Peticija odlična obporodna skrb

Tako. Podpisana. Žal sem šele pri zadnjem porodu ugotovila, da obstajajo v porodnišnici tudi prijazni ljudje, in da ti lahko bolečine ob porodu tudi malo zmanjšajo.Da ni vse samo na papirju, člankih ....

Da bi čim več žensk in čim večkrat doživelo lepoto in radost novega življenja.

mizarka(http://mizarka.moj-album.com/

Ne poznam sicer motivov za to peticijo in izkušenj drugih, a (skoraj) vse sem imela ob obeh porodih, čeprav se je prvi zgodil že pred 25 leti. Ob prihodu v porodnišnico nisem imela nobenih zvez in poznanstev, nihče me ni nikomur priporočal, pa so bile babice in sestre skrbne in pozorne, ko so mi nudile pomoč (ker sem jo v določenih trenutkih potrebovala).

Morda bom v kaj dreznila, a se mi zdi, da sem jaz še iz nekega starega testa, ko smo se soočile s porodom in še s čem, kar sodi zraven, in nisem skušala biti pametnejša od sester, babic in zdravnikov, pa sem kljub temu dobila vso pomoč ob bolečinah (na pobudo babice, ne na mojo prošnjo), vso prijzanost in veliko pozornosti, tudi zdravnik je prišel na njihov prvi klic, ker pač brez njega ni šlo.

Tudi kasneje, ob obisku babice na domu, je bilo z njene strani veliko prijaznosti, nasvetov, imela je odgovore na vprašanja, ki so se mi porajala, pa nisem hotela spraševati mame in tašče, ker sta se mi zdeli staromodni.

 

Ne morem si pomagat, a moje izkušnje so dobre. Četudi sem v očeh koga 20 ali več let za časom. A moji spomini na dve novi življenji so neizmerni lepi, kaj lepi, čudoviti. Vsake oči imajo pač svojega malarja.

 

Mamamia

 

mamamia

mamamia . Tudi meni se je enako godilo pred 14 in 11 leti. Je pa danes žal kar nekaj žensk, ki mislijo, da so pametnejše kot babice in zdravniki skupaj in silijo z glavo skozi zid in iščejo težave tam kjer jih ni. http://www.mojalbum.com/tajda/kulinarika

Se podpišem pod mamamio.

In zato NE BOM podpisala peticije - ker sem prepričana, da vse to imamo že sedaj (pa sem rodila pred 18 in 10 leti) in ker me moti 12. točka (ki se jo da interpretirat na kar nekaj načinov - eden izmed njih je porod na domu, ki se mi zdi modna muha in pri kateri sem odločno proti - ne vidim pametnega in argumentiranega razloga za).

Issi

Vesela sem, da so vaše izkušnje lepe, a izkušnje vseh niso takšne. Jaz sem brezpogojno zaupala babici in ostalemu osebju, sodelovala... Da prihod otroka je nekaj krasnega, odnos medicinskega osebja pa ni povsod tak, kot ga opisujete. Pri meni ni bilo tako. Veeeliko prostora je za izboljšave in plemenito je, da se ženske, ki so rodile, trudijo k izboljšavam, namesto, da bi rekle, jaz sem se mučila, pa se dajte še ve. Dobrojedka

Se strinjam, da so izboljšave potrebne, vedno in pvosod, a se mi ne zdi priemrno riniti v samo eno smer, češ da je vse slabo. Ker ni. Različne izkušnje kažejo na to; so torej dobre stvari in so stavri, ki jih je nujno spremeniti. In nikdar mi na misel ni prišlo, da bi ravnala po sistemu "če sem se jaz mučila, se dajte še ve." Niti po naključju. In sem zato, da se vsaki nosečnici oziroma porodnici omogoči čim manj boleč porod (ker da boli, drži kot pribito, res pa je tudi, da takoj na vse pozabiš, ko čutiš tisto štručko ob sebi).

 

Ampak ne pretiravat. Porod na domu? Ja, v okoliščinah, ki kažejo, da bo vse potekalo normalno. Kaj pa če se zaplete? A bo zdrvanik iz bolnišnice dirkal k tej porodnici in pustil dve, tudi pomoči potrebni, sami v bolnišnici? Katera babica bo pri porodu? Tista iz bolnišnice, ki mora pomagat porodnicam tam, ali bodo dežurale na domu in hitele k porodnici, ki bo želela rojevat doma? Kdo bo to plačal? Če tista, ki želi na svojo željo roditi doma, naj to tudi plača. In naj nase vzame tudi vse posledice morebitnih zapletov pri porodu. Dokler naš zdravstveni sistem ne bo tak, da bo vse to omogočal znotraj enotnega sistema, naj tisti, ki želijo nekaj izven, to tudi plačajo. Kot si jaz plačam, če želim nekaj, kar je zunaj dostopnega v običajnem zavarovanju.

