Nehala točno en dan prej kot hedonist....
. Nisem bila ravno strastna kadilka, pokadila sem jih med 4-6 in to ob jutranji kavi 1-2, dopoldanski kavi 1, po kosilu 1-2 in eno ob 16, potem me pa ravno ni več mikalo (razen, če smo šli zvečer ven). Moja zdravnica je rekla, da takega kajenja ne more uvrstiti niti med kadilce in niti med nekadilce, "pa dajte se že odločite," je rekla med smehom
Doma nismo pacali s cigaretami - se je pač kadilo na balkonu.
Nehala sem zaradi tega, ker me je podrl bronhitis, ki se je razvil v pljučnico. In potem mi pač ni pasalo kaditi in tudi potem sem pač nehala. V izogib pridobivanju kil sem potem malo bolj pila vodo, tako da je kilaža ostala enaka....
Se pa spomnim leta 2007 jeseni na Dunaju - ko Avstrija še ni sprejela svojega protikadilskega zakona, Slovenija pa že - kako se mi je zdelo, da so lokali umazani od nikotina in pfuj in bljak - pa sem takrat še kadila. Tudi moj najdražji (ki še vedno kadi, lepo zunaj, da se razumemo) je vihal nos nad temi avstrijskimi smrdečimi lokali....
Do kadilcev imam še vedno enak odnos, kot sem ga imela v kadilski fazi. Me ne motijo. Niti nikogar ne nagovarjam, naj neha. Ker mi je totalno jasno, da če koga v karkoli siliš in sitnariš in "motiviraš" in se še kar nič ne zgodi, se bo tak subjekt vedno temu uprl in rezultat bo točno nasproten.
Je pa res, da sem bila vedno na vseh mukah, če sem zavohala koga, ki je bil "prekajen" - imam v mislih tisti obupen zaudarjajoč vonj ki gre od človeka (tuširanje in deodorant tu nič ne pomagata, ker so tkiva čisto zapacana in bi bilo treba vse očistiti in razstrupiti) tudi v razdalji meter-dva. To mi je bilo pa vedno nemarno.
Antikadilski zakon mi je čisto okej. Fazon zakona je, da v zaprtih prostorih nikogar ne izpostavljamo pasivnemu kajenju in tako posledično tveganju za obolenje.
Se pa vsak kadilec odloči, če in kdaj bo nehal. Mene v kadilski fazi ni motilo, če sem v mrazu pila kavo zunaj v bližini grelca in zraven kadila. Niti se nisem obremenjevala s tem, kaj naj bi si mimoidoči o tem mislili (pa saj jaz si tudi blazno veliko ne mislim o mimoidočih). So mi pa bile malo patetična vabila sodelavk/sodelavcev v stilu, a gremo ven eno prižgat pa kakšno rečt....potem je bil pa del s prižiganjem še okej, tisti verbalni del je bil pa tako brez presežka, da sem se hitro izključila iz takih druženj......(če rabim cigareto za to, da začnem pogovor, potem je škoda in cigarete in pogovora).
Pa tudi je kajenje bolezen odvisnosti. In se tega človek ne reši zgolj s tem, da si trmasto razlaga, da od zdaj naprej pa ne bo kadil (in zraven zaradi tega teži celotni okolici in potem je še več in potem se redi in potem je besen zaradi tega).
Zase lahko rečem, da sem tisti čas, ko me je pljučnica pribila v posteljo, zelo dobro izkoristila za to, da sem določene stvari domislila in premislila, hkrati mii je pa stalno potenje omogočilo, da je šla marsikatera svinjarija ven iz telesa, tako da sem lahko "sprala" tisto "telesno kemijo", ki mi je delala neke mentalne praznine, ki sem jih napačno polnila s cigaretami. Če ne bi opravila še tistega miselnega procesa, bi se verjetno še danes afnala z eno škatlo cigaret na 4 dni....
Meni se zdi, da se v resnici neha kaditi ob kombinaciji telesnega in mentalnega čiščenja, če umanjka eno, nismo v resnici nič naredili.
Vendelina jr.
jana
tulka
