Hja, moje misli so odplavale v preteklo tisočletje, ko sem bila še smrklja petih, šestih let (https://www.youtube.com/watch?v=4kHkm3byxHQ) in je moja mami ob vsaki malo bolj fensišmensi (takrat se nam o takih besedah še sanjalo ni) priložnosti delala francosko solato, ki jo je lepo zavila v rezine šunke in okrasila z zvitki inčunov, v katerih je bila kapra. No, v tistih cajtih še ni bilo majonez v trgovinah in smo jo seveda delale doma. In to je bila zame prava pokora - kajti jaz sem bila tista, ki je mami vlivala olje v rumenjake - od začetka kapljico po kapljico, mami je gledala ko sokol in pri priči začela vpiti, če se ji je zazdelo, da tiste kaplje olja padajo v rumenjak, ki ga je mešala, prehitro. Komplicirala je kar precej, to vidim zdaj, ko sama delam majonezo. Ampak, kakor mi je bilo v tistih letih to pravo mučenje (še danes ne maram francoske solate), se mi dandanes kar milo stori, ko se spomnim. Kakorkoli, samo enkrat se nama je majoneza sesirila. In je mami vzela nov jajc oz. rumenjak, me grdo gledala, jaz sem pa res kapljico po kapljico olja spuščala v rumenjak. Ko je bila majoneza trda, smo tisto sesirjeno dodajale dobri in na koncu je bilo tolk krasne, trde majoneze, da se je tema delala. 
Aja, ups, smetim 
lp
