Prvošolček

6. mar 2014 20:00

Očitno imam jaz res čudne otroke, ker imajo vsi tako radi svoje učiteljice, pa še jaz sem čudna, da imam samo dobre in pozitivne izkušnje z učiteljicami in vzgojiteljicami.

S sinom sva danes z lopato izkopalo grmiček narcis, ki pri nas na travniku rastejo že 3 generacije, sva jih dala v lonec in jih bo jutri nesel učiteljici za 8 marec. Se je sam spomnil im me prosil, če ji jih lahko nese.

Mi je rekel, da bo učiteljici povedal, da se bo lahko vsako leto, ko ji bodo zacvetele spomnila na njega.

6. mar 2014 20:02

Oooo,    kak lepoooo.

Pozdravček!

6. mar 2014 21:00

Neka znanka je imela sina v vrtcu, stalno je hodil domov pobuškan in popraskan. Vzgojiteljice so povedale, da je v skupini en fantek, ki vsako priliko poišče, da se spravi na mirnejše otroke. Govorile so že z mamico, pa ni bilo uspeha.

Znanka je stvar rešila tako, da je napadalnega malčka pričakala pred vrtcem: "A ta je tisti, ki te stalno tepe in lasa in praska! Da takoj nehaš fantič s tem, drugače bom jaz tvojo mamico pretepla!" 

Mamica je bila razgrajaču vedno v oporo, kaj pa zdaj? Grožnje ni bilo treba uresničiti in  znankin sin je imel od tistega dne popoln mir.

6. mar 2014 22:12

To me spominja na čase vrtca mojih otrok.Bil je en fantek,ki je rad ščipal.Ni bilo kaj hujšega.A vzgojiteljica,ker je našega tudi ščipal,reče,ko pridem ,v vrtec temu fantku,da ga bo pa mamica od Simona vščipnila,seveda ga nisem a je pomagalo,ni več ščipal.

6. mar 2014 22:12

Na naši šoli položnic v veliki večini ne plačujejo tisti imenitni starši, ki bi jo lahko, pa se jim ne zdi tako pomembno! Tisti, ki je ne morejo, imajo oboje itak zastonj! Ali pridejo in se zmenijo in jim poiščemo neko drugo možnost. Komur se pa lastni otrok ne smili, da bi napel vse sile in uredil, da ne bo "piskalo", pač izpostavlja svojega otroka.

Ampak kdo bi se ubadal s temi malenkostmi, npr. tudi z odnosom otrok do hrane....

7. mar 2014 7:17

Lisa, 

razumem kaj misli, ko rečeš, da šola ni varstvo, vendar pa obstajajo otroci, ki imajo težave in kot taki, si zaslužijo individulno obravnavo ( tudi božanje)!Ti otroci največkrat zelo trpijo, ker jim niti malo ni jasno kaj je tisto, ki jih sili skakati v vrsti in ne stati v vrsti kot ostali 25. Se pa sama spomnim vzgojitejice v vrctu, ki mi je na govorilnih pokazala risbo mojega takrat 3leta starega sina in, ker je barvall čez črto, mi je razložila, da je to zato, ker otrok nima postavljenih meja :) :). Potem pa je tu še izjava druge vzgojiteljice, ki je rekla, da v mojem drugem sinu, ne vidi nič dobrega,... (vrjemi,da se je kesala za to izjavo, pred več ljudmi!)Vglanem 100 ljudi  100 čudi  

A ni zanimivo, da se odraslemu posebnežu vedno prilagodimo, otrok pa bog nedaj, da stopi ven iz okvirje??

7. mar 2014 7:53

Vao, to ja pa pravi 'rare breed' za današnje čase ;)

7. mar 2014 8:53

Plopsa, saj zato sem pa napisala, da so starši tisti, ki naj otroku razložijo kako in kaj. Če ima otrok težave (vsaj pri nas doma je bilo tako), ima težave družina. In tam se reši večina problemov. Čakanje na idealno učiteljico, ki "bo v našem prepoznala genialnost in/ali težave" je lahko zaman. Življenje žal ni pravično in prej ko sprejmemo to sami in na to navadimo tudi otroke, manj problemov bo kasneje.

7. mar 2014 9:17

In si pomislila, da se te je ta otrok potem bal in se morda skirval za omaro, ko si ti po svojega prišla v vrtec? Nikakor se ne strinjam, da straši otrok sami govorijo z otrokom, pa če je ta pe tako problematičen.

Tudi s tem se ne strinjam: da starš enega otroka na tak način govori z malčkom. To, če že, bi mu morala reči v prisotnosti matere, ne pa na samem s tako majhnim otrokom:

"Neka znanka je imela sina v vrtcu, stalno je hodil domov pobuškan in popraskan. Vzgojiteljice so povedale, da je v skupini en fantek, ki vsako priliko poišče, da se spravi na mirnejše otroke. Govorile so že z mamico, pa ni bilo uspeha.

Znanka je stvar rešila tako, da je napadalnega malčka pričakala pred vrtcem: "A ta je tisti, ki te stalno tepe in lasa in praska! Da takoj nehaš fantič s tem, drugače bom jaz tvojo mamico pretepla!"

Mamica je bila razgrajaču vedno v oporo, kaj pa zdaj? Grožnje ni bilo treba uresničiti in  znankin sin je imel od tistega dne popoln mir."

Sem za način od jade. Take pozitivke težko srečaš. In kot pravi Lisa - začne se v družini.

7. mar 2014 10:06

Špela100, tudi jaz imam dve odrasli hčerki in sina, ki bo letos prvošolček (pravzaprav bi že moral biti, pa je zaradi zdravstvenih težav bilo odloženo šolanje). Lahko ti pritrdim, da v starejših letih majhnega otroka kot mama doživljam  popolnoma drugače kot pri 20+, ko je poleg vzgoje bila na prvem mestu še služba in veliko drugih obveznosti. Veliko več pozornosti mu namenjamo vsi v družini in v naših očeh je nežno majhno bitje...Ampak sem že večkrat imela možnost videti njegovo obnašanje od daleč ( me ni videl ) in je daleč od tega, kako ga vidimo doma. Ker ima že sedaj obravnavo pri psihologu zaradi pretirane občutljivosti ( pretres možganov) vsaj upam, da bomo uspešno obvladovali tudi situacije v šoli.Zaenkrat vse pohvale njegovi vzgojiteljici, da mi pove tudi njegove minus stvari ali pa ga pohvali, saj le na tak način realno vidim, kaj se z njim dogaja. Ker tisto, kar mi sam pove je včasih tudi malo drugače, sam se pa seveda počuti skrajno prizadet. Ampak, ker zvem tudi drugo plat lažje skupaj s pogovorom predelava dogodek, da tudi sam razume zakaj je do takšne situacije prišlo. 

Vsekakor ti svetujem čimveč komunikacije z učiteljico in psihologinjo, če je potrebno, doma pa tudi s sinom. In ne ga dajat v vato, ker bo samo še slabše. Naj ve, da si seznanjena s šolsko problematiko, ampak doma naj se pa tudi drži pravil, da bo čimbolj samostojen. In še to ti svetujem, čimbolj ga zaposli z dejavnostmi, naj aktivno preživlja prosti čas. Tako mu bo tudi šola bolj zanimiva.