Prvošolček

6. mar 2014 8:51

Imena mojih otrok sicer niso bila na tabli, je pa ves razred čakal na oceno referata pri slovenščini, ker je sin pač sanjal in sanjal .... in mu je učiteljica dala teden dni časa, po zadnjem opozorilu, da ves razred pa res ne more čakati zaradi njega. Se je pač znal prikupit na nek svoj način. To smo seveda izvedeli na govorilnih urah, sta se z učiteljico vse sama dogovorila ...

In ko sem šla v šolo, predvsem enkrat v gimnaziji, zaradi konstantno slabe ocene pri enem predmetu, in da preprečimo možnost popravnega (ker mulac je dal od sebe ravno toliko, da ni bilo nikoli nevarnosti za popravca, trojke ali štirke so bile pa najbolj številne ocene), sem izhajala iz tega, da ni kriv učitelj, ampak vendarle moj otrok. Ker sem ga toliko poznala, da sem vedela, da je zgolj len. In sem profesorju rekla, da sem se prišla posvetovat z njim, kaj naj storimo, da se odlepi s stabilne dvojke magari na kilavo trojko. Seveda je bil pogovor povsem drugačen, kot če bi prišla k profesorju na pogovor in v štartu rekla, zakaj ima moj otrok pri njemu slabo oceno, ko pa je vendarle priden in se uči in ne vem kaj še vse.

Zadevo smo seveda rešili v objestransko zadovoljstvo - profesor je povedal, da ga starši večinoma napadejo, kaj da počne z njihovim otrokom, naš otrok je začel malo več nalog delat in trojka sploh ni bila več problem (šlo je za matematiko), na maturi je matematika šla gladko od rok ...

Je pa staršem težko samim sebi priznat, da je kdaj pri reševanju težav v šoli treba začet pri otroku, ne vselej pri učitelju ali profesorju.

6. mar 2014 9:12

Če bi mame vedno in po definiciji najbolje vedele, kaj potrebujejo njihovi otroci, se ne bi zgodile vsaj ena stvar:

- na svetu bi bilo pol manj nesrečnih ljudi in terapevti bi imeli pol manj dela

In na tem forumu bi bila ena vojska članic, ki je v odraslem življenju že prišla do te pameti, da bi ugotovile, da ima mama vedno prav in to po definiciji. Pa naključno branje tem in prispevkov različnih članic pokaže, da temu ni tako.

Skratka, malo se emancipiratje od cankarjanskih vicev, no.

6. mar 2014 9:31

Slučajno sem naletela na tole slikico, mislim, da kar paše v tole temo.

6. mar 2014 10:20

Čudna so pota gospodova........

" Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile ( Mt 26,31 ) ".

6. mar 2014 10:40

Zadnjič sem iskala eno fotografijo in našla eno čb, na kateri sedim v prvi klopi v prvem razredu. Na glavi sem imela rolico in oblečeno črtasto jopico. Zraven imam shranjeno pohvalo na koncu leta, ki jo je narisala in napisala moja razredničarka. Na njej piše: "M..... za lepo vedenje in pridno učenje." Sem se spomnila na našo temo.Tisti časi so minili. Naša razredničarka je bila ena mila, prijazna, topla oseba. Še vedno se je rada spomnim. Mogoče so ji nekateri tudi nagajali, tega se pa ne spomnim. A tako kot je bilo, nikoli več ne bo. Današnji otroci so drugačni, časi so drugačni, starši so drugačni in tudi učitelji. Samo pogovarjati se je treba, strpno reševati nastale probleme., rad se je treba imeti. Sebe in druge. Moja starša nista nikoli hodila v šolo zaradi naju z bratom, nikoli nisva dobivala opominov ali graj, kakšno slabo oceno kasneje pa tudi.

V naši pisarni nas je bilo enajst. Direktor in me, njegove sodelavke. Nismo se kregale, še danes po dvajsetih letih se dobivamo in družimo. Če pa je le kdaj prišlo kaj vmes, je naš direttore stopil pod podboj vrat in začel praviti vice. Me smo se smejale in življenje je spet lepo steklo. Za vsako od nas je imel lepo besedo. Bile smo mlade, imele smo majhne otroke, eksistenčne težave, malo denarja. Lahko bi vrelo, pa je bilo lepo. Najlepših dvajset let mojega službovanja. Tega menda danes ni nikjer več in tudi tedaj smo bili v naši firmi zgled lepega sodelovanja.

6. mar 2014 15:51

Na temo o izpostavljanju otrok, prilagam članek iz današnjega Dela:

http://www.delo.si/novice/slovenija/alarm-pri-ko

Resnično za zamislit, kam smo prišli.

6. mar 2014 16:06

Se sploh zavedate, prej, ko ste napadle mene, da ste s svojimi prispevki morda prizadele tudi testeninico ???

Eni se znamo ubranit, drugi pa ne, meni se vse skupaj prav sladko ....

Ko že govorite o takšnih in drugačnih mamah v tej temi, pa kdo vas pa je kje omenil ??? če že, ste se same našle v teh opisih

6. mar 2014 16:11

Se opravičujem, ker se nisem prej oglasila, ampak obiski v bolnišnici so zopet dovoljeni, pa nimam več toliko časa kot prej, ko so bili omejeni...

6. mar 2014 16:14

To je tisto, kar je najbolj zbodlo in ne takšne in drugačne mame. In ne nazadnje tudi vse mame niso vse tisto, kar si ti naštela in opisala - preveč idealizirano, da bi lahko bilo res. 

6. mar 2014 16:21

ni dolgo tega kar je imel sin težave s sošolci. Lahko bi mu rekla, da si je sam kriv in da naj potrpi, da jih bo minilo, vendar nisem. Ko sva se temeljito pogovorila, ker tudi spal ni več ponoči, sem šla do učiteljice, s katero sva se lepo pogovorili, ne da bi on to vedel, ker noče, da bi kdo vedel za kakšne njegove probleme. Zaslišala je obe vpleteni strani in zadeve so se rešile. Sin seveda nič ne ve, da sem posredovala, problemov pa zaenkrat ni več.

Učiteljica je mislila, da sem še ena mamica, ki preveč komplicira, vendar ko se je seznanila s problemom, je bila kar presenečena nad krutostjo otrok in si ni mislila, da se kaj takega dogaja v njenem razredu.

Zato, mamice, ve najbolje poznate svoje otroke. Stojte jim ob strani in jim pomagajte. Ne jih zagovarjat, ko delajo neumnosti, vendar so lahko velikokrat obtoženi po krivem, branit se pa ne morejo, ker je drugih več ali so pa starejši pa znajo bolj besede obraćat.

Lep pozdrav,