Kako pa ve pospravljate stanovanje/hišo

Vsak vrne vsako stva tja, od koder jo je vzel. Simpe as that. To pravilo velja v plemenu, kjer ni majhnih živali na štirih nogah. Pravilo vračanja se da naučiti tudi majhnega otroka - tako, da pri dveh letih že sodeluje. Se greš igro, da "dajemo igrače spat" in potem obredno skupaj s plazečim se otrokom dajše igrače v škatlo, se od vsake igrače posloviš z "lahko noč, avto, lahko noč, svinčnik"....in potem otrok ta vzorec oponaša, pri petih letih pa lepo za sabo pospravlja (trik moje babice, sprobano na več generacijah, deluje) in ko začne hoditi v šolo, zna kar dobro pripraviti šolsko torbo. Vendelina jr.

Na vrtu uživam, to mi je kot meditacija. Rož okoli hiše nimam, ker se mi zdi, da si potem  njihova žrtev... Raje imam par lepih dreveščkov in grmičkov in to je to. Travo pa mož kosi .

Likanje sem skrčila na minimum. Če lepo obesim, je treba zelo malo stvari likati (mož pa itak ne nosi srajc). Po tleh očistim ( dlake ipd) kar z maslenimi krpami, ki lepo očistijo vse, pa še hitro je gotovo.

Tamalidve "dresiram", da pospravljata za sabo. Pa četudi to pomeni, da je treba iti zvečer v pižami  ven iz hiše in kolo dat v garažo.

jasna

V glavnem mojih dveh moških v življenju nisem naučila nič oz. skoraj nič. Vsaj nekaj mi pa uspeva, ko pa pozabita, pa ponovimo vajo, pa je za nekaj časa dobro: Postavim jih v vrsto pred straniščno školjko in demonstriram uporabo organa, ki ni "šlauh za špricanje vode" tako, da ciljam natančno v sredino školjke. Prvič sta me debelo gledala, potem je bilo pa smeha. In ko pozabita, oz. je spet bolj "pošpricano" okrog vajo ponovimo, brez upiranja. Sedaj že kar od daleč kričita in ne pustita da se "izživljam" na njih, pomaga pa - nekaj časa. Poskusite, mogoče bo pri vas tudi zaleglo - za nekaj časa.... LP Zdenka

Bilo je nekoc. Otroci so bili majhni. Hodila sem v sluzbo,hisa se je blescala od cistoce,na vrtu ni bilo plevela,samo krasna zelenjava in dehtece cvetje.Balkoni so bili pasa za oci. Ponoci sem pletla,kaj dobrega spekla,kuhala za naslednji dan...Pa so tekla leta,vse je postajalo tezje.Prisla je bolezen in nekega dne sem rekla hcerkama_tedensko ciscenje prepuscam vama. Bilo je precej negodovanja,a sem vztrajala. Hisa se ne blesci vec,a prostori so prehodni. Na vrtu med zelenjavo in cvetjem raste plevel,jaz pa se z veseljem odpeljem na izlet s kolesom,ali avtom in si pravim...tudi jaz sem sem "bitje",ki rabi kisik,moje oci lovijo sveze reke,moja dusa se veseli zivljenja. V druzini se morajo obveznosti porazdeliti. Majdina

Jaz pa se strinjam z začetnico. Tudi jaz imam kaj za pospravljat, pa prat pa likat, ja kdo pa nima.... pa kužka imam tudi, pa vrt tudi. Ampak mi je vse skupaj v veselje. Nikoli ne rečem, da je kuža potacal stanovanje, ker ko me tako nežno pogleda, jo niti skregati ne bi mogla. Pa saj to je pa naš riziko, še preden se odločimo za nabavo psa, moramo računat na to, da bo zapackano pa da bodo dlake. Na vrt kužijai obvezno vzamem s sabo, tako uživava oba. Pa saj ni treba, da ste cele dneve na vrtu, saj plevel pa tudi tako hitro ne raste. Kaj pa potem, ko je domača zelenjava?! Pa ko te kuža cel srečen pričaka, da prideš domov? Da ne govorim o otrocih. A to ne odtehta vsega tega dela, vseh opravil, ki jih moramo postoriti?! mimoza5

jasna1, kaj so to "maslene krpe"????

LP

P.s. Hmmmm, jaz pospravljam bolj poredko (ne me linčat, prosim. Saj me domači tudi ne - včasih mi celo pomagajo ). Preveč rada berem. Pa potem, ko pospravim, ničesar ne najdem Je pa luštno, ko imamo pospravljeno (dokler kake stvari ne rabimo )

LP

cervus

Nimam ne vrta ne travnika ne domače živali, tako da teh stvari ne poznam. Ko so bili otroci majhni sva z možem skupaj delila opravila in je bilo vse pospravljeno. Ko sta otroka zrastla, da sta lahko opravila kakšno delo, sta vedela vsak svojo nalogo in sta pridno pomagala. Da se razumemo, niso opravljali delo zato, ker so se reda naučili in bili "redoljubi", ampak zato, ker so vedeli, da bo mat znorelaaa... Sedaj, ko sva z možem in sinom sami... en teden je o.k., naslednji že puščata za sabo kot "krava drek", tretji teden pa jaz spet znorim... in tako se vrti življenje. Ne razumem tega, da je kuhinja zvečer pospravljena v nulo in se ob 10. uri eden spomni jest jabolk z nožem... in valjda, nož neobrisan pusti v pomivalnem koritu. Ali pa daljinc od TV-ja na sedeži, ali da za seboj ne obriše pipo v kopalnici, da pusti milnico v tuš kabini... Jaz pravim, da je takemu človeku en kolešček v glavi zarjevel. Jaz vse to utegnem narediti in je stanovanje kot škatlica, me pa jezi moška nesposobnost za lično, za pospravljeno, za pravilno obrnjeno, za... VSAKA ČAST TISTIM, KI VSE TO VIDIJO! Pozdravček!

Stanovanje pospravljam in čistim takrat, ko mi je. Tedaj je to početje tudi najbolj učinkovito. (Še enkrat hvala Reci za nasvet za nakup knjige Vse ob pravem času.) To pomeni, da včasih stanovanje pač ni pospravljeno. Pa kaj!

Enako velja tudi za likanje. Včasih zlikam sproti, včasih pa tudi ne. Podobno kot jasna1 sem likanje skrčila na minimum (10 - 15 kosov na teden). Še največ časa mi vzamejo srajce, ki jih moj dragi tako rad nosi.

Sem pa toliko raje na vrtu in med rožami. Včasih grem na zelenjavni vrt tudi 10x, pa pogledam, če je kje kaka nova travica na vidiku. Cvetlični vrt pa sem si uredila tako, da imam čimmanj pletja.

Katka, tudi jaz sem včasih hotela imeti tipi topi vse in sem bila ob koncu dneva kot cunja, zdaj se pa dosti manj sekiram. Res, kupi si zgoraj omenjeno knjigo... tudi pospravljanje in čiščenje rabi svoj čas. Če pa koga moti, pa naj izvoli in pospravi. Raje idi v naravo s svojim kužkom in se prepusti energiji tal in sončka.

Majdina, krasno si napisala tvoj post. Čudovite misli.

Anja

Majdina, bravo! Zelo lepo si to povedala.

dragička je napisal/a:

. Jaz vse to utegnem narediti in je stanovanje kot škatlica, me pa jezi moška nesposobnost za lično, za pospravljeno, za pravilno obrnjeno, za... VSAKA ČAST TISTIM, KI VSE TO VIDIJO! Pozdravček!

A veš, dragička (to, da imaš tik-tak pospravljeno, se vidi že po fotkah), da ta nesposbnost za lično....ni zgolj in samo moška - čeprav se strinjam, so v večini tule. Se spomnim prvega letnika gimnzaije, pri sošolki ki je stanovala blizu šole in smo med prosto uro skočili k njej domov... Tam so bile na pultu drobtine od kruha in sem mislila, okej, to je od zjutraj (BTW, pri nas doma NIKOLI ni bilo drobtin od rezanja kruha po tistem, ko se je končalo s tem opravilom), in nekako zaprla usta od začudenja. Ampak naslednji teden so bile na pultu dodatno NOVE drobtine, na vseh sedežih v dnevni sobi in na vseh stolih v jedilnici pa so bili kupi perila in še danes raje upam, da je bilo perilo že oprano..... No, mene nered moti. Nekako se mi zdi, da je stalno nepospravljen prostor predvsem prostorska preslikava nereda v glavi. Do doma kot takega pa se mi zdi pa nespoštljivo, da bi bilo v permanentnem razsulu. In ugotavljam, da postajam taka, kot moja mama (sem se včeraj nekaj o mama-hči odnosu oglašala), lepo s prijaznim glasom dajem navodila junaku, kako naj kaj naredi (vzemi vlažno krpo in nato osuši s suho....in to z glasom ki bi ga še na hotlajnu vzeli), pa vidim, da z leti to lepo prijemlje. Škoda moje lepote za nerviranje. Vendelina jr.