Tašča - snaha

Mislim da nam manjka spoštovanja.Spoštovati mlade, spoštovati starejše in njihove odločitve.Vem je težko a se da. Ko sem v večernih urah pohajkovala po praznično okrašeni Ljubljani in gledovala sem stojnice, me nestrpen prodajalec nagovori, naj se odločim da njega zebe, ker že cel dan dela.Vprašam ga, zakaj to dela če ga ne veseli,a mislite da bom šel v fabriko za petsto eu mi odgovori,veste da me je prizadel. Le koliko jih še petsto ne dobi.In ni edini ki tako misli.Tudi sama moram preživeti z tako pokojnino,pa moji niso nič prikrajšani v teh prazničnih obdarovanjih.Nekaj sama naredim, kakšno malenkost kupim pa gre. To hočem povedati, da je res, prav res od nas samih odvisno naša kvaliteta življenja in otroci od tega največ odnesejo.Tisti otroci ki živijo z starimi starši bodo tudi svoje spoštovali in tašče in taste.Tisti pa, ki že v rani mladosti poslušajo od staršev kako je tašča oh in sploh jo bodo obsojali preden jo bodo spoznali. Oh kako sem se razpisala.Lep pozdrav vsem. adalbert

multivitamin je napisal/a:

In, če že starši imajo denar, naj ga raje dajejo na stran in plemenitijo. Namesto gradijo gradove, za bodoče hčere in sinove. In bo oplemeniten denar dovolj za študij in za stanovanje. Pa naj dajo ta denar v nakup stanovanja, ki bo otrokovo. In tudi kregarij pod isto streho bo manj.   Multivitamin multivitamin

K

Glej Petra, zdaj si mlada in razmišljaš tako kot razmišljaš. Življenje pa prinaša različne situacije in je nepredvidljivo. Če bi bili ljudje idealni, bi bilo vse zelo enostavno. Pa nismo.  Mamamia je lepo napisala, kako je pri njih. Ko berem kaj takega, si samo iskreno želim, da bi se čim več ljudem tako dogajalo. Vse gre, če so ljudje , kako bi rekla, da ne bi nikogar užalila, normalni.

Velikokrat se spomnim ob takih debatah na eno znanko, ki je pripovedovala družinsko zgodbo. Hišo, ki sta jo zgradila z možem, sta prepisala na sina. Ne celo, zgornje nadstropje. Vse je bilo v redu, dokler ni vmes posegla usoda. Sin se je smrtno ponesrečil pri delu na hiši. Čez čas se je snaha znova poročila in v hišo pripeljala moža, ki pa ta starima ni bil niti najman naklonjen. Pekel se je začel.

A naj pišem dalje? Vsak si lahko predstavlja življenje za starša, ki sta na stara leta doživela dvojno žalost.

Tudi ti Petra in mož bosta zgradila hišo, mogoče malo večjo, v želji, da bodo otroci imeli dom, ko odrastejo. Mogoče bosta imela srečo in bo vse v redu. Pri mnogih je. Če pa ne bo sreče, se vama lahko zgodi to, kar doživljata sedaj. Le nečesa ne razumem. Zakaj starši vabijo otroke, naj bodo doma, potem pa stisnejo rep. Z odraslimi ljudmi se je treba odkrito pogovoriti, ne se iti slepe miši.

Vsem res od srca želim veliko potrpljenja in modrosti pri reševanju takih zadev.

naor

Od nekdaj sem bila prepričana, da morajo starši vzgojiti otroke tako, da bodo dovolj delovni, samostojni in ambiciozni, da bodo znali sami skrbeti in poskrbeti zase, kar med drugim pomeni, da si sami postavijo streho nad glavo, pa naj bo to hiša, stanovanje ali pa najemniško stanovanje. Le tako bo otrok zadovoljen sam s sabo, češ, to sem naredil sam zase, brez denarne in drugačne pomoči staršev.

Tisto, kar dobiš "zastonj", je včasih preklemansko težko odplačati.

Če "Živiš bogato in umreš kot revež", potem ni nobenega prerekanja, kaj bo kdo dobil.

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 20.dec 2010 16:40

v bistvu ji dam prav v tistem delu, ko pravi, da to, kar bo pripadlo njej po njenih starših, ne bi smelo vplivati na to, da starši njenega fanta ali moža s tem kalkulirajo in imajo za izgovor, da bo le-ta dobil manj kot njegov brat. nejcanja

Naor, prav si napisala. Verjetno mi tle na forumu nihče ne verjame, da nisva užaljena, ker ne želi prepisat, ampak zaradi navedenega razloga. Prav gotovo nama je s to odločitvijo dolgoročno naredil uslugo. Namreč, če bi bili doma ne bi šli v gradnjo. In ni razmišljal v smeri, da bo star in bo verjetno potreboval pomoč. No morda mu jo bo nudil drugi sin in njegova partnerka, ki živita v sosednji hiši. Ampak onadva bosta imela njene, saj živijo pri njih. Ali pa...bom to jaz, ki bom čez leta pozabila na izrečene žalitve. Ja, ampak hiška so pa itak najine sanje in končno se začenjajo uresničevat. To je pač svetla točka v prihodnosti. Ampak je to drag špas in rizik za jemanje kredita v teh časih. Lep pozdrav in čimmanj težav z nespečnostjo, saj je polna luna. PETRAG

Prebiram zapise in se sprašujem o pričakovanjih vseh nas ... po katerem zakonu že morajo starši vse žrtvovati za otroke? Po katerem drugem zakonu morajo imeti radi vse otroke enako? V mislih nimam napisanih zakonov, ampak tistih, ki si jih vsak postavljamo v svoji glavi. Vsi mi se bojimo, da ne bomo dovolj ljubljeni, da bo naš oče, mama, tast ... imel nekoga drugega rajši kakor mene, da bo tista ta druga snaha bolj priljubljena, znala speči boljše piškote ali pa samo znala najti boljše besede, ko bo to potrebno. Vsak vendar živi življenje tako, kot ga živi. In razmišljanja vsakega, občutki in izkušnje so tako zelo različni, da so vsa dejanja vedno zelo subjektivna. In jaz nikoli ne morem čisto natančno vedeti kako je biti ti in kako je živeti tvoje življenje v tvojih čevljih. Želim vam sproščujoče praznike, pojdite na kakšen daljši sprehod in živite ter pustite živeti. .deklica

Dekličino pisanje mi je dalo misliti še v eni drugi smeri, in sicer o tem, kakšne odnose imajo dedki inbabice do vnukov (pa tudi do lastnih otrok, snah in zetov).

Težko verjamem, ko nekdo reče, da ima vse enako rad. Pri nas doma glede štirih vnukov ni bilo nikoli sprenevedanja o tem. Ve se, da je najstarejši vnuk pisan eni babici na kožo in ima v njenem srcu posebno mesto, ker je pač bil prvi vnuk v družini in sta po cele mesece preživljala skupaj. Ve se, da je ena vnukinja pisana na kožo drugi babici, ker je ta bila z njo od prvih dni po prihodu domov, in da je bila ta ista vnukinja globoko v srcu enega od dedkov, morda zato, ker je bila malo posebna, samosvoja, dedek pa je imel take ljudi najraje (pa še na njegovo mamo ga je spominjala). Mlajša vnuk in vnukinja imata spet svoji posebni mesti, deklica zato, ker je prvi otrok hčere, je nežna in posebna na svoj način, četrti vnuk je spet ljubljenček vseh, ne le dedka in babice, ker je pač najmlajši in in poseben na svoj način.

Ljubezni ne merimo v količini, veliko načinov je, da jo izražamo. So stvari, pri katerih dedki in babice v naši družini med otroki ne delajo razlik (nalaganje rentnega varčevanja na primer - vsi enako obdobje, enaka vsota, ki se izroči ob 18. rojstnem dnevu). So pa razlike, ko jih stimulirajo za tisto, kar vsakemu otroku posebej leži. In moji tašči ni problem reči, da ima moj sin v njenem srcu posebno mesto in ga bo vedno imel, zato ker ostali trije vedo, da imajo tudi oni svoj prstor tam in je ljubezni za vse dovolj.

 

Saj, v prenesenem pomenu lahko to velja tudi za otroke.

 

Mamamia

mamamia

Še par dni in pred nami je naš 4.božič v NAJINI hiški. Imeli smo več variant (mansarda,dvojček) a sva se odločila, da sva dovolj korajžna, samostojna, odgovorna in smo šli v nakup starejše hiše. Drago in dolgoooo jo bova odplačevala, a bo čisto najina. Sva zelo vesela in zelo cenima, če in ko kateri od staršev priskoči na pomoč (finančno ali fizično). Smo blizu, a še vedno dovolj daleč da se v copatih ne da priti do nas. Srečni,veseli in v dobrih odnosih smo le zaradi razdalje, saj vsaj dvakrat na leto preživimo podaljšan vikend v toplicah in smo vsi veseli da smo bili skupaj in po tihem še srečnejši ker gremo vsak na svoj konec.

ATNES

ATNES čestitam ti za pogumno odločitev oz. nakup hiške. Se popolnoma strinjam z vsem kar si napisala. Sicer pa prihajajo prazniki in z njimi tudi možnost, da si damo še eno priložnost za "graditev" odnosov. Morda je to tudi priložnost, da poskusimo znova, da postanemo strpnejši, zadovoljnejši in posledično srečnejši. Z vsemi, ki jih imamo radi in z vsemi, ki trenutno v naših srcih niso ravno na najvišjem mestu. Morda nam z dovolj volje uspe. Želim da nam uspe. Prijetno praznovanje vsem in obilo veselja ter uspeha pri pripravi prazničnih jedi. Petra PETRAG