Gostilna išče šefa - resničnostni šov na poptv

No, Bine Volčič lahko Tinu iz prve roke pove, kako je bilo na šoli Le cordon bleu, saj se je tam, na povabilo samega mojstra, lastnika šole, tudi sam, mislim da tri mesece, izobraževal.

In bo po srednji šoli treba še veliko napora, poleg denarja, da se uvrsti na šolo. Držimo pesti, da fantu uspe. A  uspe se lahko tudi brez omenjene šole, sploh če ti francoska kuhinja ni tista ta prva po pomembnosti.

To je Stan, ravno tako v Medvodah. Mi rečemo, da gremo k palčkam, ker imajo tam v gozdu ob potki nekaj palčkov postavljenih. Delajo nekaj svojih sladic in čokolade in to tudi prodajajo.

Mi gremo radi tja, ker je manjša zadeva kot na Zbiljskem jezeru in manj gužve.

Tam k so oni sedeli je zaprto, kako to, da je Petra kadila?

Našla njihov stran:

http://www.okrepcevalnica-stan.si/

Joj, o tem, kaj vse smo že pojedli v restavracijah, bi gotovo lahko odprli novo temo. Jaz recimo sem na sodelavčevem abrahamu med solato skoraj pojedla na pol prelomljen zobotrebec!!! !!

 Pa še uvidevno tiho sem bila, saj bi mu bilo neprijetno, do kelnarce se pa nekako nisem mogla pritihotapiti in ji pokazati. Bili so pa sodelavčevi družinski prijatelji in so mu šli na roko s ceno in placom in tako dalje.... 

O Angelci pa danes v Novi cel članek, do solz sem se nasmejala naslednjim cvetkam:

Angelca je bila kelnarca na zadnji večerji.

Angelca peče štrudl iz jabolk, ki jih Eva v raju ni pojedla.

Angelčini prvi sosedi so bili Kremenčkovi. Itd.

Nisem si jih jaz zmislila, še več jih je, Angelca se pa menda zelo zabava ob branju.

Aja, ne gledam Gostilne, imam pa lepe otroške spomine na Oliverja, Steva in "jednu žličicu Vegete."

Katti, hvala za odgovor

Ma, niti cordon bleu ni to, kar je nekoč bil, šole imajo vsepovsod, sam še manjka v naši vasi ( kapitalizem pač )

iz wikipedije:

In 1933, former student Dione Lucas helped to open a school under the Le Cordon Bleu name in London, England.[5] In 1988, shortly after buying Le Cordon Bleu, Cointreau[6] purchased the London school, and has since launched schools in Adelaide and Sydney, Australia; Seoul, South Korea; Ottawa, Canada; Tokyo, Kobe & Yokohama, Japan; Lima, Peru; Mexico City, Mexico and Bangkok, Thailand. Le Cordon Bleu was due to open its first rural outpost with partner UCOL in Martinborough, New Zealand in early 2009, but the deal fell through, causing controversy there.[7] In total, more than 20,000 students attend a Cordon Bleu school each year. Le Cordon Bleu has also expanded, issuing cookbooks and a line of kitchenware.

Ta knjiga je pa TOP! Se mi zdi, da bi moralo biti obvezno branje, za vse, ki se navdušujejo nad kulinariko. Jaz sem jo prebrala že 2x pa jo bom najbrš še kdaj. Pa naučiš se, kdaj jesti ribe v restavracijah, pa še ena iz med mojih najljubših iz te knjige.... Kakšna je dobra ponev? Tista, ki bo ostala cela, če boš nekoga z njo udaril po glavi. 

Bravo, z zadnjo trditvijo se pa tud jaz strinjam.

ežoj, na vsako reč lahko gledamo različno. Podcenjujoče ali pa kako drugače, recimo zgolj informativno. Tudi šola mora živeti, kajne? Saj, vse skupaj je res en velik biznis, a znotraj tega je veliko možnosti.

Zato je meni ljubši tale link:

http://www.cordonbleu.edu/lcb-paris/en

Ma, mamamia, ni bilo mišljeno podcenjujoče, le informativno. Pri nam se velikokrat pozablja na reality show ki se mu reče kapitalizem in v katerem smo vsi udeleženci.

Glede tekočega reality showa, ne smemo pozabit, da gre sam za denar. Namen komercialne televizije je, da pridela čim več denarja lastnikom. V ta namen, organizirajo show ( ki se mu lahko reče tudi cirkus ) in nam režija servira posnetke, ki si jih sami izberajo ( večinoma iztrgane iz koneksta ), da bi dosegli kar pač želijo. V ta namen tudi izberejo " tekmovalce " , ki naj bi bili čim bolj zanimivi ( beri konfliktni ), dodatno posežejo v dogajanje s izločanjem posameznih tekmovalcem, da dosežejo določen dramaturški učinek. Tisto glasovanje gledalcev je tudi farsa, glede tega, da se manipulira s glasovanjem tudi na volitvah za državne inštitucije ( amerika seveda tudi ni izjema, znana je ameriška " finta " ko postavijo policaja pred volišče, v kakšnem okraju, kjer so večinoma črnci ) , komercialna televizija pa s tem manipulira še toliko bolj. V tista glasovanja jaz ne verjamem niti takrat, ko glasujejo gledalci v studiju in vsi vidimo, kako so glasovali. Pa nisem nič paranoičan, spomnite se, da gre za denar ( saj smo v kapitalizmu ).

Ežoj, denar je sveta vladar, pa če si ti in jaz strinjava ali pa ne. Z leti, ki sem jih preživela, se mi marsikaj ne zdi prav, pa ne morem prav nič storiti, čeprav eni trdijo, da lahko tudi vsak posamezno spreminja svet. Psi lajajo, karavana gre dalje. Res pa je, da se počasi premika marsikaj tudi na bolje. Samo eno človeško življenje je tako kratko in veliki učinki gredo dostikrat mimo. Na primer, bila sem še mlada, ko sem že ločevala oz. zbirala papir, pa steklenice se mi zdi. Zdaj, ko večina že ločuje, sem pa skoraj že malce starejša, hehe.

Gostilna mi je všeč, ker gledam te mlade ljudi, ki ne glede na vse z velikim veseljem in elanom kuhajo in se veselijo svojih uspehov. Na sinočnji oddaji sem bila vesela za njih, ko so pripovedovali, kako so v petek kuhali in bili veseli, ker jim je uspelo. Tudi kritike gledalcev so zelo pozitivne. Se mi zdi, da še noben šov ni prinesel toliko odobravanja in pohval kot ravno gostilna. Seveda pa mora biti malo začinjeno in zato so tudi poskrbeli. Show must go on!