Odločanje za potomce

Strinjam se s tem, da se mora vsak sam odločiti, kdaj bo imel otroke in če jih bo sploh imel. Ko prebiram te odgovore pa mi je nekako najbližji odgovor Mammamie in Gurenca. Sama imam da otroka (19 in 14), oba načrtovana. Zaradi niju moja kariera ni nič drugačna, kot bi sicer bila. Mislim, da me otroka nista veliko ovirala pri vsakdanjem življenju in sedaj, ko se nekako pripravljamo na prvi odhod otroka na študij v Ljubljano, mi je nekako kar žal, da so leta tako hitro minila, ker se mi zdi, da smo jih zapravili za veliko manj pomembnih stvari, kot so vsi opravki, ki smo jih imeli v zvezi z otroci. Nikoli se nisem spraševala ali imeti otroke ali ne. Vedno sem to nekako vzela v zakup, ko sem se poročila. Že prej sva si bila nekako edina, da bosta otroka najbrž dva, da jih več ne bova imela, če se o tem ne bova dogovorila, ne bova pa jih zavračala, če bo slučajno tako naneslo. Tako sva se odločila tudi zaradi moje kronične bolezni in mož je to tudi vedno spoštoval. Nisem še tako stara, vendar pa me pri današnji mladi generaciji zelo zelo moti, da se nekako ne znajo osamosvojiti, oditi od doma, zaživeti v dvoje, pa čeprav je stanovanje najemniško, ali stanovanje ali hiša še ni popolnoma opremljena, če pred njo ne stojita dva nobel avtomobila, če še niso videli vseh znanih turističnih destinacij, šli na dopust vsaj dvakrat letno in skočili še na nekaj vikendov v toplice. Mi smo ob družini gradili hišo, varčevali za avtomobile, se vozili s starimi avtomobili (želeli smo si že novega, a ga do pred nekaj leti nismo nikoli kupili), o počitnicah ne vem kje pa nismo niti sanjali, saj smo bili zadovoljni že s tednom dni, ki smo ga preživeli na morju ali v toplicah. Vem, da bodo nekateri mladi sedaj udarili po mojem pisanju - ampak najbolj pomembno je bilo to, da se nismo čutili prikrajšani ali da bi se kaj posebej žrtvovali za naše družine. Tako je bilo - naše življenje smo prilagodili možnostim in uživali v tem, kar smo imeli. Da ne bom preveč dolgovezila, se bom dotaknila še druge stvari. Drage moje, ki tako zelo odlašate s potomstvom ali si ga niti nikoli ne boste omislile. Res je, otrok mora biti zaželjen - kako ga vzgajati, pa ne boste naštudirale v nobeni knjigi - to vas bo naučilo Življenje samo in vaš notranji glas, Ne boste nezmotljive, toda če boste sledile svoji notranji intuiciji, združile svoje življenjske izkušnje, pričakovanja in ljubezen do otroka, se prav gotovo ne more "sfižiti". Po drugi strani bi vas pa rada vprašala, če se mogoče zavedate, da s svojimi odločitvami škodujete celotni družbi. Nenazadnje bodo moji otroci tudi vam plačevali zaslužene pokojnine, samo s to razliko, da bodo vaše pokojnine toliko večje, ker bo boljša kariera, ki ste si jo ustvarile, prinašala tudi večjo pokojnino. Takrat pa bodo matere z dvema, tremi ali celo več otroci v popolnoma enakem položaju, kot boste vsi tisti, ki se za starševstvno nikoli niste odločili, kar pa se mi ne zdi nikakor prav. Sama sem imela to srečo, da sem lahko in tudi sem poskrbela, da bo nekoč, ko bom v penziji (čeprav je do teka še zelo daleč), nekdo tudi prispeval, ve pa boste samo jemale, ne da bi solidarno prispevale družbi svoj delež. Nikoli, ampak res prav nikoli pa nisem pomislila, da se bodo moji otroci po moji smrti kregali za dediščino. Upam, da bom za pravično razdelitev lahko poskrbela še za čas življenja. Tako pač je in na potomcih se svet gradi - malo sebično je misliti, da bodo za to poskrbele tiste "neumnice", ki so svoja mlada leta zapravile za ukvarjanje z naraščajem, namesto da bi med tem časom potovale, ustvarjale kariero, skrbele za svoje blagostanje in blagostanje svojih partnerjev in uživale življenje z veliko žlico. Tudi zaradi tega bo % pokojnine čez 15 ali 20 let tako katastrofalno nizek, takrat pa bomo seveda solidarno delili skupno usodo upokojencev. Ne vem, meni se to ne zdi ravno prav. Prav vesela sem, ko danes opažam vse več mladih družin tudi s tremi ali štirimi otroci - kot nekakšna protiutež tistim, ki otrok nimajo ali jih ne želijo. S tem pisanjem nisem želela nikogar prizadeti, takšno je pač moje razmišljanje ob tej temi. Lep pozdrav tedi

