Včeraj sem preživljala kar hudo krizo-hčerka,z nerojenim dojenčkom je bila na operaciji in je bilo v krizi njeno življenje in življenje malega nerojenega deteca.Pred operacijo so nam povedali,da se otroka ne bo dalo rešit.Nisem več vedela,kaj naj,telefoni so peli sem in tja,zmedena sem bila popolnoma, dosti sem imela telefonov,pa sem se avtomatično usedla pred comp,šla na kulinariko in na čvek.Nisem si mogla kaj,da nisem napisala,da mi je hudo.In na vprašanje,kaj se dogaja,sem v kratkih stavkih napisala,da se bojim za hčerko,za njeno življenje,da se malemu otročku ne da pomagat.......Kako so mi prisluhnile,mi na tako lep način dale podporo,nobenga teženja ali besed,eh,sa bo,boš videla. Jokala sem,ko dež.Kako mi je odleglo.Ker se ne spomnih vseh imen,razen Nena morje,lisicke,kuharce37,bi se rada tako zahvalila vsem,ki so še bili na klepetu.
Ampak,najlepše pride zdaj
Moja hčerka je dobro prestala operacijo,in še to,naš mali nerojeni dojenček je živ in kolikor vem danes,je dobro.Čudeži se še dogajajo,tudi z vašo podporo.
Dekleta,ni besed,s katerimi se bi lahko zahvalila,ostanite vsi taki,kot ste.
Saša
jade
jankica
JORDI
