Suši "ala fasulas"

666 - ne gre samo zato, da bi bila riba sveža ali nesveža, gre predvsem zato, ker sveža riba lahko predstavlja veliko tveganje zastrupitve oz. okužbe z paraziti. Pa ne mislim zdaj koga strašiti.

Se pa zato zraven suši-ja uporablja vasabi, ki ima anti-mikrobne lastnosti, ki zmanjša tveganje zastrupitve. Pri tem pa mu še pomaga gari (sladko-kisel ingver), ki mu pomaga pri prebavi in pri čiščenja ust.

Mamka Bršljanka - ooo, jst sem drgač veeelik sushi fan (če bi si žile prerezala, mi wasabi teče ven :D ) - mi je všeč komentar.

Wasabi je zanimiva zadeva, prvič mi je bil zelo neprijeten, zdaj se mi brbončice naslinijo, samo da pomislim nanj. Ampak v malih količinah.

Suši brez vasabija, ni suši. Ne smemo pa pozabiti tudi na dobro sojino omako in ingver.

Ingver (vloženi) mora biti roza barve, ki pomeni , da je mladi in precej bolj okusen. Beli vloženi ingver je starejši, nitast in manj okusen.

Dobra sojina omaka je naravno varjena in ima načeloma samo nekaj naravnih sestavin, kot so: voda, soja, pšenica in sol.

Pri vasabiju je pa treba biti pozoren, da je japonski izdelek in ne kakšna nizozemska različica. Ta ne vsebuje wasabi korena, ampak je mešanica hrena, gorčice, škroba in jedilno zelene barvo.

fasulas, žal te moram razočarati, ampak tudi na Japonskem je 80 % "vasabija" narejenega iz hrena, gorčice in zelene barve. Pravi vasabi je težko pridelovati, zato je ceno zelo zasoljena (za orientacijo: liter mleka stane ~2 €, eno (!) jabolko ~1,5 €, en (!) korenček pride ~0,7 €). To seveda ne pomeni, da se tu ali pri nas pravega ne da dobiti; kot si zapisal, treba je biti pozoren (in pripravljen plačati več).

Pač pa ne gre čisto skupaj, kar si napisal:

Antimikrobne lastnosti namreč parazitov ne bi motile... Hren in vasabi sta res blago antimikrobna, toda, če bi riba bila res okužena, bi bore malo pomagal vasabi. Prvotni namen vasabija je le izboljšati okus, kajti izvorni suši je bil jed iz mlečnokislinsko fermentirane ribe in riža, ki imata precej, precej močan okus in vonj. Zelo podoben je tudi namen garija in ingverja (tvoj opis drži).

Da pa se vrnemo k možnosti okužbe: po mojem mnenju je strah pred paraziti sicer utemeljen, pa vendar pretiran. Jaz bi se osebno bolj ogibal surove govedine (tatarski biftek, npr.), perutnine ali svinjine. Tu na Japonskem redno uživajo surovo hrano, vse od jajc, rib (tudi sladkovodnih!), školjk in rakov do govejega in konjskega mesa. Se bom pa natančneje pozanimal, kakšni so higienski predpisi.

Vmes sem se pozanimal, in imel sem prav: na Japonskem za ribe ne veljajo nikakršni posebni predpisi, katere ribe so primerne za uživati surovo in katere ne, kako jih je treba obdelati itd. Tudi školjke, rak(c)i, lignji ipd. (pač vsi morski sadeži) niso predmet nikakršnih uradnih omejitev (razen ribe fugu) in tudi za meso ne velja nikakršen poseben predpis (razen za goveja jetra).

Uvažajo pa ribe in meso od povsod, vključno z Argentino, Avstralijo, Novo Zelandijo in Hrvaško.

si predstavljam, da je omejitev za fugu ribo :)))

moram priznat, da pri meni velikokrat prevlada želodec nad pametjo in jem surove morske izdelke glede na to, kako mi zgledajo na uč in nos.sej sem zelo skeptična, ampak na koncu je želodec večji kot pamet, prevlada, se vdam v usodo in z velikim veseljem pojem :D. pri restavracijah imam pa še manj zadržkov ...

ravno danes zjutraj je moja 3 leta stara tamala vpila wasaaabi in jst sem jo sledila po sedežni, da jo pojem.

666-verjamem, da na Japonskem veljajo druga pravila. Dejstvo je, da boš pri nam težko dobil v prosti prodaji tako kvalitetno ribo. Najbolj kvalitetne ribe (npr. modroplavuta tuna) končajo na tokijski tržnici, ko ena riba doseže po več 100 000 dolarjev (rekord je US $ 736.000 za 269 kg težko ribo). Zdaj, če pa mi primerjamo naše ribe v Merkatorju, Šparu pa tiste tam, mislim, da je bistvena razlika.

fasulas, bil sem na tržnici (Cukidži, ang. transkripcija Tsukiji), ampak verjemi, da vse ribe niso dražje kot pri nas, sploh modroplavuti tun je cenejši. Povprečen komad, namreč - vrhunski pa so seveda astronomsko dragi. Dražje so npr. sardele in skuše, ki so bistveno bolj cenjene (in ogrožene) kot pri nas. Tudi ne kupujejo prebivalci Tokija rib na tržnici, pač pa v supermarketih, kjer narezana na za grižljaj velike kose (!) riba ždi v hladilniku po več dni, preden jo kdo kupi za razmeroma majhen denar.

Da riba iz Mercatorja ali Spara ni ravno zavidljive kakovosti, se pa vsekakor strinjam.

Mimogrede, preveril sem tudi ceno vasabija.

En koren (velikosti približno 30-50% "našega" hrena) stane 10+ €.