Poštenje in dobrosrčnost

Maxi25  

član od: 12.5.2011

sporočila: 195

tema odprta - 11. jun 2012 9:51 | ogledi: 9.836 | odgovori: 63

Bila sem vzgojena v veri, da je treba biti pošten in dobrosrčen. Da se s kregom ne pride nikamor in da je potrebno sočloveku pomagati. Zadnje čase pa sem prav pošteno razočarana. Opažam, da so se prijatelji močno spremenili. Postali so egoisti, bog ne daj da bi komu kaj pomagali zastonj ali pa si vzeli čas za bilokaj.

 

zadnji primer je kolega, ki bo obnovil staro hišo. Za pomoč sem se javila samo jaz. Bila sem šokirana, saj vsi ostali namreč nimajo časa, ker majo fešte, pa kolesarjenje, pa je treba vikend izkoristit za kaj k bo ravno lepo vreme...la la la..

 

Kje je ostala ta človeška solidarnost? Ljudje so postali prav ljubosumni. Zato, ker je dedič hiše, si ljudje mislijo, da ima itak sedaj ful denarja in naj plača vse to. Jaoooooo...

 

Pa ni to edini primer. Jaz sem se že na faxu zgražala, da študenti prodajajo zapiske. Ne rečem knjige, saj so jih kupili, ampak zapiske??? Bog ne daj, da bi študent pomagal študentu...

 

Ali sem res tako močno zaostala, ali pa sem naivna in mislim, da še obstajajo dobri ljudje?

 

Mogoče imam pa samo slab dan.....

Maxi25

pinka  

član od: 17.6.2004

sporočila: 929

11. jun 2012 10:07

Sve že dve, ki sve zaostale.

Egoizem vsepovsod, nihče te več ne posluša, samo pametujejo.  Ja, ja vsak se briga zase in deli nasvete, kaj je zate dobro. Superca.

Živim še zmeraj po načelu, da se vse dobro vrne, od nikogar pa nič ne pričakujem.  Moteče pa kar zradiram, škoda mojega časa in energije.

 

lp, pinka

Dragička  

član od: 9.12.2003

sporočila: 8687

11. jun 2012 10:10

Včeraj sem bila v malo večji družbi staršev tam od 35 - 40 let starosti. Teme debat so se menjavale... in smo/so prišli na debato (jaz sem bila bolj poslušalec) o obiskovanju verouka. Mišljenja so bila taka in onaka, dva starša sta pa zagovarjala in podpirala svojega bodočega "birmanca", da naj vztraja še to leto, itak potem gre na birmo, bo vsaj dobil 1.500 - 2.000 evrov za darilo.           

Ta institucija "verouka" mi ni prav blizu in jo ne zagovarjam, sem pa bila zgrožena nad miselnostjo staršev - kakšno  popotnico dajejo otroku za življenje, ko že zdaj barantajo z dobičkom pod vsako ceno.

 

Pozdravček!

Maxi25  

član od: 12.5.2011

sporočila: 195

11. jun 2012 10:18

No evo...lep primer ja.

 

Mami mi potem zmeraj reče, da se mi bo vrnilo in naj se ne sekiram. Ampak potem ugotoviš, da ostajaš brez somišljenikov in ne veš več, ali delaš prav ali narobe...

Maxi25

banana130  

član od: 22.12.2009

sporočila: 228

11. jun 2012 10:21

Vse se vrti okoli denarja. Važno je samo koliko boš dobil, kaj boš dal pa ne. Že otroke se uvaja v svet potrošništva, več imaš več veljaš.

Zato ni čudno, da je družba postala egoistična in skrbi samo za svojo rit. Da bi komu pomagali, jim niti na pamet ne pride.

 

banana130

Maxi25  

član od: 12.5.2011

sporočila: 195

11. jun 2012 10:28

Jao, če si kaj želim, je to, da bi svoje otroke vzgajala nekje stran od mesta. ...mogoče je tam vpliv manjši..

Maxi25

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

11. jun 2012 10:43

Ajoj, to je verjetno zaradi pritiska in dežja.

Maxi, ti si sedaj toliko stara, da spadaš med mlade odrasle in mladim odraslim se pač dogaja, da so malo nezadovoljni in zbegani s tem, kako se jim kaže realnost. Ker ni vedno tako, kot so jih učili starši.

In sedaj imaš izbiro, ali zadevo analiziraš in razmišljaš (brez čustvenega balasta v stilu "joj, jaz sem pa tako žalostna, ker je okrog mene toliko egoistov....") ali pa da furaš emocionalni trip užaljenosti in žrtve in se boš podala na pot razvoja v zagrenjeno babnico.

