sstrah, da morda pa ne delamo prav in včasih tudi dobronamerne nasvete razumemo kot napad nase. V izogib temu sem navedla knjigo, ki se sicer ukvarja s spanjem, vendar, ker je spanje samo refleks celotnega življenja (spimo točno tako, kot tudi sicer živimo, velja za vsa življenska obdobja), je notri precejj uporabnega za vzgojo in za razmislek. Vendelina jr.