Miss universe 2009 slo

14. maj 2009 11:55

mamamia je napisal/a:

Potem pa pred tremi meseci naletimo na "fričeka" na Dunaju, ko se dogovarjamo za eno pošiljko, pa gospod reče, da v Slovenijo tega ne pošiljajo, ker to počno samo za države, članice Eu. mamamia

Nekaj podobnega se je nam zgodilo, ko smo nekaj naročali v Franciji. Tip nam je na vsak način poskušal razložiti, da oni "robo" pošiljajo samo v države EU. K

14. maj 2009 11:55

Darling, jaz se nisem nikoli obremenjevala s tem, kaj znajo in česa ne znajo Avstrijci, Nemci, whoever....in se pač nikoli nisem tolažila s tem, da če tega slehernik v sosednji mi državi ne zna, pa da meni potem tudi ni treba. Mene je vedno zanimalo, česa še ne znam in kaj se lahko naučim od vsakogar, ki je v kakšnem elementu boljši od mene (in paralelno s tem si pa tudi ne pustim, da mi pametuje o kakšni temi nekdo, ki je v tisti temi definitivno v deficitu) - ta trenutek imava s cellentom usklajevanje okrog čokoladnega testa in bom z guštom probala po njegovi maniri - in to, učiti se od nekoga, ki zna, to mi je večen izziv. Imam tudi sama izkušnjo (podobno kot ežoj), ko me je nekoč še v osemdesetih letih v Portsmouthu ogovoril nek Britanec in me vprašal, če govorim slovensko ali hrvaško, ker da ne more čisto zadeti pogovora s kolegico, ki je bila takrat z mano... Pa izkušnjo ene gostilne kakih 15 km od Bilbaa, ko so mi Baski v trdi francoščini razlagali, kako so spremljali osamosvojitev Slovenije.... In meni so take izkušnje blazno inspirativne. Take si zapomnim. To, kako kdaj kje kak poštni uradnik ni vedel, kje je Slovenija - te stvari me pa sloh ne težijo. Kadarkoli se mi je kaj takega zgodilo, sem v lepi angleščini rekla, da imam čas in da lahko v miru preverijo moje navedbe (in da naj izvolijo dolgi vrsti za mano pojasniti, zakaj mojo zadevo tako dolgo obdelujejo...), pa so jo dosti hito našli na karti. Hočem reči, če ima človek znanje, ima samozavest. Doma in v službi. V domačem kraju in kje drugje. Meni se niti v osemdestih letih (ko kaj več, kot osnovne šole nisem imela), ko smo se šli orenk socializem, ni na potovanju po tujini nikoli zgodilo, da bi me zaradi mojega "slovanstva" kdo drugorazredno-do-čefursko obravnaval (kar sem slišala, da so izkušnje mnogih). Tudi nisem nikoli imela nobenih čudnih izkušenj v krajih tipo Celovec in Trst - pa se je zgodilo, da sem v kakšnem obodjbu morala biti tam vsaj enkrat na mesec - nasprotno, imam vrsto pozitivnih izkušenj. In si mislim, da imam vrsto dobrih izkušenj zaradi samozavesti, ki mi jo je prineslo znanje. Če ni v glavi znanja (pridobljenega z opazovanjem življenja in z žlahtno radovdenostjo in nadgrajenega s tem, kar ti da šola), se ne da od nikoder črpati samozavesti. Še ultimativno dober izgled ne pomaga in tudi superdobra oblačila ne bodo delovala. In preden bo na tole kdo moralistično repliciral (človek nikoli ne ve), o ljudeh iz prejšnjih časov, ki so hodili v šolo štiri leta in niso imeli možnosti za kaj več - ja, tudi med njimi je bila razlika. Tisti, ki so bili radovedni, so vedno razvijali svoje talente, ne glede na stopnjo izobrazbe, tisti, ki so bili pa leni v glavo, so pa za vse živo krivili okolico. Tudi me je življenje naučilo, da čisto vse, kar človek kdaj sliši, mu bo nekoč prišlo silovito prav. Ne ravno takoj, čez deset let pa zanesljivo. Da ne govorim o stvareh, ki so mi pri študiju bolj smrdele kot ne, kako je fino, da jih še kar znam, pridejo strahovito prav. In če tule še kdo (pri zdravi glavi) ne ve, katero je glavno mesto Latvije (hudiča, saj imate gugla), sram ga naj bo. Ni opravičila. Vendelina jr.

14. maj 2009 12:45

mamamia, a je bil v Kilkennyju to en uglajen gospod s pipo? ki je bil v pubu s svojim sinom? točno tako izkušnjo imam tudi sama. pa seveda podobne kot zgoraj opisane. in tudi izkušnjo z ljubljanskimi taksisti, ki najmanj v polovici primerov kiksnejo naš naslov. japaja

14. maj 2009 13:31

Vendelina jr. je napisal/a:

In če tule še kdo (pri zdravi glavi) ne ve, katero je glavno mesto Latvije (hudiča, saj imate gugla), sram ga naj bo. Ni opravičila. Vendelina jr.

