Zamejci/zdomci/gastarbajterji/izseljenci/ajezdejprou?

Saj naša Nancy dela mesenice in ne suhih klobas, nad temi in pršutom je že obupala, ker bi morala vse skupaj tovoriti v Kalifornijo, ker tam zrak vsaj približno ustreza kraškemu.

Saj mi prijatelji nosijo, ampak je kot prvo dalec in ne hodimo gor in dol zelo pogosto, kot drugo pa postajajo carinske omejitve vse bolj komplicirane in ti marsikaj zaplenijo.

Hmm, pecenice... sem sel pogledat recept, in je izvedljiv. Hvala!

LP

Ja, pa tudi - tisto s sosedovo travo velja. Jaz pa do klobas tu lahko pridem, pa me ne zanimajo, sanjam pa mango, papajo, češnje...

Morda bi kar konkretno napisal, kaj najbolj pogrešaš?

No, pa srečno pri iskanju originalov ali nadomestkov...

1000AN, ker ti ni bilo potrebno odmetavati snega, potem tudi razne suhomesnate zadeve verjetno ne pašejo tja. Vem, da nisi izrecno omenil, katere jedi ti manjkajo. Sem kar tako navrgla, ker je pač tak letni čas.

Lahko na začetku naslednje zime zamenjava: ti v Slovenijo na kislo zelje, repo, krvavice, pečenice, dimljene klobase, ocvirke.... pa seveda sneg odmetavati, jaz pa v tvoje kraje na toplo. Bom potrpela brez naših zimskih dobrot.

Jaz sem sicer kar lepo doma, pa tudi na svojih potepanjih po Evropi in (enkrat) ZDA nisem uspela nič kaj dosti slovenske hrane pogrešat, pa vseeno. Izkušnje ljudi, ki so to dali čez so sledeče:

Sestrična, ki živi v Švici redno hodi dol po teran in pršut, ajdove testenine od Mlinotesta, svinjsko mast in ocvirke, olivno olje, domače klobase, cviček... pa še kaj bi se našlo. Seveda morajo vse to švercat čez mejo, kot v dobrih starih časih.

Tisti v Ameriki najbolj pogrešajo potico in naše, ne ameriške, palačinke. Pa Gorenjka čokolado in Čokolino, Barcaffe, nekateri tudi Vegeto.

Hči je na poteh po ZDA precej pogrešala naš kruh, pravi da je njihov, tak trgovinski, preprosto zanič.

Pa še offtopic - pirnica - lepo ime si si nadela. Moj domači kraj se imenuje po tem plevelu.

Domotožje te daje, Tisočan, samo to je. Zato ti pošiljam en veliiiiiik objem in pozdrav z domače obale. Danes se tu prepletajo zaslepljujoči sončni žarki in težka sivina oblakov, ki napovedujejo nekaj norega. Baje bo spet burja.

Privošči si kulinarične užitke kraja, kjer zdaj živiš, raziskuj in potuj med njihovimi okusi, posadi kaj lokalnega pa tisto naredi po svoje. Naj bo raje bistvenejša kvaliteta hrane, kot pa podobnost slovenski. Imej to za privilegij, ki ni dan vsakemu. Carpe diem po kulinarično.

Čeprav si morda daleč od slovenskih piskrov, pa veš, čedalje manj slovenske hrane se žal kuha v njih. Samooskrba s hrano je najnižja, odkar slovenski rod živi, piskri so uvoženi in prav tako večina drugih reči. Tako danes mame, tiste, ki še kuhajo, na krožniku, ki je "made in china" ponudijo mineštro iz argentinskega fižola, nizozemskega korenja in španskega paradajza. Vsi smo vedno bolj "zamejci". In imamo, tako kot ti, domotožje po slovenski hrani.

Bodi zdrav, kjerkoli si in kamorkoli greš.

Ja, tinca, zakaj si pa sami niso potice spekli ali pripravili palačink? Tukaj jim rečejo "Crepe" in jih pač kot narod niso navajeni jesti. Še najpogosteje se dobijo v slani izvedbi (te tudi jaz jem).

Čokolino, gorenjka in barcaffe se dobijo po internetu, vegeta se najde celo v Wal martu in mnogih trgovinah vzhodnoevropskega ali bližnjevzhodnega porekla, dober hrustljav kruh se najde zadnjih 15 let v tako rekoč vsaki trgovini.

Jaz sem našla celo  Thomy majonezo in senf, Berner RÖsti pa bučno olje (zadnje čase je odlično francosko v skoraj vseh trgovinah $15 na četrt litra), nemški persil naročam po netu, Vzhodnoevrospki Ariel se pa dobi v lokalni mehiški trgovini.

Aja,  živim pa v nekem razvlečenem selu bogu iza leđima, prav nič atraktivnem za turiste. 

No ja, saj ni tako hudo. Res je, da druzine in prijateljev ne bom nikoli nehal pogresati, ampak ''tako sem si postlal in tako bom spal''! Stvar je le v tem, da ko si pripravljam hrano, si vcasih zazelim nekaj pristno slovenskega oziroma me dajejo ''okusi iz otrostva'' in nato razmisljam in tuhtam kako se to skuha. Na koncu zadeva odpade, ker ni pravih sestavin. Zato ta post,, ker me je firbec matral, kaj drugi pogresajo. Pa ne mislim na tiste, ki se samo malo potepajo po Evropi, ampak na tiste, ki so dalec in ze veliko let.

Pogresam kislo repo, suhomesnate izdelke, projo, svez hren, zelen mlad radic, cesnje hrustavke, breskve, kaki, domac bezgov sok, Jaffa kekse, Koprski filoncin, Ljubljanske zemlje, Idrijske zlikrofe, Prekmursko gibanico...

Zato pa imam na vrtu banane, mango, papajo, ananas, pasjonko, kokos, lubenice, avokado... in iz spalnice grem direkt na pesceno plazo. Snega ne kidam in se ne pritozujem.

LP

Beatric: Vracam veliiiiik objem in pozdrav!

Sicer nisem zdomka, ampak sem pred desetimi leti eno leto prebivala v ZDA. Pogrešala nisem določene hrane, ampak okus po doma pridelani hrani. Sem do takrat bila navajena zelenjave, sadja, mesa in kruha z domačega vrta/njive/hleva...

Mi je pa bilo všeč spoznavat novo hrano in si širit obzorja. Še danes raje pripravim ameriške palačinke kot domače; pa buffalo perutničke se mi luštajo; pa raznovrstnost hrane (po narodnosti) mi manjka v tem našem malem slovenskem kraju.