Prvošolček

Pozdravljeni,

prosim za mnenje - imam  tri otroke (26,16 in 7 let), slednji je sedaj v prvem razredu. Je bolj živahne narave, ni pa nesramen in pretepaški. V vrtcu so za vzgojiteljice znale zaposliti in tako kot vsem narediti zanimivo dopoldne. V vrtec je hodil zaradi zasedenosti vrtca v mesto, živimo pa bližnjem  manjšem kraju, kamor hodi tudi v šolo. Prišel je povsem v novo okolje, med nove prijatelje. Kar hitro si je našel družbo in se normalno vklopil med njimi. Potem se je pa začelo -skoraj vsak dan mi je imela razredničarka kaj za povedat -dela nemir, skače iz vrste, ko gredo na kosilo, ko zjutraj sedijo v krogu se preteguje... Potem je začela pisati njegovo ime na tablo (kazensko, ker ni bil priden). Vprašala sem jo, če je edini..odgovor je bil "saj so ostali tudi", vendar njihovih imen ni na tabli. Po vprašanju "zakaj", samo skomig z rameni. Potem pa posledično, ko sem prišla po njega, je sošolec rekel svoji mami "glej ta je tisti Matic, ki je napisan na tabli". Mama ga prešine in reče, "ti pa seveda nisi tak...". Ne  vem ali lahko otroka izpostavlja na tabli, tu smo vendar starši, obstajajo maili, telefoni, da se to lahko uredi na drug način. Dva dni pred počitnicami, pa je razredničarka povedali hčerki, ker ona hodi po nega, da je zaradi govorjenja s sošolcem moral učno uro sedeti na hodniku pred ičilnico, seveda sam, sošolec ne. Se opravičujem za dolgo pisanje, vendar ne vem kaj naj naredim.  Nisem tip, ki bi se razburjala in kregala, vendar nekaj moram ukrenit. Ne vem, ali so sedaj res drugi časi, druga vzgoja, druga pravila, kajti pri starejših dveh ni bilo problemov, pa tudi neka "angelčka" nista bila.

Hvala

LP

27. feb 2014 10:42

Najprej bi jaz skupaj z učiteljico stopila do ravnatelja šole, pa si na šest oči povejte vse, kar je potrebno. Mi tu ti ne moremo presojati, ker poznamo samo tvojo plat zgodbe.

Lahko da bo ravnatelj ukrepal oziroma se pogovoril z učiteljico, če bo treba, se lahko v reševanje vključi tudi psiholog ali drug strokovnjak.

Iz tega, kar si napisala, meni kaže, da otrok hlepi po pozornosti. Morda mu je dolgčas. V vrtcu so ga zaposlili (torej se z njim posebej ukvarjali), v šoli je pa to malo težje, pa še več otrok je v razredu kot v skupini v vrtcu, in se mora tudi on prilagajati.  Morda mu gre to malo težje od rok. Kar ni nič nevadnega, doma je verjetno v središču pozornosti, sklepam glede na razliko med njim in bratoma, in mu v  šoli, kjer pa vendarle vse enako obravnajo, to morda manjka.

Seveda zgolj ugibam. Zato se mi zdi edina prava pot skupaj z učiteljico k ravnatelju in potem naprej. Tudi tebe ne poznamo in ne vemo, na kak način komuniciraš z učiteljico.

27. feb 2014 10:51

Predlagam, da se za pogovor z razredničarko vzamete dovolj časa, se usedete in pogovorite. Dobro bi bilo, da nastale situacije tudi z otrokom razčistite doma - umirjeno. Kot razumem iz vašega pisanja so to bili pogovori bolj na hitro, med vrati. Preglejte tudi otrokove izdelke, ali so "površni" in podobni. Potem pa tako kot je rekla mamamia - k ravnatelju.

