Pot pod kolesa 4

Pomorski muzej in voščene lutke

blog: potovanja / Evropa, avtor: elaphus 

Prvič po La Rambli in ostale prismodarije - nogomet, na primer

Nedelja, 29. 4. 2018 – spali smo do osmih. ( V Španijo bom zagotovo še šla, ker dolgo spijo in zvečer dolgo čujejo. Skor men pisano na kožoJ ). Prebudili smo se odlične volje, naspani in pripravljeni na nove pustolovščine.  Nič se nam ni mudilo, ker se muzeji odprejo šele ob enajstih in drugi sopotnik ni stresal sitnobe, češ, da se nam mudi.

Soba je bila v resnici apartma, torej je imela majhno kuhinjico. Pripravili smo si zajtrk (sestavine zanj smo kupili včeraj v eni mini špeceriji, ki je odprta 24/7) in se spodobno najedli.

Načrt za današnji dan je bil preprost: najprej v nek neolitski rudnik variscita oz. turkizov  (vasiscit je bolj zelen kot turkiz) v Gavo, predmestje Barcelone, nato malce nakupovat (to je odpadlo ko knof od gat, ker se nam ni časovno izšlo), nato pa v središče Barcelone v pomorski muzej.

V Gavo smo se zapeljali z avtom, ker je bilo najbolj enostavno. Pred muzejem smo našli parkirni prostor in tako je bila naša sreča popolna.

Prvi sopotnik ni nek ljubitelj neolitskega kamenja in druge navlake, kakor se je izrazil, zato se je počil na klopco v parku s Tribušonovo Zgodovino pornografije v roki (Naslov je zavajajoč. To je prav spodobna knjiga o svetu in Jugoslaviji v naših mladih letih – ali pa malce prej – popolnoma nedolžno).

Midva z drugim sopotnikom sva se napotila proti blagajni in veste kaj? Ja, bilo je zastonj. Zato, ker so imeli tisti dan v Gavi praznik špargljev in so bili zelo velikodušni do turistov. Sedaj mi je bila tudi bolj jasna nepopisna gneča na glavnem trgu, mimo katerega smo se prebijali in cel kup enosmernih uličic – enosmernih po sili razmer, saj jih je bilo mnogo zaprtih, ogromno pa je bilo tudi obvozov.

Rudnik in neolitsko naselje sta bila zanimiva – način življenja, rojstva, smrti in vsakdanjih opravil , ki so se odvijala pred nekako šest tisoč leti, so me globoko posrkala vase. Tako globoko, da je ds začel nestrpno postopat okoli mene, ko sem se ustavila, da bi si spet podrobno ogledala kopasto bivališče, pokrito z vejami. »Saj si vse to že videla pred desetimi minutami – a si moraš res vsako stvar trikrat pogledat?« No, ja, ni mi treba, ampak je pa zanimivo.

Nesojena sopotnica (vedno ostane doma, ne ljubi potovanj s starši) si je nabavila nov hladilnik, zato sem ji kupila neolitsko »Venero« (grdo kot vrag) v obliki magneta. Zdaj sem tudi izvedela, zakaj se je ds-ju tako mudilo iz neolitika (no, ja, po njem sva pohajkovala dobro poldrugo uro). Hotel se je prestaviti v dvajseto stoletje, natančneje, v čas prve svetovne vojne. V Gavi imajo nekak bunker iz tistih časov in hotel si ga je ogledati, s prvim sopotnikom pa sva v tistem času uspela spiti en kozarec »vino tinto«, ki pa ni bilo tako dobro kot včeraj.

Z avtom smo se vrnili pred hotel, kajti odločili smo se, da gremo v center Barcelone z javnim prevozom, saj smo imeli postajališče tramvaja pred nosom – pet minut stran od hotela.

Kupili smo karto za deset voženj s tramvajem in metrojem, kar nas je stalo deset evrov.  Vozovnica je prenosljiva, ena vožnja pa velja 45 minut od trenutka, ko jo čekiraš.

Najprej smo se s tramvajem odpeljali dvanajst postaj do postaje Marija Kristina, tam prestopili na metro in se peljali še deset postaj do mestnega središča (saj sem povedala, da naš hotelček stoji na obrobju mesta).

Hodili smo po ogromni glavni ulici (La Rambla) in kar kmalu prišli do pomorskega muzeja. Vstopnina? Ja, prav ste uganili – po petnajsti uri je bil vstop prost, ker je bila nedelja. Nič se nismo pritoževali.

