Ukinitev enega priimka

21. mar 2013 8:37

JJ podpis!

Jaz jih poznam kar nekaj, ki so svojemu "deškemu" priimku dodali še ženinega. Res pa so to večinoma mlajši moški (okoli tridesetega), le en je že srečal abrahama.

Je pa povsem jasno, da to še ni del slovenske tradicije in da je takšnih moških manj, kot tistih ki svojega priimka ob poroki ne spreminjajo. Tako moram sama pri izpolnjevanju različnih formularjev nemalokrat vpisati svoj dekliški priimek, medtem ko mož nima rubrike za svojega "predporočnega". In kolikor vem, tudi še ni splošno sprejetega poimenovanja za ta "fenomen" (kot npr. dekliški priimek).

21. mar 2013 9:46

Jaz sem se od svojega priimka ločila več kot 25 let nazaj...sem bila kar vesela, ker mi res ni bil všeč pa baje še nekaj grdega pomeni ( tako so mi rekle sodelavke, ki niso slovenke ). Potem sem se ločila in še 15 let nosila priimek po bivšem možu, ravno tako tudi sin. Ker imam samo tega sina, sem vedno tuhtala, da moj priimek ne bo šel naprej in mi je bilo kar malo hudo zaradi tega. Pred petimi leti pa je naneslo, da sem se odločila vzet svoj priimek nazaj...eh, kako težko sem se navadila podpisovat po "starem", ker očitno se roka navadi enega podpisa in kar sama piše. Potem pa se je tudi sin, ki je bil do konca jezen na svojega očeta ( še danes se ne zgovarjata) prepisal na moj priimek in tako bo šla veja na našem drevesu po meni naprej... Ne morem povedat, kako vesel je bil moj ata, je kar solzne oči dobil, ko je moj sin rekel, da se zdaj pišemo isto..Malo sem se razgovorila ampak ob prebiranju tega mi je pač to prišlo na misel.

Lep sončen dan vsem

21. mar 2013 12:42

Isto logiko glede priimkov kot jo je opisala JJ ima tudi moja sestra. Ona se je pred nekaj leti porocila in ker je moj oce edinec, ima pa le dve uradne potomke, bo ta priimek z nama z mojo sestro izginil. Zato, ko se je ona porocila, je obdrzala stari priimek in dodala mozevega. Jaz sicer nimam taksnega razmisljanja kot ona, ce bom en dan prisla do poroke (kar mi pa ne pomeni veliko), bom verjetno zamenjala priimek. Pa ne zato, ker bi mi moj priimek bil grd ali da ne bi bila nanj navezana, ampak sto ljudi - sto cudi.

In elaphus, imam dobro prijateljico, ko je po poroki njen moz prevzel njen priimek. Je pa res to edini taksen primer, ki ga poznam.

21. mar 2013 12:50

Prvega in edinega moškega doslej, ki je po poroki prevzel ženin priimek, sem službeno  poznala pred več kot 40. leti. Verjetno tudi zato, ker je imel za sabo mučno ločitev in je bil to še en način, kako pretrgati vse vezi. Takrat je bil pravo čudo  in kar nekaj časa je bil poznan kot "tisti, ki je prevzel ženin priimek". Ampak sedaj bi bil pa res že čas, da bi ob "dekliški" pripisali še "fantovski" ali še bolje za oba  "predporočni" priimek. 

21. mar 2013 14:04

Možev priimek sem prevzela ker je veliko bolj praktičen za sklanjatve od mojega dekliškega, se mi je tudi zdelo nepraktično, da bi imela dva, torej mojemu dodala moževega ali prevzela moževega in dodala svojega. Niti nisem kaj veliko razmišljala o priimku po poroki, ker se mi to ne zdi tako zelo pomembno. Ampak, kot smo ugotovili, različni smo si.

Tudi sama poroka meni ni pomenila nič posebnega, vznesenega ali enkratnega. Kdo pa lahko trdi, da je prva tudi zadnja in edina? S trezno glavo smo se odločili za skupno življenje, opravili pred matičarjem in se potem zelo, zelo zabavali. No, s poroke sem se domov sama peljala, ker me je takrat že mož tam pozabil - je z drugim avtom domov peljal pecivo, ki je ostalo, in se pač ni vrnil pome. Je potem rekel, da se ni niti spomnil. Ker  mi je pa oče pustil moj avto, sem se vsaj lahko v novi dom odpeljala ... hec bi bil, ko bi čez celo mesto v poročni obleki (sicer ne niti beli niti dolgi) v zgodnjih jutranjih urah domov korakala. Tako da pri nas doma je že od poroke zabavno.

21. mar 2013 14:09

21. mar 2013 14:17

He he mamamia

Ali pa ko se je porocila moja sestra in sta takrat z njenim zivela v bloku, cetrti stuk, seveda brez dvigala in so zenina cel vecer svatje hecali, da naj spara moci, ker bo moral nevesto do cetrtega stuka nosit. No, naslednji dan, ko sta nekje popoldan mladoporocenca prisla na posvatovski piknik (ker je ostala cela gora hrane) je potem vsak spraseval, do katerega stuka jima je ratalo (v bistvu do drugega, vec pa ni slo - na to temo se se danes krohotamo na vsaki skupni festi).

21. mar 2013 14:28

V tej zgodbi je pa zmagovit stavek, ko so mi mož, tašča in tast prišli odpret vrata (nisem imela ključa od hiše, saj tam prej nisem živela niti dneva): "O, ti si tudi prišla? "

21. mar 2013 14:34

Mamamia, tole je pa prav filmska štorija Umiram od smeha

21. mar 2013 15:41

Se pridružujem klubu, ki se krohota ob štorij naše darling mamamie.

Drugače pa, ko sem odprla tale topic pred dnevi, sem razbrala, da se ima naša JJ poročiti in ji seveda čiestitam in želim srečno zvezo. In se mi je zdelo, da je na prvi strani dobila info o tem, kako se zadeva z imeni uredi na upravni enoti in sem (očitno napačno) sklepala, da se bo tema hitro končala.

Ker stvar je taka: Na upravnih enotah so blazno elastični, ko je treba spremeniti ime ali priimek, tam te brez težav iz Jane Podgane spremenijo v Simono Podgano.... Ali pa Franca Dihurja v Jožeta Dihurja. ni frke, samo postopek se opravi.

Potem pa nekaj dni za tem vidim, da je pa potem tema, kako se bodo pisali otroci, pa zakaj se prevzema možev priimek itd itd in jaz, bolj kot obračam, ...tale topic ima vse nastavke, da fino forumska žlehttnoba ven udari

Ker, če nismo sposobni zgolj zaradi imena in priimka  sobivati z nekom, ki ima tako ime in priimek in je ta oseba zadovoljna s točno to kombinacijo , nam je pa kombinacija manj všeč - potem evidetno nismo za skupaj, je bolje, da gre vsak v svojo smer.  Pa je čisto vseeno, kakšna je bila dosedaj navada v plemenu, je čisto vseeno, kaj si "bodo ljudje mislili" in kar je še tehtnih razlogov. Tudi je tako, da ljudje z bolj nenavadnimi kombiancijiami imen in priimkov (sama imam tudi tako) imajo bistveno manj možnosti, da jih bodo za koga zamenjali, manjše je tveganje, da ti bo kdo ukradel identiteto in tudi manjše je tveganje, da ti bodo dokazovali, da si kje kaj dolžan, pa je v resnici soimenjak.

Pa diskusija o tem, kako se bodo pisali otroci - hm, če se ne moreta dva brez grenkega priokusa zmeniti tega, kako se bodo pisali otroci in kaj bodo počeli ti še neobstoječi potomci z dvema priimkovma  - potem je bolje, da se sploh nikoli ne loitita kakršnekoli aktivnosti za to, da bi sploh otroci nastali. Namesto tega je bolje svoje cunje v svoj kufer in lepo v svoj kot. Bolje prva bolečina kot vse kasnejše.  Poleg tega, če otrokom ne bo všeč priimek ali ime - po osemnajstem bodo to lahko po mili volji menjali (glej tisto pasažo o Jani Podgani in Francu Dihurju).

Si predvsem mislim, da bi moral biti cilj to, da bi bili odrasli ljudje zadovoljni s svojimi imeni in priimki. Če kdo razume, da mu/ji priimek mamine familije pomeni nekaj zelo posebnega - potem naj ga ima in moje je samo to, da me veseli, da je ta oseba zadovoljna s svojo kombinacijo in to je to. Pa tudi to, da mora biti vsakomur strahovito jasno, da ssledi pušča človek s svojo pojavo in svojimi deli - bivaš toliko časa, dokler puščaš sledi v krogu familije, krogu znancev in zlasti korih zanamcev (koliko časa je človek na tem svetu in kako mu je ime in se piše, je v tem kontekstu sekundarno). In zlasti mora biti vsakomur jasno, da če je slučajno iz familije, kjer so bile prejšnje generacije uspešme, prodorne in so puščale sledi - da to še ne daje čisto nobene garancije, da bo naslednji v generaciji tudi tak. Poznam osebo, ki rada pove, da "jaz sem Petelinčkova in si tega ne dovolim, da se vidi, da sem Petelinčkova"......pa v resnici kakšni blaznih dosežkov  na katerekoli področju v prvih štirih desetletjih življenja še ni pokazala.