V naši družini ne kadi nihče - hvala Bogu. Kot pravi Jernej, tisti, ki kadijo naj - vendar le zase.
Čisto pred kratkim se nam je zgodilo sledeče: redko gremo ven jest (res je, da porabim več časa za kuhanje in posledično manj zase, toda, najbolj zaupam sebi in svoji presoji o zdravi in kakovostni hrani) in nazadnje smo odšli v restavracijo v del za nekadilce, ki je najbolj oddaljen od vhoda. Ravno smo naročili vsak svoj obrok, ko pride skupina najmanj 10-ih moških (narodnosti ne bom omenjala) in VSI od prvega do zadnjega so takoj, ko se se vsedli pričeli kaditi

in niso ostali pri eni cigareti. Priznam, da nisem strpen človek, na prigovarjanje družine sem (komaj) držala jezik za zobmi. Upala sem, da bo natakar posredoval, toda sem se krepko uštela. Mali prostor, namenjen nam nekadilcem, je bil v dimu - takoj. Odveč je reči, da so nam pokvarili nedeljsko kosilo. Zlepa ne grem več v ta lokal.
Egoistični kadilci so vse do sedaj gledali nas, nekadilce kot deveto čudo in samoumevno se jim je zdelo, da lahko kadijo kjerkoli, ne glede na ostale ljudi.
Sprašujem se, kdaj se bo delodajalec začel spraševati, koliko službenega časa namenjajo kadilci v ta namen

Podpiram zakon. Le na ta način se bo dalo egoistom dopovedati, da jim ni vse dovoljeno.