Šola

6. maj 2015 21:02

Lepo, da je pri tvojem tako. ŽAL pri mnogih ni. Zato ne posplošujmo.

Si pa kar upam trditi, da si pomagala po pameti in nisi delala namesto njega.

Okoli nesposobnega ekonomista pri IT zadevah pa: In kaj? To ni njegovo delo in res ne vem, zakaj naj bi zato bil nesposoben.

6. maj 2015 21:21

tera,

če še nisi, zelo dobro preberi, kar je napisala Viva Meier. Ne bo ti všeč - ima pa prav. Tvoj sin očitno ni opravilno nesposoben, ker je dovolj brihten, čeprav mu ti tega nisi mogla priznati - je pa zagotovo precej manj opravilno usposobljen, kot bi lahko bil. Ker če se je česa naučil, potem se je tega, da če se dovolj dobro delaš neumnega, potem vedno pride nekdo, ki stvar naredi namesto tebe.

6. maj 2015 22:27

MamaF, točno tako, kot si napisala. Uk je pravica in brez dolžnosti, ki ji pravimo naloga, v šoli ne gre. V življenju se človek uči zase in samo zase.

Sem pa danes v šoli obiskala učiteljico in ji povedala, kaj si mislim o 'njenih' plakatih. Plakat bo, če bo, kakršen bo, delo otroka samega. Jaz z njim za mizo ne bom sedela, kakor mnogo staršev. Kar je tudi priznala, da je iz narejenih plakatov razvidno. In dala sem vedeti, da lahko pričakuje, da bo v redovalnico poslala eno veliko enico. Če bo dvojka, bom bolj ponosna kot ni bila na 'svojo' petico.

Njen način je pač: naravoslovje, učenecXY, maj 2015, dinozavri. Amen.

Medtem ko učiteljica drugega sina poda učencu temo in natančno razdelitev, opise, kako in kaj, kaj je bistvo. Plakat je narejen popolnoma samostojno, z mojim preletom izdelka ali manjšimi popravki izbire besedza zagovor.

No, še zanimivost, ki je učiteljici ( verjetno nehote?) med debato ušla: "Jaz se sinu še v 9.r pisala spis."

"Aja", sem rekla, " in kaj ste s tem naredila? "

Ni šanse, da to razumem.

6. maj 2015 22:37

Naši sončki, ane Ne damo jim možnosti, da postanejo samostojni, da parkrat zaj***jo, da se iz svojih napak česa naučijo. Zdaj jim lahko še v redovalnice pogledamo in izvemo kakšno oceno je dobil pri testu - še pred njim. In če dobi cvek, mu ne pustimo, da pride domov in s cmokom v grlu pove slabo novico (ker priznajmo, tudi zaradi tega, ker smo morali staršem povedati, da smo dobili 1, smo se naslednjič bolj potrudili), ampak že tečemo v šolo in sprašujemo učitelja, zakaj je pisal otrok negativno.

Vsega so krivi drugi. V resnici smo si krivi sami.

6. maj 2015 23:00

Ne drži popolnoma, v eAsistentu ostane ocena 3 dni skrita (staršu) prav zato, da ima otrok možnost, da z njo starša seznani. 

6. maj 2015 23:16

Kakorkoli že, jaz tega staršem niti ne bi omogočila.

7. maj 2015 1:11

Limnol, tudi če se je naučil tega, kar praviš, to dobro skriva. Zaenkrat ni nikjer zaznati. Če bo to znanje uporabil pri prepoznavanju fintiranja drugih, pa toliko bolje.

Spagon, v dno duše me je sram vsakič, ko odprem e - asistenta. Pa vseeno to počnem. Res smo si krivi sami.

Viva Meier, diametralno različne občutke in spomine na svoje šolanje imam. Starša intelektualca mi nikoli nista pomagala nič za šolo, moje odličnjakarske ocene so se jima zdele samoumevne. Noro vesela bi bila, če bi kdaj delala z mano,  če bi mi mama, izrazito nadarjena za pisanje, pomagala pri esejih, oče vskočil pri matematiki. Nič bolj samostojna se ne počutim zato, samo nekaj obzorij je ostalo dolgo zastrtih. Neprecenljiv je spomin, ko se je sošolkin oče, šef nevemžečesa v farmacevtskem velikanu, z nama učil stehiometrijo. Ja, hvaležna bi bila za manj "ignorantske" starše.

7. maj 2015 1:18

Tera, brez zamere, tukaj še zmeraj ne razumem, zakaj ste namesto otroka, ki nečesa pač NI sposoben, tisto naredili vi?

Otrok tistega še vedno ni bil sposoben narediti!

Alora 23 otrok tega razreda formalno "zna" narediti plakat, v resnici pa tega ne znajo.

Zakaj jim ne pustite iti v šolo s tistim, kar SO sposobni narediti? Pa magari je to prazen list z naslovom?

Če vsi tisti, ki sami nikakor niso zmogli opraviti naloge, te pač ne bi prnesli v šolo, bi bil to tudi za učitelja dober pokazatelj nečesa:

- ali je res pred njim generacija, ki je tako zelo manj sposobna od vseh prejšnjih

- ali pa je sam določil tako zahtevno nalogo, da za to starostno obdobje ni primerna.

v vsakem primeru bi imeli kaj od neizvedene naloge vsi, učitelj in otroci. Učitelj bi lahko kriterije prilagodil zrelosti in realni sposobnosti teh otrok, otroci pa bi dejansko lahko sami nalogo rešili!

Kaj ni to cilj šolanja?

Če pa se leta in leta dogaja, da otroško nesosobnost ali učiteljsko prezahtevnost na določenem področju "krijejo" starši, se na bolje, bolj plodno, ne bo spremenilo prav nič. Nazunaj bo izgledalo vse krasno, rezultati fantastični, znotraj pa - kaj?

Tera, na srečo je tvoj otrok eden takih, ki sicer nima težav. In sta oba zadovoljna. Če veš, da se zaradi tvojih intervencij ne bo izgubil v tem svetu, super.

Kaj pa 22 ostalih? So toliko samostojni, kot je tvoj ali starši z njimi še v 9. razredu delajo naloge - samo, da ne bi bilo v redovalnici slabe ocene? 

In še nekaj je - pri posameznem predmetu v šolskem letu ni samo ena ocena. Torej tudi ena negativna zaradi neizpolnjene ene naloge ni pokazatelj znanja snovi tega predmeta skozi celo leto - kvečjemu je učitelju dober pokazatelj in prilika za evalvacijo lastnega pristopa, če je naloga negativno ocenjena pri praktično 90% učencev!

Ne vem, no ... sem imela sošolce, ki so "zamrznili" pred tablo, ko je bilo na vrsti recitiranje pesmi. Pa so dobili cvek ali dvojko za trud in prestrašeno jecljanje. A ker so ostale oblike ocenjevanja (pisne teste, odgovarjanje na vprašanja) dobro prestali, ni tista nesposobnost na enem področju sesula kompletne ocene slovenščine, denimo.

Sama sem bila motorično precej "uboga", kratkovidna in še strah me je bilo raznih gimnastičnih orodij in višine.
V osmih letih šolanja nisem bila sposobna preskočiti koze, ne splezati po drogu. Enostavno nisem bila sposobna - premagati strahu, ugotoviti, da brez očal težko ocenim razdaljo, priznati, da se žoge v bistvu bojim  ... In kaj zdaj? Učitelji so se sicer nekaj trudili z mano, na koncu pač sestavili oceno iz povprečno ali dobro izvedenih nalog  in tistih, ocenjenih z "manj uspešno" za vse, česar enostavno nisem bila sposobna izvesti.

V teh primerih namesto nas ni mogel nihče ne opraviti NAŠE naloge, ne preživljati našega stresa, strahu in ponižanja.
Ja, naučili smo se tudi to, da v življenju nisi vedno prvi, najboljši, in da kdaj kaj narediš narobe oziroma česa pač nisi sposoben.
In smo se učili vztrajnosti, pa reševanja napak, pa tudi prositi učitelja za dodatno razlago.

Verjemi, da je bilo to (porazi) tudi zame, vedno "pridno punčko", odličnjakinjo "odspred in odzad", težko. 

Pa zaradi tega ne razmišljam nikoli v smeri izgovorov "niso vsi za vse".

Seveda niso in nismo in dajmo se s tem že enkrat sprijazniti, ne z nekimi potvarjanji delovati, kot da "smo vsi za vse perfektni".

In še ena bistvena podrobnost, ki je dandanes ne opazim več, mi v teh zgodbah manjka: solidarnost.

V mojih mladih letih smo si učenci med seboj pomagali, že učitelji so nam, odličnjakom, naložili pomoč manj uspešnim sošolcem. In smo marsikaj delali skupaj. Se medsebojno "inštruirali" in tudi plakate lepili ...
Tisti, ki smo bolj in lažje razumeli, smo snov razložili tistim, ki jim je šlo to težje od rok. Če še ni šlo, je bil na voljo dopolnilni pouk. 

In kje je to zdaj?

Zakaj je medvrstniško pomoč in dopolnilni pouk z učiteljem nadomestila "obvezna starševska pomoč"? Mi lahko kdo pojasni, katera od tukaj pišočoh učiteljic morda? Bi me res zanimalo ...
Veste, v naši vaški šoli se še dogaja, da bolnemu sošolcu prinesejo domov zvezve za prepisovanje sošolci. Tudi za teste se vrstniki še kdaj skupaj učijo.

...

Otroci tudi zelo dobro ocenjujejo, kdaj se jim res godi krivica.
In da sem jaz tista pridna punčka, kot sem bila, vedno z "v nulo" izdelanimi plakatki in letaki, pa da enako ali še "debelejšo" petko kot jaz, dobi poleg mene nekdo, za katerega iz šolskih klopi vem, da tistega izdelka ni sam naredil ... oprostite, se ne bi dobro končalo. Ne zaradi tega, ker sošolcu "ne bi privoščila", ampak zaradi občutka opeharjenosti.

Kar naj pomislijo še na ta vidik vsi tisti starši, ki svojim otrokom delajo take "usluge", naj pomislijo, kako se zraven počutijo sošolci, ki dejansko vlagajo v izdelek svoj trud in so zaradi realnih sposobnosti (ki seveda ne dosegajo sposobnosti tistih staršev) lahko celo slabše ocenjeni!

Pa prosim, naj se kasneje ne znajdejo med ogorčenimi komentatorji medijskih novic o naših vrlih ministrih, poslancih in drugih veljakih s ponarejenimi spričevali in prepisanimi diplomslimi nalogami.

S poudarkom na pomagati. Kar pa ni enako delati namesto njih in njihovo odgovornost prenašati nase.
Pomagati, da se naučijo! In jih razumeti, če pač "niso za vse". Jim dati vedeti, da jih imamo radi kljub kakšnim "nesposobnostim" in primankljajem.
To je naloga nas staršev, ne borba za popolnost.

Mojca

Sporočilo je spremenil(a) mamaF dne 07. 2015 01:27

7. maj 2015 3:19

Draga mamaF, gre za nesrečno igro besed, seveda mislim pomagati, seveda nisem ničesar naredila namesto njega, kot naredim, če ima 40 vročine in mu preoblečem pižamo, jooj, pa še to dela sam že nekaj let, je bolj trpežne sorte.Gre za koncept razumevanja samostojne naloge, zame samostojno pomeni, da jaz ne naredim nič in otrok vse, In večja ali manjša pomoč staršev pomeni nesamostojno izdelan produkt. 

Starši se pa slepijo, da če so malo pomagali, je to otrokov izdelek (s tem, da si to malo razlaga vsak po svoje). Jaz nimam nič proti pomoči in tudi socialno podredljiv ne bo otrok zaradi tega, amapk šolsko delo ne morem označit za samostojno, če to ni. Če bi se pa šla revolucijo v smislu, moj pa raje cvek, kot da se pritaknem plakata, bi se mi to zdelo, kot da bi otroka ob neposlušnosti udarila in pričakovala, da mi bo kot odrasel hvaležen, ker je kao postal zato krepak in klen mož.

7. maj 2015 14:06

Tera, se opravičujem, očitno sem torej tvoje prve zapise na to temo čisto narobe razumela

Glede na to, da v prvem stavku pišeš v množini, pa sklepam, da bi se "revolucijo" lahko šli skupinsko. Prepričana sem, da si nihče med učiteljev dolgoročno ne more privoščiti, da bi v bilo v razredu pri isti snovi 90% učencev ocenjenih negativno, kar bi se očitno zgodilo, če starši množično ne bi počeli tega, kar praviš, da ti povedo tudi znanci iz vsaj 4 OŠ.

In bi morali skupaj raziskati vzroke, zakaj je tako in najti rešitve, ki bi bile konstruktivne: od natančnih navodil do motiviranja učencev za delo, prilagojeno njihovi razvojni stopnji naprej.