Tujina - kulinarika.net

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

24. okt 2013 21:10

Ne morem odpreti.

Vendelina jr.

rimljanka  

član od: 14.2.2005

sporočila: 17669

24. okt 2013 21:20

Jaz pa lahko, vredno branja in razmisleka.

rimljanka

mojezlato  

član od: 10.12.2012

sporočila: 1039

24. okt 2013 22:03

Sem že prej naletela na tale članek in ga prebrala. Res se splača prebrati in videti, da je v Sloveniji tudi lepo. Samo videti je potrebno, kaj vse nam je omogočeno v naši mali državici.

mojezlato http://kosilazavsakdan.blogspot.com/

naor  

član od: 4.3.2010

sporočila: 7737

24. okt 2013 22:30

Jaz sem tudi lahko odprla in tudi že prej prebrala. Kot je rekla Rimljanka, vredno branja!

 

naor

Viva Meier  

član od: 20.12.2009

sporočila: 673

24. okt 2013 22:52

Redko človek naleti na tako odprto razmišljanje. Je ena redkih, ki o tej temi spregovori povsem "nenasilno" in brez vsiljevanje nekega mnenja. Do neke mere namreč ceni tako leve kot desne - izseljence oz. ljudi, ki ostanejo na rojstnem ozemlju. V 3/4 primerih je pri debati na to temo moč srečati bodisi iluzorne zagledance, da je na drugi strani meje pa vse idealno ali pa bolestne patriote, ki bi, če bi bilo mogoče, iz lastne države naredili S Korejo, da le ne bi iz drugod kaj prišlo do njih.

Viva Meier

tulka  

član od: 9.8.2008

sporočila: 2960

24. okt 2013 23:33

Zelo lepo. Takega mladega si res vesel!

tulka

urssa  

član od: 25.12.2005

sporočila: 380

25. okt 2013 8:22

Bolj ko hodim po tujini in jo spoznavam, bolj sem vesela, da živim v Sloveniji. Pa nisem zapečkar, res ne! Saj nas včasih politika malce tepe, pa plače bi bile lahko višje, pa cene nižje, pa... Ampak tudi drugod ni vse tako fino fajn in lepo kot nam včasih predvsem mediji površno prikažejo. Zato rada berem bloge tujcev, ali kakšnih naših izseljencev, saj v njihovem pisanju običajno začutiš kakšno je življenje v tujini.

Saj mogoče bi imela s svojo univerzitetno inženirsko izobrazbo v tujini višjo plačo... Pa bi bila zaradi tega res bolj srečna? Živela v velemestu, kjer bi ogromne vsote denarja porabila za najemnino stanovanja (najbrž si ga kupiti ne bi mogla), z višjimi stroški samega življenja (nič čudnega, da so plače višje). Da bi morala po vsako solatko v trgovino, ko zdaj stopim na domač vrtiček. Da bi pustila prijatelje in družino za seboj, pa čeprav mi včasih prav pijejo živce? Ne vem če je vredno. Saj me včasih vleče v tujino, vendar ne zaradi "boljšega" življenja, bolj iz firbca kako živijo v drugih državah.

Prav tako se z avtorico strinjam glede fakultet. Naše fakultete so precej primerljive z najboljšimi svetovnimi. Če npr. na internetu poslušam prosto dostopna predavanja iz Harvarda (elita med elito) iz mojega študija in jih primerjam s svojimi predavanji, vidim, da se tam učijo popolnoma enake stvari in da pri nas s širino študija prav nič ne zaostajamo. Res pa je, da so tam profesorji bolj karizmatični, pri nas pa so kakšni dolgočasni "dinozavri" za katere si vsi študenti želijo, da bi že zdavnaj odšli v pokoj Ampak študenta istega študija, če sta oba pridno delala in nista izpitov naredila z goljufijo, sta po znanju popolnoma primerljiva. Samo da je en doštudiral na Harvardu, za kar je zapravil celo premoženje, drug pa v Sloveniji na fakulteti, ki je praktično zastonj (se sploh zavedamo, kako smo srečni, da imamo tak nivo šolanja zastonj!?!? smpak to je že druga tema...).

SUZANAZ: hvala za ta članek. Včasih je lepo, da naj nekdo opomni v kako čudoviti deželi živimo, na kar večkrat zelo radi pozabimo!

 

JanisJoplin  

član od: 20.1.2011

sporočila: 1953

25. okt 2013 8:35

Popolnoma se strinjam z avtorico članka, tudi mene ne vleče v tujino, čeprav v Sloveniji verjetno nikoli ne bom dobila službe, ki si jo želim. Poskušala si jo bom sama ustvariti.