[citat=--frina--]

 V tej naši družbi se ženska velikokrat počuti kot državna maternica, na katero se spomnijo takrat, ko naj bi rodile otroke. Drugače pa je ženska drugorazredni državljan in me sploh čudi, da nam dovolijo voliti.[citat=--frina--]

 

Meni se zdi to, da sem ženska, velik privilegij! Ne razumem, zakaj in v kakšni situaciji bi se naj počutila kot drugorazredni državljan? Odvisno je (tako kot povsod), s katerega kota gledaš. Meni osebno dejstvo, da sem ženska, neizmerno koristi in ugaja.

1. Pri policajih jo bolje odnesem.

2. Lahko kupujem šminke in kremice in me nihče postrani ne gleda.

3. Izbira oblačil za ženske je VELIKO večja.

4. Ženske smo bolj intuitivne.

5. Ženske smo močnejše, iz težke situacije se lažje izvlečemo kot moški.

6. Ženska ima možnost roditi, moški  lahko (pa še to le, če ima srečo) samo gleda.

7. Ženska je tisti vrat, ki glavo družine v pravo smer obrača.

Rada sem ženska, rada sem mama in rada sem žena. Te vloge se ne izključujejo, zato čisto dobro funkcioniram kljub zahtevni službi, 2 hčerama, možu, psu, vrtu, pa še potujemo radi

Jaz sem srečna. Je pa res, (kot sem že prej napisala) da je vse odvisno od kota iz katerega gledaš...

jasna

Sporočilo je spremenil(a) jasna1 dne 15. sep 2008 17:07:02

frina je napisal/a:

p>Prepričana sem, da imajo ljudje pravico, da imajo otroke takrat, ko si jih sami želijo. Če si jih nikoli ne želijo, pa tudi prav. F r i n a

Mislim, da te pravice do zdaj ni še nihče oporekal. Vsaka stvar ima pozitivne in negativne strani. In vsak se odloči za tisto možnost, ki mu je sprejemljivejša. Tu pa le podajamo mnenja.

frina je napisal/a:

V tej naši družbi se ženska velikokrat počuti kot državna maternica, na katero se spomnijo takrat, ko naj bi rodile otroke. Drugače pa je ženska drugorazredni državljan in me sploh čudi, da nam dovolijo voliti.

Še nikoli se nisem počutila kot drugorazredni državljan. Če pa bi čakala, da se država ali kdorkoli drug spomni name, pa verjetno nikoli nebi imela otrok. matilda

Zvončica, popolnoma izven konteksta, čestitke za izvrstno rabo slovenščine!!! (glede na to, da pišeš, da pred nekaj leti nisi znala slovensko). Drugače mi je pa precej blizu Matildino pisanje. Atina

tedi je napisal/a:

Po drugi strani bi vas pa rada vprašala, če se mogoče zavedate, da s svojimi odločitvami škodujete celotni družbi. Nenazadnje bodo moji otroci tudi vam plačevali zaslužene pokojnine, samo s to razliko, da bodo vaše pokojnine toliko večje, ker bo boljša kariera, ki ste si jo ustvarile, prinašala tudi večjo pokojnino. Takrat pa bodo matere z dvema, tremi ali celo več otroci v popolnoma enakem položaju, kot boste vsi tisti, ki se za starševstvno nikoli niste odločili, kar pa se mi ne zdi nikakor prav. Sama sem imela to srečo, da sem lahko in tudi sem poskrbela, da bo nekoč, ko bom v penziji (čeprav je do teka še zelo daleč), nekdo tudi prispeval, ve pa boste samo jemale, ne da bi solidarno prispevale družbi svoj delež. Tako pač je in na potomcih se svet gradi - malo sebično je misliti, da bodo za to poskrbele tiste "neumnice", ki so svoja mlada leta zapravile za ukvarjanje z naraščajem, namesto da bi med tem časom potovale, ustvarjale kariero, skrbele za svoje blagostanje in blagostanje svojih partnerjev in uživale življenje z veliko žlico. Tudi zaradi tega bo % pokojnine čez 15 ali 20 let tako katastrofalno nizek, takrat pa bomo seveda solidarno delili skupno usodo upokojencev. Ne vem, meni se to ne zdi ravno prav. tedi

stara sem 30 plus. zaposlena za nedoločen čas. nimam otrok. si jih ne želim. in jih nikoli ne bom imela. ker sem se tako odločila. za mano je 10 let delovne dobe. kar pomeni, da vsa ta leta pridno polnim državno malho, iz katere se izplačujejo tudi pokojnine. potemtakem solidarno delim usodo vseh zaposlenih državljanov RS? :) iz te iste državne malhe se izplačujejo tudi porodniške odsotnosti... in navsezadnje zdravstvena oskrba šolajočih mladostnikov. kaj pa vem. mogoče sem pa v teh 10ih letih kdaj plačala kateremu od vaših najstnikov kapljice za nos ali ušesa? ker si delim usodo vseh zaposlenih državljanov RS. vidite, tedi? zato bom čez (kot kaže 40 let dela ;) ), brez kančka slabe vesti uživala mojo zasluženo penzijo. in da ne bo pomote... moja osnovna BRUTO plača znaša 584€... vem, da sem sebična, a o tej temi tako razmišljam jaz. samo to še dodajam, da bi se z veseljem podpisala pod čisto vsak post Vendeline jr. . vsem vam želim krasen dan! Aljana

Jaz tudi mislim, da je otroke treba imeti takrat, ko sam začutiš, da bi jih imel. Pa tudi če nimaš ne vem koliko plače in svojega stanovanja. No, je problem, če vedno najdeš kak izgovor, da jih ne bi imel, po tihem ali tudi ne. Zgodi se tudi, da se ti otrok kar zgodi ali pa seveda da se jih trudiš imeti, pa jih ne moreš. Nešteto situacij torej. Kar se mene tiče, naj vsak živi kakor hoče, pa če ima otroke pri 40 ali 18, lahko je mama dobra ali slaba in to pri 40 ali svojih 18 letih. Kar me pri tej situaciji jezi je to, kar pravi matilda, da marsikdo v naši družbi pričakuje, da ima par pri "pravih letih" (karkoli to že je) otroke, še bolj pa če je poročen. Ker zaboga, zakaj sta se pa "ženla", če sta po 1 letu še sama?! Kaj ljudje ne morejo razumet, da je to mogoče? Jelenckova

Jasna1 je napisala kar primeren seznam, tako da ga meni ni treba. Pa tudi Vendy je napisala nekaj krutih resnic ... Drugače pa:

Jaz kot moški pri 27 še ne bi imel otroka, ker nimam niti službe za nedoločen čas niti svojega lastnega bivališča niti ustrezne partnerke. Vkolikor pa bodo te zadeve izpolnjene, pa ne vidim nobene ovire več za potomstvo, čeprav gre cel svet počasi, a zanesljivo k vragu ...

Ampak, tudi potem ni nobene garancije, da me ne bo partnerka z otroki zapustila in bom spet ostal sam; o marsičem odločate ženske, pa smo moški hočešnočeš le statisti ...

LP

Drejček

Drejček, pa tudi nobene garancije ni, da ne boš ti partnerke zapustil (z ali brez otrok), če smo že pri tem! Atina

Potomcev ni, brez "pravega" partnerja in če tega najdeš šele pri 30 ali celo kasneje, lahko vsi skupaj pozabimo na mamico pri 25. Pa na kariero in ostalo sploh pomislili nismo. Drugi časi... patty

Sama sem imela otroka, ko sva se z možem odločila za to. Oba sta zaželjena, sedaj stara 25 in 19 let.

Poznam pa tudi drugo plat. Sošolka ni hotela otrok ko je bil za to čas, recimo nekje do 40 let.Okoli 45 leta sta se z možem odločila, zdaj pa bi imela otroka. In ga ni bilo. Po nič koliko travmah in umetnih oploditvah, sta ga zdaj dobila, stara skoraj 50 let.

Sedaj jima je zelo žal, da sta tako dolgo čakala. Ker , ko peljeta otroka v vrtec, otroci ju pozdravljajo in nagovarjajo z babico in dedkom, njun otrok ne doživi vsega, kar mladi starši zmorejo. Pri teh letih ni več toliko potrpljenja, radoživosti, igrivosti.....Čeprav imata svojega otroka zelo rada, nekaj manjka. Pa nista osamljen primer. Takih je čedalje več.

Že res in prav, da naj ima vsak otroka, ko pride čas za to, ampak malo je vseeno potrebno pogledat, kaj lahko 50 letna mati nudi 2 letnemu otroku in kaj 30 letna. Kaj bo čez 10...15 let....otrok pa še mladoleten....mama pa 70?Saj ni vse samo denar. Otrok tudi zaradi denarja ne bo srečen, potrebuje še kaj drugega.

Kyara