Ne vem, ali imajo veliko oslov ali zgolj dobro hrano, ker tam se očitno precej RIGA ... (mogoče si bo zdaj lažje zapomniti) ;)

Atina

14. maj 2009 13:44

Se pa je zgodilo v pred-schengenskim časom, na meji med Francijo in Italijo, ko so se morali italijanski uniformiranci kar malo potruditi in pregledati nekaj bukev, da so ugotovili, kje za vraga je Slovenija, pa da vizum za vstop v Italijo ni potreben. Po drugi strani, kot so predhodnice že povedale, pa je Irski prodajalec nekje bogu za hrbtom vedel o SLO vsaj toliko, kot tele misice. LP Vlado

14. maj 2009 14:44

japaja je napisal/a:

mamamia, a je bil v Kilkennyju to en uglajen gospod s pipo? ki je bil v pubu s svojim sinom? točno tako izkušnjo imam tudi sama. pa seveda podobne kot zgoraj opisane. in tudi izkušnjo z ljubljanskimi taksisti, ki najmanj v polovici primerov kiksnejo naš naslov. japaja

Ne, ni imel pipe, morda samo tisti trenutek ne, sedel je za blagajno, ko smo plačevali. Pub pa je bil en tak v dveh nadstropjih in po stenah polno pločevinastih tablic različnimi napisi in motivi, s stropa so visele starinske svetilke, mize iz temnega lesa, stoli različni. Odpičeno do skrajnosti, kot ves Kilkenny. Irska je za ponovit. Mamamia mamamia

14. maj 2009 16:44

a pa je za srečo povprečnega slovenca zlo pomembno,da ve katera zaostala baltska država se rasprostira okrog rige.moja mati je imela dolgo,težko pa vseeno večinoma srečno življenje,pa ni vedela za rigo še manj pa za googl.pa lep pozdrav. hmm

14. maj 2009 17:02

"težko, pa vseeno srečno življenje"...je oksimoron. Vendelina jr.

14. maj 2009 17:16

irska je za ponovit, čeprav se je menda zadnje čase kar dosti spremenila. tale pub, ki ga ti opisuješ, ni isti, v katerem sem bila jaz, tudi človek, ki sem si ga zapomnila (in izgubila njegov naslov), najbrž ni isti. čeprav Kilkenny ni veliko mesto in bi bilo možno, da je imel prost dan in prišel na pivo v "naš" pub. me je zbodlo, ker se je ravno tako lovil s Kučanom in Drnovškom, tudi o Bosni ga je dosti zanimalo, najbolj pa nam je zavidal (je rekel), da imamo štiri letne čase. ker tam je itak skoz po malem dež in imajo topogledno samo dva časa: z dežjem ali brez. ampak ne glede na kar koli, zelo lepo sem se počutila, ker je vedel toliko o moji domovini (mejdun, kaj pa če je bil tajni agent?). seveda sem se tudi sama predhodno pozanimala o Irski, tako da smo imeli o čem klepetati. Kaj pa tiste obešanke z rožami na ulicah? Ma, ne bom več obujala spominov, trenutno moram biti tukaj na položaju in bo delo končano, ja, potem pa gas in dolge luči in gremo! japaja

14. maj 2009 17:20

No, omika takšna ali pa drugačna, jaz sem še bolj iz stare zaveze in so nas poučevali, da je nadutost neomikana, kaj češ tempi cambiano in mi z njimi.

So pa viri informiranosti razni, mene je na božični dan leta devetdeset presenetil mladenič v Selinurfi.

Kot je tam navada, sem se začela menit o prenočišču, večerji in varstvu vozila, seveda je sledilo neizogibno preverjanje provinience. Ker sem bila že malo sitna in utrujena, sem nas predstavila za Slovence.

Fanta je  v trenutku serviral procent zmage na referendumu, Slovenci zanj očitni nismo bili nobena eksota.

Mojih pozno v noč  trajajočih razglabljanj o informiranosti, izobraženosti  in omiki konkretnega mladeniča in ljudstev na teritoriju vobče se udeleženi žal včasih spomnijo.

Zjutraj smo od njega in njegovih prijateljev, vseh velikih podpornikov Slovenije skušali izvedeti če in kateri prelaz na sever države je splužen.

V glavnem smo spraševali za Van in vsi so nam zelo resno zatrdili, da takega kraja ali celo jezera  v njihovi domovini ni.

Pač niso imeli nekih informacij, nekih dejstev jim niso povedali v šoli, googla takrat še ni bilo, očitno so pa bili toliko radovedni, da jih je zanimalo nekaj, kar so tisti dan videli in slišali .

 

 

 

 

 

 

nola