Za nekatere je mogoče enostavno oditi v tujino, zame ne bi bilo. Pa ne zato, ker ne obvladam kakšnega svetovnega jezika ali ker bi se mi zdelo tukaj vse tako super, ampak zato, ker sem navezana na domovino, kot sem razumela tudi avtorico. Na pokrajino, na ljudi, na način življenja. Tega mnogi ne razumejo.

JJ

SUZANAZ  

član od: 11.6.2003

sporočila: 875

25. okt 2013 10:08

 

Za vse ki ne morete odpreti:

 

 

 

 

 

»O, ti je uspelo?« me potreplja nekdanji gimnazijski profesor, ko mu povem, da spet odhajam. »Tako je prav. Čimprej ven. Kaj boš v Sloveniji?« Kislo se nasmehnem. Kaj bom v Sloveniji?

Patriotizem via Tomaž Lavrič MladinaNa primer: hodila v gledališče, na literarna branja, okrogle mize, posvete, debate, kjer razumem jezik. Imela vzpostavljeno mini infrastrukturo svojega življenja – službico (no, študentsko delo z bolj loterijskim sistemom izplačevanja, a osrečujoče, kar je bistveno), uhojene poti po mestu, naštudiran sistem semaforjev na Tržaški, ljudi za čebljajočo kavo ali za molčeče sprehode in tiste, ki jim posodim knjigo ali jo oni posodijo meni ali pa mi dajo v branje svojo pesniško zbirko, v jeziku, ki ga, ponavljam, razumem. Kaj še, dragi profesor, bom v Sloveniji? Ob petkih vzela v roke Mladino in vsako drugo sredo Poglede, šla sedet v lokale z dobro glasbo, gledala skozi velika okna in ob tem, ker se nekaterih ugotovitev nikoli ne naveličam, že stotič ugotovila, da je Ljubljana lepa na isti način, kot so lepi tisti rahlo postarani filmi, ki enako prijajo ob vseh delih leta. Še ni dovolj, dragi profesor? Ob vikendih bom lahko šla domov, preklinjala Maribor in njegovo vzdušje, podobno zamašeni kanalizaciji, se stokrat spomnila Jančarjevega Severnega sija, a vendar tu in tam zašla na Poštno, tu in tam v KGB, se izgubljala med otočki, kjer zdaj bolj kot kaj drugega obujam spomine na srednješolsko obdobje, zašla v Čajnico, ki se je med vsemi visokozvenečimi lokacijami, na katerih bi lahko ponujale toploto in vzdušje, usidrala ravno tu, sredi Slovenske ulice, smešno stisnjena med anonimne sosednje lokale in grde izložbe, Čajnica, kjer smo se začeli pogovarjati o stvareh, o katerih se pogovarjamo še danes, kjer smo začeli marsikaj, kar še traja in bo trajalo. Osebne zgodbe. Del dneva, ki mi je najbolj pri srcu. Šla bi skozi mestni park, in če bi bil dan jasen, bi si privoščila še ovinek na Piramido ali Kalvarijo. To so razgledi, ki jih moje oči poznajo na pamet, a jih vseeno ob vsakem sončnem vikendu v Mariboru vdano zbiram. Take stvari, dragi profesor, »bom v Sloveniji«.

Drugi znanci, sodelavci staršev in daljni sorodniki, skratka vsi poznavalci univerzitetnega sistema širom Evrope, so na lep in iskren način veseli zame (kar se mi zdi osupljivo, ko so vendar le – znanci): »Kaj boš študirala v Ljubljani, nima smisla, služb tako ni, treba je it v tujino, po dobro izobrazbo in ostati kar tam.« Vem, da so mnogi med njimi resnično dobronamerni. Da so veseli, ker imajo občutek, da iti pomeni najti pot v življenju. Vendar njihove izjave implicirajo dve radikalno napačni tezi.