27. feb 2014 12:23

Hvala za mnenji. Kot pravi učiteljica je pri delu zelo natančen, sodeluje, torej glede učenja ni pripomb. Doma niti ni vsa pozornost usmerjena nanj, saj klub starosti ostalih dveh ne delamo razlik. Največji je absolvent in ga tudi po tri tedne ni domov. Predvsem me zanima to (prej ko grem v šolo) ali se lahko "poredni otroci" pišejo na tablo, da potem pol staršev misli, da je zmaj. Za vsako malenkost moramo podpisati, da se lahko objavi njegov izdelek, da se slika...v  enem razredu višje je bil celo primer, ko se straši niso strinjali, da bi zobozdravnica dajala znake za čistost zob, ker potem učiteljica vidi to. Skratka ne vem... 

27. feb 2014 12:50

Moj odgovor ti niti slučajno ne bo všeč, pa vendar - ga pa preskoči

Jaz osebno bi (in tudi sem, v podobnem primeru) vse sile in energijo, namesto v iskanje predpisov kaj učitelji smejo in kaj ne, usmerila v svojega otroka in v to, da dojame da je v šoli, ne v vrtcu, de je del neke skupine, da se je potrebno v skupini prilagajati, da je potrebno upoštevati določena pravila in se po njih ravnati.  In da ima vsako dejanje tudi posledice.

27. feb 2014 13:08

Ne me narobe razumet, jaz ga nikakor ne zagovarjam, veliko se pogovarjava glede discipline, reda v šoli. Zmeraj mi obljubi, da bo priden, potem kakšen dan res, nakar spet "pozabi". Ne iščem nobenih pravil, vendar naj ta pravila veljajo za vse. Zmotilo me je tudi, da so že prvi dan domov prinesli neko brošuro z njihovimi (učenčevimi) pravicami in dolžnostmi. V mojih časih smo imeli samo dolžnosti. Grem po počitnicah v šolo, pa da vidimo, kaj se bo dalo rešit.

LP

27. feb 2014 13:10

Matic je otrok, tudi sošolci so otroci. Vzgojitelji bi morali pač vedeti, kako se ravna z različno pridnimi otroki. Dolžni so poklicati starše in se pogovoriti, tudi z ravnateljem, če je potrebno. Mogoče preprosto ni kemije med učiteljico in Maticem.

Ni dolgo, kar mi je pripovedovala ena mama zdaj že odraslega fanta. Bil je kar malo preveč živahen dečko in ves čas je bilo kaj narobe. Na dnevnem redu klicanje mame v šolo, opomini, podpisi. V tretjem razredu pa je dobil novo učiteljico, ki je znala s takimi ptički.Rekla jim je naj prinesejo povštčke v šolo. Prinesli so jih. Ko je videla, da popušča pozornost, jim je rekla naj vzamejo povštrčke, da se bodo malo spočili. Otroci so bili navdušeni, ko so napol ležali na klopeh in so  takole napol leže ležerno poslušali svojo učiteljico. Bili so tiho kot miške. Najbrž je obvladala še kašne take simpatične prijeme, da je temu Matjažu ostala v nepozabnem spominu, pa še vse leto je bil vzorno priden, brez podpisov je minilo.Žal je že naslednje leto dobil novo učiteljico.

Naj mi oprostijo vse učiteljice z našega foruma naslednji stavek. Ni vsak človek za pedagoški poklic, čeprav zelo natančno vem, da je to izredno zahteven poklic, saj je tudi učitelj samo človek, s svojimi skrbmi in težavami. Tudi otroci niso izvzeti, z nekaterimi je težko iz takih ali drugačnih razlogov.

Velikokrat rečem, da ni lahko biti otrok.Tudi otroci nosijo veliko čustvene teže s seboj in oni je pač ne znajo odložiti pred vrati učilnice.

27. feb 2014 13:35

Ja, pred leti je bilo vse drugače. Kolikokrat slišimo, da računalniki, tablice, televizija...ni za otroke. Kaj pa sedaj - v prvem razredu pred poukom na televiziji risanke, prižgani računalniki z igricami... enako v podaljšanem bivanju. Msilim, da bi bilo bolje, če bi učiteljica prebrala kakšno dobro knjigo, bi poslušali pravljico, zgodbico, tudi pesmi. Se igrali družabne igre...v mojih časih smo zbirali prtičke, imeli spominske knjige... za to sedaj niti ne vedo. Prijateljičin sin je tudi prvošolček na neki drugi šoli, tam pa staršem celo po mailu pošiljajo linke nalog, ki jih morajo naredit za domačo nalogo. Kam gre ta svet! 

27. feb 2014 14:29

Špela100, čas gre naprej, tako pač je. Kdor ne gre z njim, zaostane. Pa ne mislim s tem, d aje vse novo najnajnaj, ampak, živimo tu in zdaj in v relanem svetu je treba temu primerno živeti. Razen onih, ki so si oblikovali (koliko časa še bo držalo) svoj svet, recimo Amiši),.....

Zanima me, koliko staršev redno bere svojemu otroku pravljice iz knjig, koliko pa jim da tablice, računalnike, mobilne telefone, TV,.....da jih zamoti.

Ne vem, no, v teh nekaj desetletjih, ki sem jih preživela zunaj in znotraj šolskih zidov, se je pač vse spremenilo. Menda ja ne bomo še dandanes pisali samo po zeleni tabli s kredami, kaj? V 30 letih smo od prvih Spektrumov zdaj v e-svetu. Vse je OK, samo po pameti ga je treba, e-svet, vključevati v šolsko delo (in domače enako, seveda). Še vedno je ključna relacija učitelj(ica) - učenec-učenka oz. dijaki/nja, pa učilelj/ica - razredna skupnost. Če je vsa e-oprema v funkciji, ki ji je mesto, bo vse OK, če je v napačni, pač ne bo. To velja tudi za pripomočke iz ne-e-sveta. Ni res, da otroci ne vedo za spominske knjige in prtičke, ampak, čar je pač drugje, vsaj za večino. In, verjemi, NIKOLI, ampak res nikoli niso v šolskem programu imeli niti zbiranja prtičkov, niti spominskih knjig. To sodi v oni del živjenja, ki ni šolsko delo. Šola je pač delo, ne le za učitelje. Ni prpostor, kjer bi bilo samo lepo in fino in prijetno in,.....saj nikjer ni samo tako.

Meni se zdi e-komunikacija nekaj samoumevnega, tudi (v primerni meri in obliki in, seveda, dogovorjeno) v šoli. Konec koncev, saj res ne gre, da bi starše klicali za vsako malenkost v šolo.

Ja, stvari so se res spremenile, pa ne nujno in samo na slabše.

Če se za trenutek ustavim še pri tvojem onovnem problemu, potem je moj  nasvet: najprej pogovor u učitlejico, nisi prepričjiva okoli tovjih stikov z njo, od septembra do zdaj je bilo priložnosti za govorilne ure že nič koliko. Stvari je treba reševati takoj, so najbolj stransparentne in jih ne pokrije in zabriše (sila )slabega spomina.

Drugi korak, če bo, morda res bo, je pogovor v troje, kot si že dobila nasvet: učiteljica, ravnatelj/ica in ti.

Naprej ne bo potrebno, bi rekla. Take drobne reči se pač rešijo znotraj šole.

In, medalja ima vedno vsaj dve plati (še rob, seveda), zato, če so vse, informacije, ki jih imaš okoli dogajanja v razredu v glavnem od tvojega otroka, poskrbi, da jih izveš še z druge plati, pa ne od staršev otrok, ki so jih, če so jih, sliši tudi od svojih otrok, še manj od sošolcev/sošolk tvojega otroka, njih sploh ne smeš mešati v to, kot tudi staršev ne. Od učiteljice torej. Koliko staršev je bilo že presenečenih, ko so dobili sliko vedenja svojih otrok v šolskem okolju, mnogi povsem drugačno, kot so jo poznali od doma. Ne samo slabšo, verjemi, mnogi tudi boljšo.

27. feb 2014 14:47

Hvala Rimljanka. Bila sem na rod.sestanku, govorilni uri...pravijo, da gre v tretjo rado, ni vrabič, da tudi pri našem Maticu ne bo tako... 

27. feb 2014 19:15

Meni se zdi obisk učiteljice 2x v pol leta premalo... Posebno v prvem razredu in če so težave...