Pot pod kolesa 3

Prvi dan v Barceloni

blog: potovanja / Evropa, avtor: elaphus 

Obisk olimpijskega muzeja; seljačina pride v mesto

Sobota, 28. 4. 2018 – zbudili smo se sicer ob šestih, ampak, ker se nam ni nikamor grozotno mudilo, smo si lahko privoščili valjanje po posteljah do pol osmih. V hotelu bi si sicer lahko naročili zajtrk za osem evrov (za enega), ampak, ker je naša nrav podobna nravi Gorenjca, skrižanega s Škotom, smo šli raje iskat kako »boulangerie«. Smo jo našli in se za tretjino cene zajtrka založili z mini krofki s čokolado ali jabolčno čežano, kroasani (pojma nimam, kako se napiše – se pravi, z rogljički iz kvašenega listnatega testa s tremi različnimi nadevi – čokoladnim, marmeladnim in čežano iz hrušk) in hrustljavimi, še toplimi bagetami. Nebesa! V trgovini zraven smo nabavili še mleko in sirove namaze ter imeli nasiten, dober, hrustljav zajtrk – v parku, v zelenju, spremljan s ščebetanjem ptic. Še zdaj se prijetno počutim, ko se spomnim.

Dobro želodčno podprti smo se odcijazili (dobesedno) proti Marseju. Sedemdeset kilometrov smo prevozili v dveh urah in to po avtocesti! Od Marseja dalje so bile ceste bolj normalne, bolj prazne, v Španiji je bilo pa sploh odlično. Po avtocestah je tam dovoljeno sicer »le« 120 km/h, ampak so široke, gladke in ravne. Čisto drugače kot ob Azurni obali, kjer so bile nekoliko podobne tistim v Bolgariji, samo, da niso bile tako zelo pokrpane.

Ker smo bili precej zgodnji, smo v Barceloni šli najprej v olimpijski muzej. No, s polnim imenom je to Olimpijski in športni muzej Joana Antonia Samarancha. Do njega nas pripeljejo odtisi stopal mnogih znanih športnikov in športnic. Muzej je skoraj na vrhu hriba, kjer se razprostira park Montjuïc, ki je ogromen. Vendar je prepreden s številnimi širokimi cestami, tako, da ni treba navkreber pešačiti, da ti jezik visi iz ust. Tudi parkirnih mest je dovolj – skratka, bili smo zelo prijetno presenečeni.

Drugi sopotnik me je še bolj prijetno presenetil – povedal je, da je po petnajsti uri vstop v muzej prost. In imel je popolnoma prav. Sicer smo bili edini obiskovalci, ampak muzej je res vreden ogleda. Olimpijske igre so bile v Barceloni leta 1992, torej je Slovenija na njih prvič sodelovala kot samostojna država.

Muzej sam po sebi sicer ni kdo ve kako pretresljiv, sem pa izvedela, da je bil dolgoletni predsednik MOK Samaranch ljubitelj kostanja (kot vsak pravi Katalonec) v vseh oblikah - še najbolj v takšnih, neužitnih. V omaricah muzeja si je bilo moč ogledati steklene, lesene, bakrene, keramične kostanje, ki so mu jih navadni ljudje, pa seveda tudi funkcionarji dajali v dar, ko so izvedeli, kako obožuje ta sadež.

Sicer ni edini ljubitelj te zdrave, relativno malo-kalorične hrane. Španci, predvsem Katalonci, ga jedo v vseh mogočih oblikah - v sladicah, v slanih jedeh, kot juho, kot prigrizek - ni, da ni. Ker nisem kakšna posebna ljubiteljica kostanja, sem ga previdno pustila v miru. Prvi sopotnik si ga je privoščil v obliki sladoleda in mi dopustil “en liz”. Nisem se metala na trepalnice, ker sem imela na kornetu samo rdečo pomarančo, ne pa kostanja. Moknat, presladek okus. Hvala lepa.

Vrnimo se v muzej. Med desetinami olimpijskih bakel sva z drugim sopotnikom poiskala tisto, ki je prižgala olimpijski ogenj v Sarajevu davnega leta 1984. Med vsemi je bila še najmanj izumetničena. Preprosta, vendar elegantna. Ok, ok, saj vem, lokal patriot sem še vedno, tudi po toliko letih razpada Jugoslavije. Ampak, konec koncev, olimpijada v Sarajevu je bila malce tudi slovenska.