Muzej je bil ogromen in zanimiv. Imeli so eno res veliko galejo, na katero si se lahko povzpel in sočustvoval s tistimi, ki so morali sukat ogromna vesla. Dva veslača na eno veslo.

Dobro, da vrtovi Del Baluard al kaj že je bilo to, niso bili odprti, če ne, bi morala še po njih cepetati. Veličastno je pa bilo, res. In zanimivo, posebno, ko si lahko pogledal v podpalubje križarke na jadra. Kolk je bilo to stisnjeno! In spali so (res!) v visečih mrežah. So morali ubogi mornarji imet dodobra razrahljane hrbtenice.

Ko sem si v parku pred muzejem oddihovala od dolgega pešačenja, je prišel drugi sopotnik. V obraz je žarel, kot bi ravnokar dobil novoletno darilo. No, v resnici je odkril muzej voščenih lutk, ki je bil »le« deset minut hoje oddaljen od pomorskega. Kaj sem hotela (še posebno, ker tudi jaz rada občudujem voščene lutke), vzela sem pot pod noge.

Ta muzej ni bil zastonj, ampak sedem evrov vstopnina pa tudi ni bila tako visoka, da bi obubožali.

Kakovost lutk je bila dokaj spodobna, če ne bi bila, za tričetrt oseb ne bi vedela, kdo so, ker so bila njihova imena napisana v španščini.  Vodilni med tistimi, pri katerih so kiksnili, je bil Tito. Če ne bi spodaj pisalo »Tito«, ne bi imela pojma, da je to on. So ga pa postavili med Hitlerja in Lenina. Hm!? ;-)

Imeli so tudi sobo groze in, ker sem se obotavljala, da bi šla noter, mi je drugi sopotnik pokroviteljsko položil roko na ramo in mi zagotovil, da me bo čuval. Krasno! Po takem povabilu sem seveda naravnost morala vstopiti. Pa ni bilo prehudo. Ds je izvrstno opravil obljubljeno.

Potem smo se sprehajali po La Rambli gor in dol in dol in gor in malo naokoli celo uro in pol, dokler ni prvi sopotnik (padro padrone!) odločil, da gremo jest v neko mini oštarijo, grozno neugledno. Bilo je, kakor že večkrat poprej v podobnih situacijah, okusno in poceni. Da ne govorim o ogromnem TV zaslonu, na katerem so prenašali ligaško tekmo med Barcelono in Deportivom. Dedci okoli nas so vpili in skakali ter se trepljali in objemali, kot da jim gre za življenje. Ko pa je Barcelona zabila gol, je bila pa itak komplet norišnica. Kako je šele tu, ko se igrajo mednarodne tekme!

Nato spet – metro, tramvaj, kopalnica in – postelja. Lahko noč!

P.s. No, pozneje sem izvedela, da je bila tista tekma na TV med Barco in Deportivom, Barca je zmagala s 4:2 in tri kola pred koncem prvenstva postala državni prvak. Ali nekaj podobnega. Skratka, naslednji dan je bil v Barceloni cirkus .  Pol mesta je pričakalo fuzbaliste, bile so zaprte ulice, konjeniki, godba, odprt avtobus z nogometaši, na čelu z Messijem ali nečim podobnim – skratka, pol Barcelone ali pa tričetrt, je norelo na ulicah, dvorni norci (res, s kapami)  in ostale prismodarije s fuzbalom. Ostala sem mrtvo hladna. Za nogomet mi ni kaj prida.  Še fotografirala nisem, ker se mi je zdelo bolj zanimivo opazovati ljudi, ki so padali v trans, ko je mimo njih peljal odprt avtobus z nogometaši.

Ta moja brezbrižnost se mi je v šoli maščevala – ko sem fantom povedala za ta dogodek, in da nimam niti ene ušive slike niti avtobusa, kaj šele Messija in ostalih nogometašev, so v grozi onemeli in enostavno niso mogli verjeti. In so bili potolaženi, ker so se enkrat za vselej prepričali, da ne delajo svetovnih bedarij samo oni, ampak učitelji tudi.

Blogi istega avtorja

Mnenja o blogu

Za pošiljanje mnenj je potreben vpis ali prijava!

Število ogledov strani: 739

Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Trixi
MOJ vrtCila
malo za hecrajko0028
Kaj danes za zajtrksijasaja
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti