Kajenje

30. avg 2010 16:07

Ne morem rečt, da mi gredo na živce kadilci. Bolj mi gredo nekadilci, ki se podrejajo kadilcem. Zato da vlečejo čik, so pripravljeni viseti na mrazu in k tem silijo še prijatelje češ, notri ne smem kadit. Sicer ne mislim, da so to ničvredneži, so pa za moje pojme psihično malo manj stabilni ljudje, ki prav zaprav nočejo ali iz kakršnih koli vzrokov ne morejo rečt ne. Zdaj, v času mojega zdravljenja, ko sem vsak dan, 2x tedensko tudi dvakrat na OI me pred vhodom vsakič kar zmrazi. Zakaj? Bolniki rinejo pred seboj stojalo na katerem je obešeno vse, od KT do infuzije in različnih vitaminov, mnogi med njimi so brez las, ampak čik, ta pa je njihov glavni spremljevalec. Povem vam, ni treba nobenih nesreč ter grdih in škodljivih razvad. Življenje je že brez tega lahko zelo nepravično. Draga žoja, naj ti moj zadnji odstavek seže malo globlje v dušo. Pa ne samo tebi ampak vsem ki razmišljajo o prenehanju kajenja. Prižgite zvečer tisto zadnjo in potem recite stvari "KONEC". Verjemi mi, da bo to poleg moje končne ozdravitve eno večjih zadovoljstev. BO ŠLO? lp Vesna

30. avg 2010 16:34

Ej, draga Reca, če bi bilo to tako enostavno, se ti takoj pridružim pri protikadilski kampanji.Pa ni.V naši širši družini (čeprav bi tako rada rekla, da naše pleme...,torej v naši širši družini jih veliko kadi in eden od njih, ki je verižni kadilec, ima hude težave s pljuči, grozijo mu že s kisikovo bombo, težko hodi, se poti, ima asfaltirane žile, da mu ne morejo izmeriti niti pritiska, no ta dragi človek ne more nehati kaditi.Kajenje je neverjetna odvisnost.Pa bi pravzaprav rad.Nam, ki nimamo teh problemov, je to težko razumljivo.Kar nekaj jih poznam, ki so prestali zdravljenje raka na požiralniku, pa je njihova spremljevalka še vedno cigareta. Nekadilec pri takem odvisniku ne more nič.Lahko se odseli ali pa golta in diha dim noč in dan.Sama sem ozdravljena že osem let.Res nisem toliko kadila,ampak dovolj, da sem nehala.Že skoraj osem let .V našem domu ni dima, razen, ko nas obiščejo kadilci.Na misel jim ne pride, da bi se odrekli cigaretam,ker mi ne kadimo.Mi pa tudi ne rečemo, da ne smejo. Moram kar zaključiti, ker bi lahko pisala do večera. naor

30. avg 2010 17:18

naor je napisal/a:

V našem domu ni dima, razen, ko nas obiščejo kadilci.Na misel jim ne pride, da bi se odrekli cigaretam,ker mi ne kadimo.Mi pa tudi ne rečemo, da ne smejo naor

draga moja naor, naj ti ne bo problem reči, da ne smejo kadit pri tebi doma. Jaz ne pustim kadit v najinem stanovanju nobenemu. Tisti, ki so pravi prijatelji razumejo, tisti, ki so prišli samo po kakšen čik in kozarček, pa odkar sem jih zalovila kadit ven, ne pridejo več. Tudi prav. Res mi je bilo malo nerodno, ampak.... oba z mojim dragim-kadilcem sva se strinjala, da ne bova prala vsega po vrsti ne zaradi njegovega kajenja, ne zaradi kajenja obiskov. Kakšno urico lahko vsak zdrži brez čika... Sploh pa: je bolj nevljudno prositi nekoga naj gre za par minut pokadit na balkon ali nekomu zasmradit stanovanje? Večina kadilcev razume in ne zameri take prošnje. Staša

30. avg 2010 18:58

Mislim, da si še mlada draga Staša, jaz bi to morala že zdavnaj storit, zdaj je prepozno.Moja mama je velikokrat rekla, da je starega vola težko vozit učit. Se pa strinjam, da nekateri razumejo in upoštevajo, so pa taki, ki bodo potegnili surlo ( so včasih rekli moji otroci ) in jih ne bo več blizu.Saj bi človek rekel, pa ni treba, pa so tukaj leta skupnega življenja, ki smo jih preživeli v dobrem in slabem, pa... Pravijo, da ima zdrav človek miljon želja, bolan pa samo eno.Da bi bil zdrav.Na to mislimo, ko si škodimo vsak dan. naor