Ker muzej ni ravno gromozansko velik, sva kaj kmalu prišla v zadnjo dvorano. Tu ni bilo ničesar drugega, kot ogromno platno, na katerem so v velikem planu prikazovali izjemne, pa tudi vsakdanje trenutke v življenju športnikov – padce, treninge, razočaranja, utrujenost, poškodbe, in, kot krono vsega, zmagoslavje – njihove reakcije, nasmehe, spontanost ob zavedanju, da so zmagali. Še danes mi gredo koncine pokonci, ko se tega spomnim. Če za kaj, se splača iti v olimpijski muzej zaradi ogleda teh posnetkov. Res, neprecenljivo. Posneto (ali pa predvajano, kajjazvem) v slow motion. Da je vtis še večji. Veličastno.

Po ogledu muzeja je bil čas, da se narišemo v hotelu. Bil je sicer nekje na robu mesta, v prav neugledni četrti, ampak zato je bil pa dokaj poceni in po cestah ni bilo rek turistov. Soba je bila  prav prijetna, postelje pa udobne (beri – trde).

Želodec nas je že pošteno opominjal, da naj mu privoščimo kaj toplega, zato smo se podali v lov na kakšno prijetno restavracijo, gostilno, oštarijo ali nekaj v tem smislu. Na žalost je prvi sopotnik, kar se izbire prehranjevalnic tiče, dokaj izbirčen (on temu pravi: previden) in tako smo oblezli celo mestno četrt in še (verjetno) sosednje pol, dokler se nismo (izčrpani, se razume) zgrudili na stole v prijetnem lokalčku, pet minut stran od hotela (»lutali« po okolici smo pa celo uro). Bili smo (v notranjosti) sicer edini gostje, nekaj jih je sedelo zunaj, s pijačo pred sabo. Veselili smo se, da bomo hitro na vrsti, ker smo bili edini gostje (ja, tak ti je, kad seljak dođe u velegrad  ;-) ). Preučili smo jedilni list (ki je bil na mizi) po dolgem in počez, s pomočjo prevajalnika na telefonu vse prevedli, se odločili, kaj bomo naročili, nestrpno čakali – pa nič – še pes nas ni povohal. Smo bili že malo obupani, zato se je drugi sopotnik odločil, da gre malce povprašat natakarje, ki so sedeli za mizo v kotu in se živahno pogovarjali.  Kaj smo izvedeli? Verjetno ste že uganili, kar je  nam bilo do takrat neznano: restavracija je bila še zaprta, oziroma, v stanju sieste, ki naj bi trajala do šeste ure popoldan. Pogledali smo na uro: še dobrih deset minut. Ok, to bomo že preživeli.  In tudi bi, da veste, ampak je do naše mize prišel en grozno simpatičen natakar, ki sploh ni vedel, kje je Slovenija – ja, sumim celo, da sploh ni vedel, da ta država obstaja. Ampak, vse smo mu oprostili v trenutku, ko nam je povedal, da nam bo kar takoj prinesel pijačo, ker smo pač turisti od daleč (po mojem si je v resnici mislil – nevedni turisti, če ne še kaj hujšega), za hrano pa bomo morali pač počakati do šestih (še pet minut), ker kuhar še nima pripravljene kuhinje.

Tistih pet minut je hitro minilo in, ker niso imeli kaj spešl katalonskega, smo vsi trije naročili neko reč, ki je bila še najbolj podobna pici. In ni bila slaba, toliko, da veste. S polnimi želodci smo se prestavili k mizi zunaj restavracije, ker je bilo tako milo vreme in se je pričel prečudovit sončni zahod, ki je nebo oblekel v škrlat. Ker drugi sopotnik ni romantičen, se je odpravil raziskovat uličice (kot, da mu že prej ni bilo dovolj), midva s prvim sopotnikom pa sva še malce posedela ob kozarcu nekega »vino tinto«. Bilo je dobro, samo nekam sumljivo se mi je zavleklo v noge in jih obtežilo. Še dobro, da je bilo do hotela samo pet minut.

 

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

mišzmoke  

kuha že od: 28.8.2010

Št. objav: 4248

Objavljeno 30.10.2018 ob 9:58

Daš še eno pionirsko? Bom potrpežljiva.

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 1391

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Dragička
MOJ vrtTrixi
malo za hecrajko0028
Kaj danes za zajtrksijasaja
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti