Ali so živali enakovredne ljudem?

Zanimivo, sama se pa vsaj nekajkrat dnevno vprašam oz. dvomim, da nam je narava tako bogato postregla z razumom... Kam dlje se pa niti ne bi spuščala, ker tole je tema prepričanih, vsi pa vemo, da se prepričanih prepričati ne da. strelka

limnol obstaja ogromna razlika, če rečeš, da je nekaj otročje ali če je samo konkretno. Vsakdo lahko govoriči o enakovrednosti ali pač ne (in nikar me zdaj ne obtožuj, da te obtožujem govoričenja v tri dni). Ko se pa postavi tako vprašanje od mladoletnika, je pa seveda najlažje reči, da je otročje in odpišeš človeka v tri marjetice, kajne? In če bi rekla, da sem stara štirideset let, česa bi me obtožila potem, zaostalosti? To je bil primer, in ni mu bilo namenjeno, da se jemlje dobesedno. Zaradi mene se lahko dogaja sredi najbolj prometne ulice naravnost pred tvojim službenim laboratorijem. Point je, da je zelo lahko govoriti o tem, kako enakovredni smo si vsi. Potem se pa naenkrat znajdeš v taki situaciji, in potem lahko gre vsa ta formalna enakovrednost po gobe. Ker zase vem, da bi definitivno rešila človeka. Pa enakovrednost gor ali dol. In iz česa, lepo prosim, sklepaš, da je po mojem merilo za grozljivost to, koliko pozornosti je deležna kaka zadeva? Vprašala sem te, kaj bi se ti zdelo bolj grozno. Kar ni merilo za nič. Kvečjemu za to, koliko je dejanske resnice je v besedah. Dejanja so tista, ki štejejo. In to je vse, kar sem hotela povedati. Pohvale pa tvoji nečakinji , ki je očitno zelo konkretna, in ali poznaš tisto, da je treba otroke poslušati, ker marsikdaj na bolj enostaven način in z manj besedami povejo več? (In govorim o tvoji nečakinji, ne o sebi. Žal mi je, da moram toliko pojasnjevati.) In še nekaj. Ne gre samo za ta primer, že večkrat sem opazila. Zastavila sem čisto navadno vprašanje, zanimala so me vaša mnenja, na začetku sem pa povedala svoje mnenje. To je to. Zakaj je tako nujno potrebno, da postanete tako osebni? Si pomislila na to, da je ta pripomba o tvoji nečakinji mogoče žaljiva zame? Zanimala so me vaša mnenja glede te teme, nisem hotela pljuvanja čez drugače misleče. ***amy***

Kaj pa vem.Krava-govedina.kokoš-piščančje meso,svinja-svinjina to mi je dano kot hrana.Drugi narodi ,mačke-italija, psi-kitajska to je njim hrana.No tukaj je še divjačina.ki je meni malo tuja.Dobro, jaz ne bi imela psa,mačke,za prehrano.Drugim je sveta krava-govedina,ki jo jaz jem brez občutka,da je domača žival. Za mene so domači ljubljenčki eno,živali kot prehrana drugo.Ma sigurno ne bi pojedla našega ljubljenčka-želve,ki pa jih nekje tudi jedo.Jem rastlinsko in živalsko hrano.Tako sem začela živet,mogoče pa moji potomci enkrat ne bodo več jedli hrane živalskega izvora.Kdo ve. dari

Popolnoma se strinjam z amy.

Ali sme človek ubiti žival?

Ne za zabavo. Za hrano in v obrambi pa vsekakor. Če ne bi bilo drugih (ki to opravijo bolje in brez mučenja), bi pač morala to narediti sama.

Ali sme človek "zasužnjiti" žival?

Za delo gotovo. Brez mučenja.

Za zabavo? Da jo od rojstva vzgaja za svoje potrebe, določa hrano, določa gibanje, določa življenjski prostor, samo zato da zadovoljuje svojo potrebo po nadvladi in brezpogojni ljubezni (kot to počne večina "ljubiteljev" živali)? Po mojem ne.