Ker, kdor je malo razmišljal in gledal okoli sebe (je pa res, da takih ni dosti, za misliti je treba salamensko delati), je videl, da je štos v čustveni potešitvi. Vsi ljudje iščemo in potrebujemo čustveno potešitev. Tisto varnost, da se zavedamo, da smo ljubljeni zato ker smo in da imamo nek varen kraj in čustveno varnost, v kateri počivamo, se crkljamo, si ližiemo rane itd.... In hudič je, da večina ljudi to čustveno potešitev išče na popolnoma napačnem kraju in z napačnimi načini. Ljudje nekako zamešajo in hočejo slišati, da so uspešni, lepi, pogumni, da zmorejo premikati gore....skratka ljudje iščejo verbalno potrditev svojih kvalitet od drugih in mislijo, da se bo tako zapolnila nijhova potreba po čustveni potešitvi. Ker se pa to na tak način nikoli ne zgodi, se ljudje lotevajo vedno bolj intenzivnih in ekstremnih aktivnosti in vse to z nekim zavestnim, kasneje pa še nezavednim namenom, da bi temu sledila javna potrditev. Na faksu je javna potrditev v ocenah in konec koncev tudi v tem, kdo prodaja dobre zapiske... V profesionalnem življenju je iskanj javnih potrditev kot solate. Moški ponavadi prevzemajo naloge ne glede na to ali so jih sposbni realizirati ali ne - samo da se o njih govori. Ženske prevzemajo naloge in pri tem delajo neznaski cirkus o tem, kako da so zaposlene, pa kako je vse na njih, pa kako nihče ne ceni njihovega dela - ker iščejo potrdtiev/kompenzacijo mučenice in neko stalno trepljanje po ramenu, da kake ubogice da so.

In če takih potrditev ni - jih pa ni, oziroma, nikoli jih ni zadosti, potem ljudje začnejo ravzijati bojeviti egoizem in so za to, da bi dosegli kak cilj, ki bi mu sledila potrditev, prirpavljeni narediti marsikaj.  Pa se tudi to ne zgodi, ampak navada bojevitega egoizma pa ostane in potem imamo samo še bojevite egoiste brez vsebine. Če ne prej jih vidiš, ko na parkingih zasedajo prostor za invalide. Ker bojeviti egoist ne zmore razen sebe videti ničesar več. Svet ga je razočaral, ker ga ni pohvalil in potem se tak bojeviti egoist fura na svojo jezo in s tem energentom se da relativno dolgo nekvalitetno živeti.

Skratka, kontekst v katerem se iščejo razlogi za kaj svet ni lep iz vsake perspektive, je malce širši.

Hope this helps understanding.

 

Vendelina jr.

irena66  

član od: 22.4.2009

sporočila: 747

11. jun 2012 10:49

Ne ne, tudi v manjših krajih in vaseh se to dogaja.

Pri nas so bile vedno žurke čez vikend, ko pa sva se z možem lotila zidave hiše, to je bilo pred 20leti in sva rabila pomoč sva zanjo zaprosila te prijatelje. Tudi eden ni imel časa.

Ne boste verjeli, ko je bila hiša pod strho je imel mož rojstni dan in glejga zlomka vsi te prijatelji so prišli na obisk in voščit.Tolk sem bila presenečena, da sem jim dala nekaj za popit in stegnila jezik če danes pa imajo čas in da ga ne rabijo tratit za naju, ker midva nimava več časa za njih ker morava sama in z delavci delat pri hiši.

 

No to se pravi da se še vedno to dogaja in vedno se bo.

Večino ljudi gleda samo na svoje koristi in solidarnosti skor ni več.

 

No ja pa smo ravno tko vse nardili, pa nobenmu nismo nič dolžni za pomoč. To je pa tudi dober občutek.

irena66

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15820

11. jun 2012 10:51

Maxi25, vseeno je, kje vzgajaš otroke, še vedno je najbolj pomembno, kako jih vzgajaš.

 

Spomnim se, kako smo si v osnovni šoli in potem na gimnaziji, pa na fakulteti, izmenjavali zapiske, sploh v OŠ in gimnaziji sem zaradi odsotnosti zaradi športa velikokrat potrebovala pomoč sošolcev (in tudi imela veliko razumevanje učiteljev, kljub temu, da takrat še ni bilo statusa športnika - vse se je dalo dogovoriti). Včasih so mi sošolci celo samo kaj prepisali v moje zvezke, včasih smo fotkopirali iz njihovih zvezkov, karkoli - nič ni bil problem. V minulih letih, kar sta gimnazijca nečak in nečakinja, se pa ne morem načudit - prava izjema je, ko ti nekdo za dva dni posodi zvezek, da si prepišejo, kar so zamudili v odsotnosti (zaradi športa ali pa tudi bolezni). Včasih je problem že po e-pošti kaj poslat. Niso sicer vsi takšni, a spremljajoč dogajanje se mi zdi, da se zadnja leta vse preveša v to smer, da se svoje skriva pred drugimi in da je tekmovalnost dosegla toikšne razsežnosti, da vlada ljubosumje na uspeh že med osnovnošolci. A vseeno - so izjeme, nečak ima super sošolce in veliko stavri družno delajo, skupaj; morda, ker so športniki in v njih vlada zdrava tekmovalnost, pa tudi poraze se tako naučijo prenašat.

 

Tudi mož je v službi, ki terja precej sodelovanja. Ko so bili oni pripravniki, skupina 15 približno, so izmenjvali zapiske, si pomagali, skupaj debatirali o posameznih priemrih, satrejši kolegi so jim pomagali pri ključnem izpitu (pravosodni), zdaj pa pravi, da že nekaj let tega sodelovanja ni, da se mladi nadebudni pravniki skirvajo en pred drugim, si ne posojajo zapiskov, skrivajo spise drug pred drugim in ne debatirajo, da ja ne bi kdo kaj povedal in bi bilo to dobrodošlo drugim. Tudi družijo se ne več, medtem ko so se prejšnje generacije dobivale

občasno tudi zunaj službenega časa in so tudi danes, po 20 in več letih, ostali dobri kolegi (čeprav v različnih poklicih) in nekateri tudi ostali prijatelji.

 

So še danes tudi take družbe, ne rečem, da jih ni, a, kot sem omenila, se mi zdi, da se vse preveša v eno drugo smer. Kako se tudi ne bi, ko pa mnogi starši otroku določijo tak urnik, da ga sami ne bi zmogli ... In otroku preprosto zmanjka časa biti otrok, se igrati, družiti s prijatelji tudi kako drugače kot le preko spletnih omrežij. Brez druženja na dvorišču in skupne igre v živo pa tudi kaj posebej dorbih medsebojnih odnosov ne morejo graditi. Ker se tega nimajo kje (in od koga) naučiti.

 

Zato mi je kar všeč, ker moja otroka sicer uporabljata računalnik, a na prvem mestu je še vedno druženje s prijatelji mimo tega informacijskega čudeža. Sem tudi sama velik uporabnik računalnika, a čez osebni stik ga še vedno ni.

Kot pri prehrani: zmerno, pa je vse na svojem mestu.

 

 

mamamia

MBrando  

član od: 4.8.2011

sporočila: 2308

11. jun 2012 10:54

Bravo Maxi25, tudi sam sem že dolgo nazaj prišel do tega zaključka. Vse drugo je pomembno, samo pomoč prijateju ne. Pa ne govoriva o kolegih in znancih, temveč o PRIJATELJIH.
Morda je problem, ker gledam iz svojega zornega kota, kar pomeni, da skočim takoj ko kdo prosi za pomoč. Hja, tako sem bil pač vzgojen. Sebe razdajam , si lomim hrbet, staršem odpovedujem pomoč pri hiši samo zato, ker je prijatelj prosil 1 uro pred njimi za pomoč itd.,itd.

Na koncu sem nehal razmišljati, se sprijaznil in v kolikor rabim pomoč, jo ne prosim, ampak si rajši vzamem več časa in pač delam počasi. Vse se da urediti, pa četudi pomaga moj 60.letni oče. On je vsaj "for action"

---Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil s seboj. (Dragi Nejček Z.)---

Maxi25  

član od: 12.5.2011

sporočila: 195

11. jun 2012 10:58

Vandelina - no ja. Strinjam se deloma. Sigurno pa ne s tem, da smo zbegani, ker so nas odrasli učili drugače. Nam je kristalno jasno kaj se dogaja, ampak sama sebe sprašujem ali je danes normalno biti egoist ali ne. oziroma kaj je bolje?

noben se ne smili samemu sebi. samo sprašujem se na glas.

 

Irena66 - heh in koliko je takih primerov. preveč...

Maxi25

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
malo za hecmišzmoke
Kaj danes za zajtrkMajda Marianne
MOJ vrtmalaga
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti