Depresija

Vendelina jr. je napisal/a:

... je treba čistiti po mentalnih labirintih in to je hudičevo težko in lažje se je pred tem skrivati in bloditi po breznu. Saj je v osnovi lažje hoditi po dnu brezna, kot pa plezati po strmi steni nazaj gor.... Vendelina jr.

Vandelina, odlično zapisano! ***** Kar pišeš v zadnjem odstavku, drži tudi širše, ne le v okviru slovenskega nacionalnega karakterja. Po moje je to kar splošna človeška naravnanost, predvsem duhovno nižje razvite večine. lp auachiuaua

Prejšni prispevek sem popravljala,pa sem ga izgleda tako temeljito,da sem ga izbrisala.Točno tako ne bom znala več napisati,je bilo pa nekako tako.

Skoraj v celoti se strinjam z auachiuaua .Ne govorim na pamet ali iz kakšnih izkušenj,ki sem jih videla pri sosedu.Je pa to verjetno za večino nesprejemljivo,ker se nam pač bližnji smilijo.Tu usmiljenje nima prostora,ampak samo trdo delo na sebi,kot je napisala Vendelina.Suicidalnost in depresija........mogoče bi bilo dobro,da si kdo kaj prebere na to temo,preden popljuva človeka,ki je z svojim člankom povedal to,kar je res.

Saša Sporočilo je spremenil(a) vemves dne 20. feb 2007 10:51:58

Tudi jaz sem podobno napisala že nekje na začetku pa je sledil plaz podobnih temu, kako nič ne vem in naj ne pametujem! Da slišiš kako nekdo narobe igra klavir ni treba, da ga znaš igrati tudi ti - dovolj je, da znaš prisluhniti. lp, vanjatajnsek

V mojem življenju je prav malo,

kar bi me res osrečevalo,

moj položaj je pravo breme,

ker vse delo čaka mene.

Vsak dan je na vrsti kuha,

mar naj rečem:primaruha ?

Perem,snažim,tudi likam,vmes pa marsikaj "poflikam".

Zjutraj pač je direndaj,ko vsak išče kje je kaj.

Dela je povsod obilo,a redko čaka me plačilo.

Če pa včasih kaj zapišem

in kaj lepega narišem,

sem takoj vesele volje,

ker počutim se spet bolje.

Zato me žalost ne premaga:

kar znam-živeti mi pomaga. 

 

Vesna Leben

 sončka, si pa sama nariši. kobra 1

antidepresivi ki so pomagali ljudem ki jih poznam: zoloft(v Ameriki ga dajejo otrokom), asentra, cipralex Zraven zdravil, ki so žal neizbežna (na srečo pa nimajo večjih slabih učinkov) največ pomagajo ljudje ki so v stiku z bolnikom. Spodbujanje, lepe misli, da človeku stojimo ob strani in razumemo zakaj se v določenih situacijah obnaša drugače. Da si bolnik zares opomore traja približno eno leto. kordelina

Čas trajanja ozdravitve pri depresiji je različen od pacienta do pacienta, in je težko pospološevat. Seveda pa je največ odvisno od bolnika samega. Najboljša kombinacija so zagotovo zdravila, še posebej če pacient uvidi da brez njih ne gre in seveda ukvarjanje s športom. Ravno to zadnje je problem, ker bolnik pogosto nima dovolj moči in energije da bi sploh karkoli počel , kaj šele da bi se ukvarjal s športom. Rešitev pa leži v njem samem, sam je tisti, ki mora ob pomoči drugih najti pot iz teme v sonce. In verjemite mi, da vem kaj govorim. baby girl

Z depresijo sem se soočila ž v otroštvu,ko je za njo zbolela moja mami.Vsega se ji je preveč nakopičila,preveč je tuhtala v sebi in se z nikomur ni morala pogovoriti,zato je bila bolezen takorekoč neizogibna.Za vse je bilo zelo hudo,mami je nenadoma pristala v Polju,jaz pa doma z ostarelo babico in starejšim bratom.Hvala bogu za sosedo,ki nam je ta čas nesebično pomagala s tem,da nam je ves čas maminega zdravljenja kuhala in ni zato nikoli nič zahtevala.Bilo je hudo.Nenadoma sem izgubila očeta to je mamico tudi pahnilo v depresijo,potem pa je še ona tako hudo zbolela.Depresija je zelo zahrbtna in na našo žalost ponavljajoča.Naša mami jo ravno ponovno preboleva,toda danes ima ob sebi sina in njegovo družino,ki ji pomaga da se izkoplje iz krize.Upajmo,da bo uspelo,a trenutno smo na zelo dobri poti.Sama se na žalost popolnoma drugje in v službi vse dni,saj nas naši oskrbovanci rabijo ne glede na dan in ne glede na naše osebne težave.Neželim,da bi šla ponovno v Polje,čeprav danes zdravijo drugače kot so takrat.Hvala bogu,da so ukinili elektro šoke,lete pustijo posledice za vse Življenje.Pomembno je pa redno jemanje zdravili in kontrole pri psihiatru.Njemu morda določene stvari lažje priznaš ali pa on to zna tako,da vse izvleče iz tebe in ti pomaga.Pogovarjajte se med sabo,pomagajte po svojih močeh.Hudo je ko to doleti bližnje,a tempo življenja je hud in nič ni čudno,da se znajdeš tam nekje na robu svojih zmžnosti in obupaš.Depresija ni sramota na žalost je bolezen sodobnega časa chappy

Mogoče je kje v tej temi že omenjena knjiga Renate Ažman: Depra. Ne bom vsega brala, pa če jo omenim še enkrat, ne bo nič narobe. Jo močno priporočam vsem, ki imate koga od svojih dragih v depresiji. Renata je opisala depresijo iz lastne izkušnje in skozi branje te knjige sem tudi sama korak bliže temu, kar se v ljudeh z depresijo dejansko dogaja. sara

Tema je stara, pa sem jo vseeno poiskala in ponovno predelala. Takrat, ko je bila aktualna, se mi še sanjalo ni, da lahko to sranje tudi mene doleti in sem tudi mislila, da gre za samopomilovanje ipd. Zdaj pa vidim, da gre res za neko kemijo (verjetno pomanjkanje serotonina) v možganih. "Baterije" se človeku praznijo in ta proces traja več mesecev ali celo let. In končno vsa dobra volja, vse pozitivno mišljenje in trud ne pomagajo več, ker koncentracija pada, misli vse pogosteje letijo vsepovsod in končno človek zapade v fazo, ko več ne more optimalno funkcionirat ali celo popolnoma odpove. Takrat poišče pomoč. Kot se je izrazila Vendelina jr., je v fazi - 10. In takrat potrebuje antidepresive, da se spravi na + 0. Človek bi sicer najraje nekam zbežal od vsega in vseh za par mesecev ali kako leto, in bi se v tem času "pobral", ker pa je to večini v praksi neizvedljivo, uporabimo antidepresive. Da nas vrnejo v stanje, da sploh lahko začnemo objektivno razmišljat in čistit stvari v svoji glavi oz. duši. Vse ostalo pa je potem na nas samih. Vem, da so takim temam namenjene druge strani, vendar vas je na Kulinariki toliko razumevajočih, izkušenih in socialno emancipiranih, da bo vsaka izkušnja, ki jo ima kdo izmed vas, dobrodošla. Lep sončen pozdrav vsem! Pistacija. PISTACIJA