Ljudje v hotelski restavraciji

2. jan 2013 21:59

Tole pa drži kot pribito

2. jan 2013 22:00

.......................... in oni ( neotesanci in retardiranci ) mislijo enako ( tudi o tebi ).

2. jan 2013 22:01

Ajčka, tudi jaz dojemam tvoj zapis kot zelo neotesan, se povsem strinjam z limnol.

2. jan 2013 22:16

Mogoče dobim protinapad, a bom vseeno napisala: vzgoji o vrednotah, bontonu in podobnem posvetim, bi rekla, veliko svojega časa - poklicno in zasebno. In s tem čutim, da je moja dolžnost izpolnjena. Da bi si šla kvarit dopust z nadiranjem staršev neotesanih otrok ali spuščanjem opazk neznancem, ki se bašejo s hrano - ma mi ne pride na misel. Ne gre za to, da takega vedenja ne opazim ali me ne moti. Še manj ga podpiram. Ampak ne dovolim, da bi mi pokvarilo dopust. Zato verjetno sodim med tiste, ki spregledajo oz. ignorirajo take stvari.

Hočem reči: naredite kaj na področju, kjer res lahko kaj spremenite. Po mojih izkušnjah kritiziranje tujcev in njihovih otrok pripelje samo do veliko slabe volje na obeh straneh.

2. jan 2013 22:44

V nekaj dneh od uvodnega posta se je tukaj obsodilo že čisto vse skupine ljudi: od malih otročičev, do šolarjev, dijakov in študentov, mladih zaposlenih in malo starejših, do " penzičev." In čisto vsi se obnašajo nemogoče in neprimerno, pa naj bo to v trgovinah,  kampih, hotelih, plažah, na letalih, avtobusih, vlakih. Samo o obnašanju v cestnem prometu nismo še nobene rekli, pa tudi to morda še pride.

Seveda se vse te skupine obnašajo grozno samo takrat, ko med njimi ni nikogar, ki bi tako ali drugače pripadal nam in naši družini ali našim prijateljem.

Mi sami smo seveda vzorno vzgojeni, naši otroci so same perle.

Kaj, ko bi se mi vsi skupaj kdaj pa kdaj pogledali v ogledalo? Še posebej prav bi prišel ajčki.

tulka, s tabo se pa popolnoma strinjam.

2. jan 2013 23:36

Idiotu ne moreš zameriti, da je idiot in ne uporablja tistega, česar nima. Prej obratno - šta misliš, kad nemaš čime. Tudi bi bilo neumno zagovarjati, da imamo vsi enako miselno kapaciteto.

Zato pa je toliko bolj odgovoren in kriv tisti, ki kaj ima v glavi, pa si "ne pusti kvariti dopusta" s tem, da bi to uporabljal. Seveda obstajajo primerne in neprimerne situacije za to in nobena izbira ni a priori pravilna ali napačna - in ravno zaradi tega je napačno/neodgovorno/otročje/ignorantsko a priori skleniti, da bi bilo opozoriti nekoga na njegovo napako zapravljanje dragega časa.

Ajčka se je pač malo grdo (po mojem sicer neprimerno) izrazila, ampak bistvo njenega zapisa ni zaradi tega nič manj resnično.

Kar piše ežoj, je po svoje tudi res - ampak samo dotlej, dokler iz tega ne izvajamo popolne relativizacije vsega. Četudi si namreč razvajen edinček bogatih staršev in kaka sirota iz Sudana, da damo skrajen primer, mislita oba enako - da ju nihče ne mara in da je svet do njiju nepošten -, vendar obstaja med tem dvojim "rahla" razlika.

3. jan 2013 0:10

Rosie, ob tvojem postu mi je prišlo na misel, kako zanimivo je človekovo potovanje iz leta v leto, iz generacijo v generacijo. Ko smo bli sami otroci in kasneje najstniki, smo povsod okrog sebe videli večinoma "zagrenjene in sitne tastare",s svojimi starši in profesorji na čelu. Kasneje so nam ob ljubčkanju s simpatijo v parku šle na živce mlade mamice z vreščečim podmladkom, ki je motil naše zaljubljeno gruljenje. Ko smo mladci malo glasneje prihajali sredi noči v študentsko naselje, so nam spet "tastari, ki nimajo drugega dela, kot da mladino kritiziajo" včasih z oken kričali, naj utihnemo, pa smo zavijali z očmi in se posmehovali.

Ko smo sami postali starši in se trudili uspavati svoje dojenčke, je bil "nevzdržen" vsak večji otrok, ki je nabijal žogo v sosednji zid ali "razvajeni najstnik", ki je vžigal svoj moped ali dve starejši sosedi, ki sta na glas klepetali z balkona na balkon. Potem so nam otroci odrasli, "sitne turiste", ki so nas in naše s sladoledom pomazane jokajoče otroke prezirljivo gledali in ogovarjali, smo pozabili, kot gospe in gospodje srednjih let pa zdaj na avtobusih, železniških postajah srečujemo "nevzgojene najstnike, ki ne vedo, da bodo tudi sami nekoč starejši"

A ni to hecno? Sami smo v vsakem obdobju najbolj "fajn" in krasni, kot zakleto pa moramo biti vedno obkroženi z najrazličnejšimi "neotesaneži".

Ogledalo rabimo, res. Zato se zelo strinjam z Vendelininim prispevkom.

Pa še to bi dodala. Nikakor ne toleriram nasilja, nesramnosti in kar je še takih reči. Tudi nespoštovanje osebnega prostora oz. odrekanje pravice do nekega osebnega miru in zasebnosti me moti.

Še bolj pa me pri meni sami moti to, da vpričo takega vedenja tudi sama postajam ogledalo le- tega. Za ilustracijo: nekoč smo se z z družino, takrat še vrtčevskima otrokoma, odpravili zgodaj zvečer v sosednje manjše mesto, kjer smo se imeli namen srpehoditi čez okrašen trg, pogledati otrokom namenjene "pravljične" nastope, pozneje pa se (ko bi bili otroci že zdavnaj "oddani" v varstvo), podati nazaj tja na silvestrovanje na prostem. No, miren in zabaven družinski večer se je prelevil v nočno moro ... Še pred osmo zvečer so namreč ljudje različnih starosti začeli v okolici tega trga, po vseh ulicah množično metati petarde. Otroci so prestrašeni jokali, odrasli smo zbegano iskali vsaj en prost izhod iz te "fronte" in postajali vedno bolj jezni in nervozni. Vsi smo si otroke posadili na rame, saj so petarde padale povsod po tleh ...

V eni od stranskih uličic sem zagledala dva mlajša mladoletnika, kako sta eno za drugo metala petarde v smeri trga - proti ljudem. Pred očmi se mi je kar zameglilo in začela sem kričati nanju in ju zmerjati in če ne bi imela na ramah lastnega otroka, bi šla verjetno do njiju in ju oklofutala. Pa se sicer nimam ravno za konfliktnega človeka, a tisti trenutek je bil bes in občutek nemoči zaradi vsega kaosa tako velik, da bi bila verjetno sposobna precej grobo obračunati tudi s tema otrokoma ... Fanta sta se sicer začasno potuhnila, saj so ju glasno nadrli tudi ostali iz naše družbe, potem pa sem od zadaj slišala režanje v stilu :"... si videl kako se je tastari strgalo". Če bi bila sama, bi verjetno ... ah, niti pomisliti nočem.

In to jaz, ki "niti mravlje ne bi pohodila". Sama sem bila popolnoma šokirana nad čustvi, agresijo, ki je pej še nisem nikoli tako močno doživela. Pa sem jo, zaradi bojazni za lastna otroka.

In tako se ne čudim, da prav zaradi nasilnežev, neotesancev in neuvidevnežev marsikdo od povsem umirjenih, kuturnih ljudi izgubi živce in obračuna z drugim na enak, nasilen in grob način. In počasi postaja tudi sam tak "zase se brigaj" oz. "kaj mi pa moreš" osebek. Žalostno.

3. jan 2013 0:45

Ce hodis po hotelih, najbrz srecas vse zivo. Ce se zelite izogniti taksnim osebkom, priporocam privat apartmaje, sobe, turisticne kmetije... Izven turisticno obleganih sredisc. Sobe za prespat se cist povsod najde, mi vedno potujemo neodvisno od agencij in vedno na lastno pest... se nic ne narocamo, ampak na licu mesta iscemo prenocisca po nasem okusu.. Na ta nacin smo prepotovali skoraj vse evrop. drzave. Se v najbolj zakotnih krajih dobis sobe za prespat in tam tudi obcutis najbolj pristno kulturo naroda... 

Glede bontona - sicer ne v hotelih, ampak na splosno me moti, da predvsem starejsi ljudje ne odzdravijo, ce jih pozdravis. Pa te gleda,  vidi, da si mu rekel dober dan, ampak on molci, se niti ne nasmehne, ne pokima... To se meni redno dogaja, mladi pozdravijo, otroci tudi, starejsi pa bolj izjemoma... :S

3. jan 2013 0:53

Res je, mamaF 

Umetnost ni vedno biti tiho ali vedno nadirati vse - umetnost (beri: kultura, če ne celo modrost) je vedeti, kdaj koga nadreti in kdaj biti tiho.

Si me pa spomnila še na nekaj s tisto zgodbico o objestnih mulcih-grenadirjih.

Ko sem bil v nižjih razredih osnovne šole, smo bili s prijatelji blazni razgrajači in v bistvu težki primitivci - z moje današnje perspektive, takrat pa je bila to na nek način igra, čeprav me je že takrat večinoma močno grizla vest, česar se prav slikovito in z grenkobo spominjam. Petarde smo podtikali v vse od sosedovih bučk in paradižnikov na vrtu do poštnih nabiralnikov, ki jih je tako teatralno razparalo, da smo se o tem lahko važili še cel mesec. Na igrišču smo se lovili in med sabo pljuvali. V razredu smo se med odmori lovili in brcali v jajca, spet drugič vlekli za gate ali tolkli po glavi. Metali smrdljivce in pasje bombice po šoli. Sosedom smo streljali rimske svečke v okna. Rabutali smo sadje. Klicali smo ljudi po telefonu in se delali iz njih norca. Punce smo šlatali za rit. V učiteljice smo skozi izpraznjene tulce kemičnikov ("pihalnike") streljali poslinjene kroglice papirja. Nismo vsi počeli vsega, toda ne spomnim se nikogar, ki ne bi bil počel pa prav zares nič od naštetega.

Seveda smo že takrat vedeli, da je vse to narobe - to je bil vendar poglavitni razlog, da smo to sploh počeli! Seveda so nas vsake toliko ujeli in seveda smo jih fajn slišali - in za to sem še danes neizmerno hvaležen. Brez razgrajanja ne bi bil nikoli kaznovan, ali pa bi bil kaznovan po krivem, in iz obojega se ne bi naučil nič. Tako pa sem bil kaznovan po pravici! Kalibriral sem si vest, če hočete.

Sram me je za svoja dejanja (čustveno), ni pa mi žal (racionalno). Mislim, da k odraščanju - vsaj za fante - nujno spadata upor avtoriteti/pravilom/omejitvam in razgrajaštvo per se. Pobalinstvo, če hočete. Obstajajo izjeme, a so prav to - izjeme. Vsaj z moje perspektive na odraščanje mene in moje generacije (kakih 120 otrok iste starosti z moje OŠ).

3. jan 2013 6:41

Daj mi nekaj razloži (po tem simpatično iskrenem priznanju) - zakaj, za vraga ste se pa brcali v jajca? Pa saj to je moralo boleti, ne? Ker tisto s petardami po vrtovih in nabiralnikih - to objestno veselje še razumem. Pa tisto z medsebojnim pljuvanjem, to tudi še nekako zmorem ukapirati, pri brcanju me je pa v resnici zmanjkalo.....