Ali je na mestu vprašanje

mamamiaTanjaG., jaz dragičke nisem razumela tako zelo kruto. mamamia

mamamia, ne bom se opravičevala zato, ker sem napisala svoje mnenje. Kaj je mislila, ko je tisto pisala, ve ona sama, od nas si pa vsaka po svoje interpretira in po svoje razume. Mene je pač "užalil" tisti pridih k vsemu, ki daje slutit, da mlade gospodinje nismo dovolj dobre, ker si pomagamo s tistim, kar je napredek prinesel. Kot pravim, če gre lupljenje lešnikov na račun časa, ki ga preživim z mojimi dragimi, ne samo da lešnikov ne bom lupila, se bom odpovedala tudi sladici. Mislim, dejte si izračunat, kaj to pomeni bit zdoma vsak dan, skoraj 6 dni na teden, od 9. do 19. ure! In zraven paše še priprava na odhod in vožnja tja in nazaj! Kaj mi od dneva preostane in kako za silo postoriva najnujnejše (hrana, osebna higiena in čistoča doma) si nekateri lahko samo predstavljajo. Tudi jaz bi raje prišla domov ob 14. uri in zamesila za kruh (znam, ga pečem, ne uporabljam kruhomata), prepevala pesmice svojemu otroku medtem ko tepem beljake (z vilico ali šibo) in ko v loncu brbota sveža goveja juha...pa mi je to vse onemogočeno 6 dni na teden. Zakaj, je znana štorija. In ker se imam rada, kot praviš ti, in imam rada tudi svoje bližnje, mi je bolj pomemben čas, ki ga lahko preživim z njimi, kot to, da je lešnik olupljen na roke ali je bil tako kupljen pri sosedu. Pač tak je čas, ki ga živimo. Na žalost. TanjaG.

awww jaz sam gledam in si mislim, al smo pr nas tko čudni, ampak obdarovanje za novo leto smo skenslal že pred parimi leti, pri nas nosi samo miklavž, pa še tko po tastarem, malo mandarin, suhe fige, kakšno čokolado, za tamalega pa kakšno škatlo lego kock (itak je edini vnuk) za novo leto pa tega ne prakticiramo. Pač tako sem jih navadla, ker se mi enostavno zdi brez veze drenat po trgovinah, zraven pa še zapravt malo morje denarja za darila. Tako je moje mnenje, prenesem pa tud kako kritiko na to haha. Marjeta Žniderčič

Saj niti nisem mislila na nikakršno opravičilo, sama sem napisala enako kot ti - vsak po svoje razumemo, kaj kdo od nas napiše. In v tem ni nič slabega. Dovolila sem si pač pripomniti, ker dragičko poznam s kulinaričnega srečanja, kako jo razumem jaz. In če si pozorno brala moje pisanje, sva pravzaprav zelo podobnih misli: hvala bogu, da nam je gospodinjam nove generacije v pomoč toliko naprav in drugih pripomočkov, da imamo zaradi tega več časa za tiste, ki so nam blizu, a bodimo blagohotni in dovolimo nekaterim, da jih nostalgija ponese nekaj desetletij nazaj...Mamamia mamamia

Tudi jaz nisem razumela Dragičke tako kruto. Ni letelo na nikogar, če se kdo počuti užaljenega, je to bolj njegov problem. Dragička pač pogreša stare čase, ko nismo živeli v taki naglici, hitenju drug mimo drugega, ko je bilo več časa za družino in za drobne užitke - npr. mesenje testa na roke ali stepanje beljaka z vilico. Jo popolnoma razumem. Razumem pa tudi vse tiste, ki jim je naloženo biti 10 ur v službi in bi verjetno z veseljem v tem času stepali beljak na roke ali bili z družino. Takšno je življenje in čas v katerem živimo. Če nekomu paše najeti kredit za božična darila, naj ga najame. Pri nas je običaj, da si podarjamo drobne stvari ali pa si za božič kupimo drobna darila, kar si nekdo resnično želi. Meni je letos božiček prinesel rdeč predpasnik in sem se ga neznansko razveselila, ker sem si želela prav takšnega. Čudovito darilo. Letos sem za vse prijatelje spekla pujske za srečo s kvašenega testa. Kakšno veselje! Žal nimam digitalnega aparata, da bi jih fotografirala. Recept bom poslala v bazo. Kar sem še želela napisati, je v glavnem zapisala že Mamamia. Imejmo se radi, najprej sami sebe, ker bomo samo na ta način lahko imeli radi tudi druge!!!!!!! burbonka