30. avg 2010 19:19

Veš kaj pravijo: nikoli ni prepozno. Pri tašči so tudi vedno vsi kadili, in dima je bilo včasih toliko, da si se moral prav potrudit, da si videl osebo na drugi strani sobe. Potem pa je prišla vnukinja in so soglasno sprejeli odločitev, da v hiši ne bo kadil nihče več. Po pol leta borbe z bližnjimi jim je uspelo, ker so imeli dober argument. Že 12 let ni nihče v hiši prižgal cigarete. Ampak bi šlo verjetno tudi brez tega... le še nekoga moraš imet na svoji strani za podporo - pa se tudi star vol še kaj navadi... In ne skrbi - še vedno bodo prišli na obisk. Pri naju sta le dva alkoholična soseda potegnila surlo; na obisk jih ni več, vseeno pa še kaj pokramljamo, ko se srečamo. Ni neke grozne zamere, si pa očitno ne pustijo vzeti pravice, da lahko kadijo kjerkoli in kadarkoli. Če te res moti kajenje v hiši, priporočam, da se najprej lepo pogovoriš s kadilci pri katerih verjameš, da te bodo razumeli. In ko enkrat prebiješ led, bo šlo vse lažje... Pa srečno. Staša

30. avg 2010 23:36

Lepo si to napisala.Pravzaprav nisem niti pomislila, da bi jim rekla.Dala si mi snov za razmišljanje. Poskusiti ni greh. naor

1. sep 2010 19:43

Držim pesti in verjamem, da ti bo uspelo! LP Staša

2. sep 2010 8:30

Naor, ni frke. Vse svoje dosedanje frende lahko mirno obvestiš z emajlčkom, da ste pri vas vpeljali novo ordungo (časi se spreminjajo in mi z njimi) in sicer, da bodo tisti, ki bi radi kadili, to lahko odslej postorili v določenih prostorih: a) balkon, b) terasa, c) dvorišče.....In zaključiš v stilu veselim se vaših prihodnjih obiskov. Nič opravičevanja v stilu "brez zamere" ali podobne osladnosti. Tisti, ki je pameten, itak ve, da so pravila v pristojnosti gostitelja in bo pač kadil na balkonu. Tisti, ki pa tega ne more sprejeti - za takega je pa itak bolje, da te ne obišče več. Vendelina jr.

2. sep 2010 9:27

Vedno se nam zdi, da zdravniki pretiravajo z opozorili glede kajenja (in še česa drugega), dokler nas ne zadene osebno. Mene sicer ni zadelo čisto osebno, ker nikoli nisem kadil, ampak pred tremi leti je za rakom na pljučih umrl dober prijatelj. Praktično ga nisem videl brez čika v ustih. V zadnjih dveh letih pa je kar pet (!!!) meni bližnjih ljudi zadela možganska kap; vsi so obilno kadili skoraj celo življenje. Vsi so na srečo preživeli, vendar se jim pozna in nihče od njih ne kadi več. Zdravnik jim je postavil jasno alternativo: kajenje in smrt ali odpovedati se kajenju in se počasi rehabilitirati. Človek se vpraša, ali je res potrebna takšna nesreča, da se odpovemo razvadam, ki škodujejo zdravju. Ko smo stari med 20 in 40 let, sploh ne razmišljamo o posledicah naših razvad, pa naj je to kajenje, nezdrava in preobilna prehrana, preveč alkohola ipd. Naše telo je še sposobno sprejeti in kompenzirati naše ravnanje. Po 40. letu se začenjajo počasi kazati znaki nezdravega življenja in razvad, po 50. letu pa vse skupaj udari na plan. Moji bližnji, ki jih je zadelo, so bili vsi med 50. in 65. letom. Tudi sam jih imam krepko čez 50 in vem, o čem pišem. Tisti, ki jih imate (trenutno ) le okoli 30, ne boste razumeli in boste to pisanje jemali kot pisanje še enega nergača, ki vam poskuša vzeti čik iz ust. Ampak saj pridete za nami. LP booris

2. jan 2011 16:09

A še vztrajamo? Jas še,je že več kot pol leta in se mi kar fajn zdi, da nisem več kadilka.No pri šparanju se ravno ne pozna,je pa v drugih pogledih kar fajn.Večkrat ponoči sanjam,da kadim in zjutraj sem prav razočarana zakaj se mi to dogaja.Ljudje me poznajo kot redno kadilko, pa vam povem, ko ugotovijo, da med prsti ne držim prižgane cigarete, me začudeno pogledajo in jas pa kot ,da tega ne opazim in če me vpraša kdo :"A, nič več?" jas tako flegma povem, da sem pokadila zadnjo. No, mi je prišlo na misel, ko sem imela blago na mizi, pa prevelike krojne pole,kako polagat, da bo glih prav, takrat bi ga pa prižgala in prižgala in...tako , kot sem delala in nazadnje ugotovila,dasem jih pokadila ogromno in se nisem zavedala gdaj.In ,ko ugotoviš v sebi,da tega ne delaš več je kar fajn.In upam, da je bil 19.6.0010 resnično tisti prelomni dan,ki se ne bo ponovil. V letu, ki se je začelo vam želim zdravje,srečo in veliko trdne volje pri premagovanju razvade.Pišite kako vam uspeva? zaja zaja