 

Z vsemi štirimi sem za vso potrebno pozornost porodnicam, ker vem, koliko to pomeni, sem za izboljšave in uporabo prijemov, ki bodo olajšale porod in ga naredile kot enkratno doživetje, kar po eni strani tudi je, nisem pa pristaš dvigovanja v nebesa nečesa vendar tako naravnega, kot porod vendarle je.

 

Upam, da se bo na to temo javil(a) iz stroke i s preudarnimi besedami povedal(a) kako in kaj se tem rečem lahko streže.

 

Predvsem pa: učimo se iz dobrih in slabih izkušenj.

 

Mamamia

 

 

 

mamamia

Mamamia se popolnoma strinjam s tabo. Tudi jaz, ki sem rodila pred že ne vem kolikomi leti, nimam slabih izkušenj. Je bolelo, priznam, vendar sem nato bila pripravljena.To sem že pri 19. vzela kot sestavni del poroda. Življenje se pač poraja navadno v trpljenju, vendar je sama nosečnost in potem novo življenje, nekaj tako lepega, da se splača potrpeti. Vendar me ves ta čas moti nekaj drugega? Koliko časa mora trajati porod in porodni popadki, da se zdravniki odločijo za "carski rez". Pravočasna odločitev zanj, bi po mojem laičnem mnenju, zmanjšala število okvar novorojenčkov pri porodu. Kleščni porod je namreč pri mojih sorodnicah povzročil v 2. primerih življenske poškodbe novorojenčkov.Menim, da bi s carskim rezom to lahko preprečili.

Sama sem rodila pred kratkim, imam dva otroka. Res je, da so se časi spremenili in smo ljudje postali bolj zahtevni (ne zaupamo več brezpogojno zdravnikom/sestram in občasno res pride do preuranjene slabe volje). Res je tudi, da se pred 25 leti ni rojevalo tako kot danes. Otroke so odnesli in jih potem ob izpustu domov predali mamam. Ljudje so bili bolj navajeni kolektivizma in jih to, da jih je bilo več v sobi ni motilo. Danes zgleda rojevanje v Ljubljani in še nekaterih podobnih porodnišnicah precej bolj stresno. Mame se bolj zavedajo kaj jih čaka, osebje je bistveno manj prijazno in prihaja do pogostih konfliktov. Mene izkušnja (ki k sreči ni moja), da me babica nazja, ker po njenem ne sodelujem, mi nato zabrusi "a ko ste ga delali je bilo pa luštno" in me potem zaradi kadrovske stiske prepusti sami in na koncu rodim z doživljenjskimi posledicami zaradi raztrganin, ker je pač ni v sobi, ko rodim (to se je dogodilo dvema mojima prijateljicama), na oddelku se ima otroke 24 ur na dan v sobi, često se derejo celo noč in cel dan, ker so lačni (a se jim ne da dodatka, ker mama mora dojiti in če slučajno dojenje ne steče takoj, je ozmerjana s slabo mamo). Take izkušnje pač ne morejo biti prijetne in tudi če imamo še ne vem kako radi svoje otroke, teh neprijetnosti ne pozabimo. Me zelo veseli, da ste pred 25 leti rojevale tako nestresno in mi je zelo žal, da danes ni tako. marijajak

marijak, zelo me žalosti, da je danes tako. 

Izgleda, da so se zahteve in pričakovanja spremenili na obeh straneh - pri porodnicah in medicinskemu osebju.

Sama imam lep spomin predvsem na staro ljubljansko porodnišnico.  Stara stavba, prepišni hodniki, po 8 porodnic v eni sobi, po 3 naenkrat rojevajo za zaveso ... ampak to nas ni motilo. Je bil en tak kolektivni duh, druga drugo smo podpirale, tolažile, se veselile.  Osebje pa prijazno kar se da in nikoli ne bom pozabila občutka, ko mi je sestra  prvega otroka prinesla v dojenje in me poklicala:  "Mama  xy". Mama - nepozabno! V kliničnem kasneje je bilo že bolj po tekočem traku - ampak: konec dober - vse dobro.

Peticije ne bom podpisala, ker premalo vem o ozadju.

Cila

Jaz bom peticijo podpisala. Se mi pa zdi malce nerodno napisana. Tisti povzetki so preozki in dovoljujejo preveč domišljije. Če kaj ni jasnega, priporočam odprtje vsakega linka posebej, ker so podrobnejše razlage.

Rodila sem pred kratkim, dvakrat. Brez zapletov, brez epizotomije, brez epiduralne. Na oba poroda sem se dobro pripravila, predvsem psihično. Prvič sem rodila skoraj doma, v porodnišnico prišla 10 cm odprta, tako da sem samo izstisnila. Vse skupaj je trajalo 20 minut. Drugič pa babici zamerim ampak res zamerim, da mi je pri drugem porodu dala umetne popadke, ne da bi mi to povedala?! Zakaj? Ker je bila ura ena ponoči, prazniki pred vrati (Velika noč) in ker sem bila edina, ki je rojevala. In ker sem bila drugorodka, njim pa se je mudilo spat, so porod "malo" pospešili. In tisti umetni popadki so me boleli za vola ubit. Eno uro dlje bi rojevala, pa bi rodila sama. Tudi to mi ni bilo všeč, ker so me "silili" na posteljo, ko sem bila odprta šele 5 cm, meni pa je pasalo hodit. Premalo so upoštevali moje želje, čeprav sem jih jasno izrazila.

Res je, pričakovanja s strani porodnic so se spremenila in občutek imam, da jih v Sloveniji medicinsko osebje ne sprejema z odobravanjem. Seveda da ambulantni porod ostane, povsod v svetu je tako in še vedno se bo večina porodov opravljala v porodnišnicah, vendar zakaj ni več možnosti izbire? Ne gre samo za epiduralno zaradi katere Slovenke množično rinejo v Postojno. Saj se tukaj ne misli samo na lajšanje bolečin.

Zakaj ni npr. porodnih hiš oz. porodnih centrov v Sloveniji? Zdaj hodijo Slovenke rojevat v Feldbach ali Mario Saal, kolikor je meni znano, je večina zadovoljnih. In tudi ne ravno poceni, mislim da odštejejo za to storitev več kot dva tisoč evrov. Seveda bi tudi pri nas plačali za to, saj je tudi epiduralna trenutno nadstandardna storitev, ki se doplača. In tudi to, da partner sodeluje, se doplača. Skratka vse se da zmenit.

In zakaj konec konce ni možnosti tudi poroda na domu? Sama bi se v tretje odločila za to možnost. Vendar žal ne bi bilo možno, ker ne izpolnjujem vseh pogojev. Ja, če se ženska odloči za porod na domu, mora izpolnjevati določene pogoje. Ne sme imeti nobenih kroničnih bolezni, rizične nosečnosti (visok pritisk, predležeča posteljica,ipd), ne sme biti od porodnišnice oddaljena več kot 50 km. Za ta zadnji podatek nisem prepričana, mogoče je celo kak km manj?! Poleg tega mora pri porodu sodelovati izšolana babica in trenutno je v Sloveniji možno najeti le babico iz tujine. Torej ne more rojevati doma kar vsaka. Poleg tega se za tak način rojevanja odločajo predvsem ženske z več otroci. Ki so kak porod že dale skoz in nimajo več toliko strahu.

In v našem zdravstvu je toliko omejitev. Npr. poleg ženske pri porodu lahko sodeluje samo ena oseba. Ali je to mož, mama, prijateljica. Nikoli dve. Npr. mož in mama. Ene ženske imajo tudi take želje. Da ne omenjam porodnih pomočnic, doul, ki v tujini tudi lahko sodelujejo pri porodu, pri nas so se prve šele izšolale. Če bodo kdaj lahko sodelovale, pa dvomim.

Epiziotomija. Prerez presredka. Dostikrat uporabljena metoda pri porodu, podatka koliko, ne vem. Medicina loči poškodbe porodnih poti na štiri stopnje: prve stopnje: poškodovano je površinsko tkivo, sem spadajo lažje raztrganine. druge stopnje: poškodovana je tudi mišica, epiziotomija spada sem! Tretje in četrte stopnje: te pa zajemajo raztrganine naprej v mišice anusa in danke. Zato ženske dostikrat manj trpijo za raztrganinami kot od prereza presredka. Določene ženske se odločijo za varovanje presredka. To tudi dobijo, če naletijo na razumevajočo babico. Sprašujem se, zakaj te metode ne uporabljajo večkrat. Varovanje, torej preventiva in ne samo, ko ženska izrazi željo.

Pa rojevanje leže. Po mojih izkušnjah nenaravno in če ženska želi roditi na pručki, čepe, v vodi, ali ne vem še kako, naj se ji to omogoči. Za to gre. Da imamo možnost izbire.

In res je, porod je naraven. Ena najbolj naravih stvari. In s tem, ko smo ga premestili v porodnišnico, smo ga preveč odmaknili od žensk. Kontrole (največkrat oz. dostikrat) nima ženska, ampak bolnišnično osebje. To se mi ne zdi prav. Ženska ne zaupa več svojemu telesu. Je zmedena, prestrašena in posledično temu ne sodeluje. Nisem za to, da se porod vzame ven iz bolnice. Naj ostane tudi tam. Vendar naj dajo ženski več možnosti izbire, naj ji dajo več možnosti, da bo njen porod kar se da bolj naraven. Mislim, da se da doseči tudi to. Naraven porod v porodnišnici. Za tiste, ki želijo več pa porodni centri in hiše. Za doplačilo.

Upam, da nisem bila predolga. Nimam nobenega medicinskega znanja, ampak sem kar nekaj prebrala na to temo v zadnjem času. In zato peticijo te nevladne organizacije podpiram.

 

 

Vilma