Dragička, ni greh, da razmišljaš po svoje. Naj ti povem, da sem generacija s štirico spredaj. Včasih sem mislila, da bo konec sveta, če ne bo vse kot iz škatlice, da bom dobra žena, mati in gospodinja. Hotela sem biti popolna. Ampak ne znese. V mlajših letih si res spretnejši, vse narediš bolj mimo grede in porabiš dosti manj energije kot kasneje. Nekje pa se zalomi in potem imaš moralnega mačka, da pa ravno ti tega ne zmoreš. Zase vem, da sem morala najprej razčistiti pri sebi, da moram nečemu dati prednost in to je bila družina. Rada bi bila več časa z otroci, da grem z družino na sprehod, da si vzameva z možem čas zase. Naučila sem se jih prositi, da mi pomagajo, uporabljam gospodinjske pripomočke in kdaj kakšno stvar tudi zavestno ne naredim. Pa kaj. Moja sodelavka pravi: jutri je še en dan, ki ga ni še nihče koristil. Družina ve, da jim rada ustrežem, če se le da, ampak če rečem, da ne morem, to upoštevajo, ali pa mi pomagajo, da naredimo skupaj. Vse je v organizaciji, kot pravi mamamia. Tudi me moramo imeti malo časa zase. Smo pa dostikrat tudi same krive, ker družino malo preveč crkljamo. Tudi otroci lahko pomagajo tako v kuhinji, kot pri ostalih delih v hiši. Prav tako mož. Prej jih navadimo na to, bolje je tako za njih, posledično pa tudi za nas. Naj povem samo eno banalno stvar. Ko so bili otroci manjši, sem podzavestno po obroku pospravila z mize, ostali člani pa so se lepo pobrali. Potem mi je bilo pa enkrat dovolj in sem pustila mizo razmetano in šla ven iz kuhinje. Ko sem prišla nazaj, je bila miza pospravljena. Motilo jih je, malo so bili jezni, pa sem jih lepo povedala, da tako kot sem naredila tokrat jaz, drugi delajo vsaki dan. Sedaj redko pospravljam mizo, oziroma vsak pospravi za seboj. To je samo ena taka cvetka, priznajmo pa si, da je takih za cel vrt. Dostikrat pa se zgodi, da drugi člani ne naredijo dosti dobro za nas. Naj otroci pomijejo posodo, naj posesajo. Velikokrat boste morale storjeno še popraviti, ampak s tem jih naučite delati. Sem se tudi sama razgovorila. Dekleta, imejte tudi sebe rade. Verjetno mi bo katera oporekala, da ni časa. Tudi sama sem tako mislila, ampak se da. Saj vem, glasbena šola, popoldanske otroške aktivnosti, pa še kaj se bi našlo, jemljejo čas. Če si ne bomo znale same organizirati časa, nam ga ne bo nihče. Pa pomagajmo si s tistim, kar nam naša doba nudi. Ni treba, da kupimo vse stroje, ampak tisti, s katerimi si lahko dobro pomagamo, so vredni vsakega dinarja. Vedno pa se najde kakšna "supergospodinja", ki ti nabije moralnega mačka. Ne smete vse verjeti, ker se včasih tudi kdo "ven meče". Gobica

Lisička, tako zelo podobno se je dogajalo tudi pri nas. Na primer: jaz likam, moji trije ležijo, pa reče mož, da bi pivo, sin bi čez pet minut sok in hči čez četrt ure nekaj za pojest. JAz skočim in ustrežem. Potem mi lepega dne kapne, da ima tašča prav, ko me opozarja, da jim preveč strežem, in ko sin, ki gleda televizijo, reče, da bi cedevito, ga vprašam, kdaj pa bo on meni kaj prinesel. In kaj mi je odgovoril: Mama, takoj ko boš rekla. Torej smo res same krive, ker sploh ne rečemo. Test čez nekaj dni je pokazal, da so vsi pripravljeni ustreči: gledala sem tv, pa sem rekla, da sem žejna, in je mož rekel: Kaj boš, ti prinesem; naslednjič je sin skočil in prinesel kozarec in pijačo, s hčero pa tako nikoli ni bil problem. Tudi pomoč doma smo si razdelili, vsak je zadolžen za tisto, kar pač rad dela, pa še to srečo imamo, da se nam to ne križa (jaz ne maram likanja in čiščenja, hči pa to najraje počne, na primer). Je pa res, da nam otroci med odraščanjem vračajo tisto, kar smo jim nudili v najzgodnejših letih otroštva. Mi smo bili veliko skupaj, smo na srečo bili v takih službah, da smo se lahko organizirali, ko sem jaz prevzela neko bolj zahtevno delo pa je mož nase prevzel velik del obveznosti, kot je bilo na primer prevažaje otrok na vse konce in kraje, ker je pač bil popoldne prost. Tudi jaz sem imela svoj čas (zdaj sem nekje na sredi med 40 in 50 leti), ko sem se bala, da me bodo imeli za slabo gospdinjo, ženo in mater, če mi prva skrb ne bo, kaj bi za kosilo na mizi. In največji greh naj bi bil končati kosilo iz na pol gotovih izdelkov. No, potem te življenje privede tako daleč, da ugotoviš, da z zamrznjeno hrano prihraniš veliko časa, ki ga lahko bolje izrabiš kot za mešanje s kuhlo v nedogled. In če te potem doleti bolezen, kot je mene letos, si nekatere vrednote res na novo postaviš in ugotoviš, da te domači še bolj cenijo, če daš ti sam več nase... Mamamia mamamia

Ja, mamamia, nekaj vode mora preteči, da priplava do tebe pamet ...... Gobica

Ej, lisička, to pa je zdaj pika na i...točno tako, kot si rekla. A bolje pozno kot nikoli, kajne? , MAmamia mamamia

Definitivno! Gobica

Jaz bom samo napisala da razumem Dragičko, še bolj pa razumem TanjoG. Jaz k sreči imam čas, ampak več ali manj vse delam na roke. Če bi pa delala kot Tanja, pa bi vsak dan "ljubčkala" vsak aparat, ki mi pripomore pri pridobitvi časa. Dragička je bila razočarana, tudi temu primerno se je razpisala - nisem si to vzela k srcu, kot ste že vse omenile, vsakdo naj dela tako kot mu čas dopušča, z ali brez aparatov. Čeprav tisto z lušenjem lešnikov je pa malo smešno hahahahah, no o limoni tudi..... Vesele praznike vsem skupaj.....Slovenija gre naprej hahahahah cukrček