Moje mnenje je torej, da je bolj sebično vzgajati doma psa kot pujsa. Pod pogojem, da imaš do obeh enako spoštljiv odnos in urejene razmere.

In ne gre za enakovrednost ali večvrednost, ampak  pravico močnejšega.

Tako kot je že kakšen lev požrl naše prednike (no ja, pravzaprav potem ni bil več to naš prednik), so naši predniki vsake toliko časa potolkli kako drugo žival. Vse biološke študije kažejo, da je bil človek vedno vsejedec...

Mimogrede, rada imam živali. Ne samo na krožniku, tudi v gozdu.

 

Pa naj leti perje 

 

Nasja

Matr ste packe, jaz se na vsakih desetak dni umijem in splaknem vse tiste gravže, ki lezejo po meni, tako, da tisti va š podatek o teži bakterij v( na ) ljudeh, za mene ne velja ( une noter pa zastrupim z vinom )

Pa kaj so vam tiste "arheje" ( nikad čuo ) ne vem, kljub moji vsevednosti. Kaže, da vsi ostali vedo, edini jaz neveden..

ežoj

Nasja je napisal/a:

Popolnoma se strinjam z amy. Ali sme človek ubiti žival? Ne za zabavo. Za hrano in v obrambi pa vsekakor. Če ne bi bilo drugih (ki to opravijo bolje in brez mučenja), bi pač morala to narediti sama. Ali sme človek "zasužnjiti" žival? Za delo gotovo. Brez mučenja. Za zabavo? Da jo od rojstva vzgaja za svoje potrebe, določa hrano, določa gibanje, določa življenjski prostor, samo zato da zadovoljuje svojo potrebo po nadvladi in brezpogojni ljubezni (kot to počne večina "ljubiteljev" živali)? Po mojem ne. Moje mnenje je torej, da je bolj sebično vzgajati doma psa kot pujsa. Pod pogojem, da imaš do obeh enako spoštljiv odnos in urejene razmere. In ne gre za enakovrednost ali večvrednost, ampak  pravico močnejšega. Tako kot je že kakšen lev požrl naše prednike (no ja, pravzaprav potem ni bil več to naš prednik), so naši predniki vsake toliko časa potolkli kako drugo žival. Vse biološke študije kažejo, da je bil človek vedno vsejedec... Mimogrede, rada imam živali. Ne samo na krožniku, tudi v gozdu.   Pa naj leti perje    Nasja

Trikrat sem prebral, če prav berem.

Commis débarrasseur

zzak1977 je napisal/a:

Nasja je napisal/a: Popolnoma se strinjam z amy. Ali sme človek ubiti žival? Ne za zabavo. Za hrano in v obrambi pa vsekakor. Če ne bi bilo drugih (ki to opravijo bolje in brez mučenja), bi pač morala to narediti sama. Ali sme človek "zasužnjiti" žival? Za delo gotovo. Brez mučenja. Za zabavo? Da jo od rojstva vzgaja za svoje potrebe, določa hrano, določa gibanje, določa življenjski prostor, samo zato da zadovoljuje svojo potrebo po nadvladi in brezpogojni ljubezni (kot to počne večina "ljubiteljev" živali)? Po mojem ne. Moje mnenje je torej, da je bolj sebično vzgajati doma psa kot pujsa. Pod pogojem, da imaš do obeh enako spoštljiv odnos in urejene razmere. In ne gre za enakovrednost ali večvrednost, ampak  pravico močnejšega. Tako kot je že kakšen lev požrl naše prednike (no ja, pravzaprav potem ni bil več to naš prednik), so naši predniki vsake toliko časa potolkli kako drugo žival. Vse biološke študije kažejo, da je bil človek vedno vsejedec... Mimogrede, rada imam živali. Ne samo na krožniku, tudi v gozdu.   Pa naj leti perje    Nasja Trikrat sem prebral, če prav berem. Commis débarrasseur

Glej, ravno taki komentarji so tisti, ki (oprosti izrazu) niso zaželeni. Izraziš svoje nestrinjanje, še to na ne najbolj vljuden način, in to je to? Kje je argumentacija? Prej zalepiš skrajno strpno sliko in res - hvala, veliko doprineseš k pozitivni naravnanosti te teme. Nasja ima prav. In še nekaj - vsaka žival je žival. Dari: "Za mene so domači ljubljenčki eno, živali kot prehrana drugo ..." Ja in v čem je potem logika? Če smo si vsi tako zelo enakovredni, da je žival enakovredna človeku, potem je tudi žival enakovredna živali. Svinja enakovredna levu, "kralju živali". In mačka enakovredna komarju. Ja kaj pa, ko imaš na domačem dvorišču kokoš, ki hoče kljuniti deževnika? Ji boš preprečil/a? Če sta pa enakovredna. Tako kot pravi Nasja, gre za zakon močnejšega, kakorkoli. ***amy***

Glej Amy, enakovrednost je stvar kriterija (kriterijev) in ti so popolnoma odvisni od posameznega človeka in verjetno lahko s precejšnjo verjetnostjo trdimo, da tudi od posamezne vrste. Verjetno je prašič sam sebi precej bolj pomemben kot pa mu je pomemben človek. Torej je zanj človek vreden manj. Imaš tudi ljudi, ki imajo svoje živali mnogo rajši od sosedov. V tem primeru mu je domači maček več vreden od cele sosedove družine. Čeprav mogoče ne bo priznal, bo bolj žaloval za mačkom kot pa za zoprno, nesramno, nevzgojeno bando.

Na to vprašanje enostavno ne moreš dobit enoumen odgovor.

Sergej

Amy, da ne bo nejasnosti: jaz nisem mogla verjet, da nekdo s čim takim lahko misli resno. Z biti oseben in biti nesramen je pa takole - meje so zelo zabrisane in zelo individualne. Če se s svojimi razmišljanji sam postaviš v javnost, moraš biti pripravljen na to, da bo kdo navdušen, kdo drug bo planil po tebi, tretji se bo zgražal, četrti bo zavijal z očmi, večina bo pa tiho in si mislila svoje ali pa nič, ker jih stvar ne zanima. Meni je tole že od vsega začetka delovalo ne preveč resno - seveda je tudi dojemanje, kaj je resen problem in kaj zajebancija čisto osebna (ali osebnostna) zadeva. Tako da sva tule pač vsaka na svojem in s tem ni čisto nič narobe. Praviš, da je point v tem, da je zelo lahko govoriti o tem, kako enakovredni smo vsi. Točno, se strinjam, in pri polni zavesti še enkrat izjavljam, da mislim, da smo enako vredni, ne glede na to, da nismo enaki. Ampak ravno tako v tri krasne je kar tako govoriti, kako vsi pa že nismo enakovredni, pri čemer v naprej jasno daš vedeti, da si ti med bolj enakovrednimi, ker te je narava bolj obdarila razumom in pravicami kot nekoga drugega (recimo jastoge, nesrečnike). Osebna merila k sreči niso obvezujoča - ne moja, ne tvoja (za ene škoda, za druge sreča, enkrat tako, drugič drugače - tako je to na svetu). Ampak me pa vseeno firbec matra, ne morem si kaj, da še jaz tebe ne bi vprašala: a tisto z mačkami na poti k veterinarju in psi, padajočimi v prepad, je zate še vedno resno in konkretno vprašanje, to, kaj bi jaz rekla, če bi mi povedala, da si stara štirideset let, je pa hipotetično in ni namenjeno, da bi o tem razpravljali? Z mojim mnenjem očitno nimaš problemov, ampak z leti jih pa tudi ne bi smela imeti. Pri štiridesetih se lepši del življenja v šele začne. Nič hipotetčno, preverjeno (sem že čez). Mirno spanje vsem, Sonja

limnol, sem tudi jaz hotela biti tiho in si misliti svoje, ampak ti moram vseeno povedati, da se močno strinjam z vsem, kar si napisala. rosie