Prvič, da je študij v Ljubljani slab. De facto ne obstaja študij per se (oprostite za dva latinizma v enem stavku). Obstaja samo način, kako posameznik študira. Lahko, v Ljubljani, v Stockholmu ali pa v Timbuktuju, poišče kratke, barvne in lepo podčrtane zapiske čitljivo pišočih kolegic, za bolj poglobljeno razumevanje pa preleti Wikipedijo ali kakšno Šinkovim Čist simpl Kresnicam podobno verzijo izvlečkov povzetkov. Žalostno? Resnično? Če je posameznik ob tem malce iznajdljiv ali malce pismen, lahko izpit opravi s solidno ali celo dobro oceno. Seveda pa lahko, v Ljubljani, v Stockholmu ali pa v Timbuktuju, prebereš članke in knjige, se jeziš, ker niti v sanjah ni mogoče predelati vsega s seznamov obvezne in priporočene literature, najdeš aspekte, ki so zanimivi, smiselni ali celo resnično bistveni, odkriješ bloge, kjer se ljudje ozki in relativno obskurni temi, ki jo študiraš, posvečajo z vso predanostjo in zavzetostjo. Kako kvalitetno posameznik študira – kar v humanistiki in družboslovju pomeni, kako natančno in koliko relevantne literature prebere – ni povezano z geografsko dolžino in širino, z letnico nastanka univerze in še manj, bog pomagaj!, z mestom, ki ga univerza dosega na raznih famoznih lestvicah akademske odličnost. Doma, v Minsku in v Oxfordu vsi beremo iste besede slavnih stricev s svojega področja študija. Vem, da je pedagoška in strokovna usposobljenost profesorjev, da študentom nakažejo smer, opozorijo na pasti in čeri branja in razumevanja, pomemben faktor. In da je na nekaterih univerzah delovno okolje bolj in na drugih manj stimulativno. Vendar hej! Saj nismo v vrtcu, da bi potrebovali animatorje, da nas pretentajo v branje Maussa, ker je »ful ful fajn.« In nismo v fitnesu, kjer bi potrebovali opogumljajočo energično glasbo iz žanra »da, ti to zmoreš!«, da ne bi omagali. Na faksu smo. Naj dodam, da mi v Ljubljani nihče med profesorji ni nikoli odrekel nasveta. Če so se le pojavili na svojih govorilnih urah, so bili vsi, brez izjeme, vedno pripravljeni prisluhniti študentom, jim pomagati po svojih močeh, jim svetovati glede literature, glede projektov, glede kontaktov. V Stockholmu pa sem v prvem mesecu dvakrat slišala: »Ne, tega pa ne, za to nisem plačan.« Tudi to je obraz famozne Skandinavije, ki jo slovenski novinarji in ljubiteljski snovalci javnega mnenja tako radi nekritično dajejo za zgled.

Drugi problem dobronamernih nasvetov raznih mrzlih stricev in tet se skriva v »pa kar tam ostani« momentu. Seveda – pri nas služb ni in tudi če ti nekako uspe, da se kam pririneš, bo delo najverjetneje dolgočasno in slabo plačano. Ampak hej! Sploh veste, kaj mi svetujete? Svetujete izseljenstvo. Svetujete, da si delo in življenje poiščem nekje drugje. Ampak jaz življenje že imam. Nočem si iskati novega, nočem praznovati rojstnih dnevov na Skypu ali z ljudmi, ki mi nikoli ne bodo zares blizu. Rada bi se, po letu, dveh, ko se začasno naveličam sveta, vrnila v prikupno neresnost Ljubljane, se ob prostih poletnih popoldnevih vozila v Bohinj, si mogoče omislila psa, ki bo ubogal na »sedi« in ne »sit down«. Take stvari. Pobožne in prav nič moderne želje, da bi lahko živela in delala tam, kjer se mi zdi, da sem doma.

Poglejte si velika evropska letališča v času božiča – ljudje z vseh koncev in krajev, ljudje z visokimi izobrazbami, zavidljivimi službami, prostornimi stanovanji v sijočih evropskih prestolnicah – plačujejo letalske karte, ki so v tem času prav perverzno predrage in se prerivajo v dolgih vrstah, ker so letališča v drugi polovici decembra nabito polna izseljencev s torbami, polnimi daril. Vzdušje je posebno, skoraj sveto. Kamorkoli že letijo, Bombaj, Singapur, Buenos Aires, Skopje, Lagos – vseeno je, enako je. Naključni pogledi so polni razumevanja in nežnosti. Nekaj, kar za trenutek poveže na tisoče tistih, ki bi božič radi praznovali doma.

Zato se naslednjič, dragi znanci in bivši učitelji in žlahta, ugriznite v jezik. Dvakrat premislite. Ali pa se najprej sami izselite. Potem pa me povabite k sebi. V famozno tujino.

Slikovno gradivo:
Il patriotizem. Avtor: Tomaž Lavrič, via Mladina: vir.

Ana SvetelAna Svetel je podiplomska študentka kulturne in socialne antropologije, rada se udeležuje literarnih, glasbenih in pripovedovalskih delavnic ter tu in tam kaj objavi (Večer, Idiot, spletna Literatura). Trenutno živi v majhni sobi v Stockholmu. Spi na pogradu (zgoraj), od koder ima lep razgled na prosto živeče zajce na dvorišču. Občuduje Jadrana Krta in Piko Nogavičko.

Suzi

Trixi  

član od: 23.9.2003

sporočila: 13913

25. okt 2013 11:53

Lep članek. Tudi moji rosno mladi hčerki, ki je v tujini ni z rožicami poslano. Veliko dela za dober zaslužek. Zelo pogreša domače okolje, domačo hrano, družino, prijatelje, sorodnike. Mogoče pa se še vrne se tolažim.

Kjer je volja, tam je pot. Trixi

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Ossi
malo za hecmadoka
Kaj danes za zajtrkPetrca_5
MOJ vrteta
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti