Podražitve... - kulinarika.net

Maxi25  

član od: 12.5.2011

sporočila:195

tema odprta - 3. sep 2012 21:57 | ogledi: 39.558 | odgovori: 277

Sploh ne vem kaj naj rečem, niti ne vem kako naj napišem. Groza me je gledati dnevnik in ljudi, ki nimajo niti za preživetje, sedaj pa še ta šolo in drage stvari za šolo...otroci nimajo niti osnovnih potrebščin. Meso dražje za 25%, podražil se bo kruh in jutri bencin. Plače ne grejo gor. Kako preživeti je res vprašanje za na loterijo.

 

Sama živim sila preprosto, trudim se, da ne zapravljam. Nobenih torbic, make-upa, frizerjev...pa me je ta trenutek groza. Kaj bo čez dve leti? Sama nimam še svoje nepremičnine, rada bi prišparala - saj mi rata nekaj - ampak je to bolj kot ne posmeh na banki. Ampak, ko pomislim, da nekdo nima niti za meso, raje ne govorim na glas, kako rada bi si nekoč kupila vsaj enosobno stanovanje..

 

Tema ni vprašanje...tema je zgolj ...ne vem. Prav hudo mi je.



Maxi25

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15673

3. sep 2012 22:04

Ti kar govori na glas o svoji želji, čisto človeška je in nič izzivalna. Če ne sanjaš, se ti nima kaj uresničit.

Vsi smo kakšno ročno potegnili v  tej krizi, se čemu odrekli, kaj prestavili na prihodnost. Vsak od nas pač glede na okoliščne, v katerih živimo.

In v vsem tem slabem, kar nas obdaja, se najde tudi kaka vesela stvar: moj sin je dobil službo za nedoločen čas, po 15 mesecih zaposlitve za določen časa na dva obroka.

 

Optimisti moramo biti, sicer nas bo pokopalo.

 

mamamia

naor  

član od: 4.3.2010

sporočila: 7731

3. sep 2012 23:12

Maxi, saj si boš kupila stanovanje, pa kakšno leto kasneje. Tudi kriza menda ne bo trajala naslednjih sto let. Bomo že potrpeli, važno je ne obupati. Saj se ti neumno zdi, da je svet potisnjen v trenutni brezup zaradi pokvarjenih, pohlepnih posameznikov, ki so si nakradli in prisvojili večino, kar so generacije prej ustvarile. Samo ne moremo pomagati, je izven našega dometa. Ampak... za dežjem vedno posije sonce. Na to misli.

 

naor

mamaF  

član od: 21.1.2008

sporočila: 3340

3. sep 2012 23:20

Ja ... in spet se je začel redni Tednik in spet gledamo take in drugačne stiske. Žalosten je svet, kjer bi ljudje radi delali in si sami zaslužili za preživetje, pa ne morejo, žalostno je, da so v nekaterih družinah spet v položaju kot pred nekaj desetletji, ko se je v želeni šoli v drugem kraju šolal le otrok, kjer je bilo doma kaj denarja "viška".

 

Maxi25, naj te ne bo sram tega, da si lahko trenutno (še) privoščiš sadje in meso, pa da imaš svoje sanje ... s svojim varčevanjem nikogar od bolj revnih ne ogrožaš! Vsak ima želje, res pa je, da si nisem nikoli mislila, da bomo tiste osnovnošolske zgodbe iz berila, ko smo brali o otrokih, ki so si želeli eno samo pomarančo ali kaj takega (pa se nam je takrat to zdelo skoraj nemogoče), živeli v 21. stoletju ...

 

Žalostno je vse skupaj, res.

 

Morda pa bomo iz tega stanja vseeno prišli modrejši. Morda bo vedno več ljudi spoznalo, da se ne da v nedogled zgolj trošiti in trošiti in nič proizvajati. Pa čakati, da nam bo "padlo z neba" ali delo ali zaslužek. Morda bomo ugotovili, da ne rabimo toliko, kot se nam zdi in da znamo tudi z lastnimi rokami kaj postoriti.

In da imamo še vedno zadosti, da lahko košček svoje "pogače" delimo s tistimi, ki je nimajo.

Mogoče pa je ta kriza pravzaprav izhod nekakšne otopelosti, konformizma, samoumevnosti, pohlepa in nadutosti ... Ne vem, morda bomo znali bolj ceniti to, kar nam življenje ponuja, ljubezen, družino, zdravje. Morda.

Mojca

Maxi25  

član od: 12.5.2011

sporočila: 195

4. sep 2012 7:17

Punce, hvala za te odgovore. So me kar precej potolažili. Ja tudi moja mami pravi naj imam cilj in naj ga dosežem in naj povem na glas kaj želim. Da ni nič narobe. Samo jaz imam še kar slabo vest. Joj, sem jezna na to državo, kam nas je pripeljala? Je pa res kot pravi mamaF, da so se stvari spet obrnile. Ljudje spet cenijo vrtove in svoje izdelke, spet smo začeli vlagati kumare, paprike, .... doma peči kruh itd. Vrača se tisto, kar je bilo 20 let nazaj normalno. Po eni strani mi je to všeč, saj človek veliko bolj ceni hrano, ki jo je sam pridelal in je škoda metati stran list solate.

 

Ja ena stvar je pa sigurno fenomen. Imam službo za nedoločen čas. In pri mojih letih je to že čudež. Vsaj s tem se tolažim. Upam samo, da mi moj 14 let star avto ne bo crknil in da mi bo zneslo za vse položnice. Ostalo bomo že nekako :)))

Maxi25

Loni  

član od: 12.12.2001

sporočila: 7857

4. sep 2012 8:00

Ne vem, če je ravno za vse kriva samo država... Standard, na katerega smo ljudje navajeni in se mu težko odpovemo, pa s tem ne mislim samo na našo nacijo, ampak na splošno povedano.

Drugače pa pri nas že celo življenje vrtičkamo, vlagamo, zmrzujemo. Sem s kmetov doma in se me to "drži" tudi v kapitali. So se mi smejali že leta nazaj, ker zame je zamrzovalna omara del obvezne stanovanjske opreme. In sem prav vesela, da bom čez par let rekla kapitali adijo in šla nazaj na kmete, sicer bom Primorsko zamenjala za Gorenjsko, ampak nič ne de. In imela svoje 3 kure , kakega domačega kunca... Nekaj takšnega od živalskega vrta kot sem bila navajena doma. Pa seveda par posvojenih štirinožnih mrcin.

Aja, jaz tudi nimam svoje nepremičnine, pa se mi to ne zdi nič takšnega, moj avtek je tudi star 14 let, pa sem nanj tako navezana, da bi ga težko zamenjala, šparam pa tudi, kjer se le da. Ampak to ne pomeni, da si od časa do časa ne privoščim tudi malo razvajanja.

Dokler lahko. Ko pa ne gre, pač ne gre. In z veseljem tudi komu kaj dam.

Loni Makaroni

Maxi25  

član od: 12.5.2011

sporočila: 195

4. sep 2012 8:10

Ja, to je pa res. Ljudje smo navajeni standardov. Tudi jaz sem svojo mladost preživela na kmetiji in moram rečt, da so to eni izmed najlepših spominov. Jaz si sicer ne predstavljam, da bi ob taki službi kot jo imam,imela doma kure in ostale živali. Si pa želim imeti svoj vrt - trenutno izkoriščam mamin vrt .

 

Imeti skrinjo je TOP! Jaz imam 3 predalnike, katere nafilam do zadnjega koščka, ampak saj veste, da tja notr ne gre prav veliko. Prostora za večjo skrinjo pa nimam. grrrrrr

 

 

Maxi25

lucka52  

član od: 13.7.2007

sporočila: 1939

4. sep 2012 9:15

Meni so se moje znanke  malodane  posmehovale, ker nimam geliranih nohtov, ampak vrt, ker ne kupujem jajc, ampak sem si omislila kokoši ,ker sama pečem kruh in vlagam papriko... ker ne hodim po svetu kot reklama za  to ali ono znamko ...ker ne zgledam vsaka dan mlajša...ker  ne kupujem obupno dragega in  brezveznega "podperja",   beri linžerije ,  ampk  čisto spodobne cunje, letom primerne, kajpada. !

Ker sem sicer rada lepo oblečena, ampak hvala bogu ne dovolj neumna, da bi zaradi mene bogatele "firme".

Tudi jaz sem rojena na kmetih in počasi se spet  vračam tja.   Z bolj preprostim in  zadovoljnim načinom življenja, spoštovanjem do narave in  do ljudi. 

Če morem, pomagam. Tudi tako, da na glas povem, da imamo v glavnem kar vsi še vedno vsega preveč.

Ko bomo imeli le tisto, kar ZARES potrebujemo , ko bomo začeli uporabljatii to, čemur smo včasih rekli zdrava pamet,  ko ne bomo več sužnji imidža in potrošništva, takrat nam bo zagotovo bolje.

 

O sramoti, da nekateri kljub poštenemu delu nimajo niti za dostojno preživetje, pa ne bom rekla nič. 

To je huda krivica in boli.

 

 

lp lučka

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

4. sep 2012 9:17

Jamranje še nikoli ni nobene stvari rešilo.

Dokler je človek zdrav, mora znati to ceniti. Pa mora znati ceniti, če ima streho nad glavo (tudi če je površina malo manjša) in za položnice. To je baza in to zmagovalna. In tega se je treba zavedati v dobrih in slabih časih. In tu je pomembna glava: kdor se zaveda, da je s tem, ko ima za položnice in da je zdrav, že na zmagovalni strani, ta bo preživel slabe čase in tudi nekaj iz te izkušnje potegnil za dobre čase. Kdor pa te zmagovite kombinacije zdravje in kritje za položnice ne zna ceniti, se zelo hitro spotakne.

Kmetovanje, vrtički - to so vse individualne rešitve in na individualnem nivoju. Ampak kolektivno gledano naj pa vsak vseeno premisli, kje je njegov/njen prispevek k družbeni blaginji večji: pri tem, da energijo vlaga v zalivanje sočivja ali pri tem, da družbi z znanjem vrne tisto, kar je vanj vlagala. Konec koncev, če bomo vsi vrtnarili, kaj bodo pa počeli kmetje? Komu bodo pa oni prodajali? In kaj bo potem s samooskrbo s hrano na nacionalnem nivoju?

Vendelina jr.

rimljanka  

član od: 14.2.2005

sporočila: 17667

4. sep 2012 9:32

Ne skrbi, ne bomo vsi vrtnarili, mnogim se ne da, mnogi nimajo možnsoti. In do 100% preskrblejnosti s hrano smo v Sloveniji hudo, hudo daleč.

Verjemi, mnogi, ki vrtnarimo, imamo še energijo in čas za družbeno koristne reči, da o tem, da 100 in več % opravljamo svoje delo (če hočeš: službo) ne govorim. Ne bojim se, da bi zaradi vrtičkarjev kmetje ostali brez dela. Bolj se bojim, da bomo ostali brez kmetov zaradi odnosa do njih in odkupnih cen, ki jih diktirajo tisti, ki nam dražijo hrano.

Podpišem pa tudi zapisa lučke52 in Loni.

rimljanka

naor  

član od: 4.3.2010

sporočila: 7731

4. sep 2012 9:42

Mislim, da mora biti prostor za kmete, vrtičkarje, šolane ljudi, le za barabe, ki se mimo vseh vzpenjajo in se jih euri primejo na vsakem koraku.. Se strinjam tudi z Vendelino, potrebujemo zdravstvo, šolstvo, potebujemo znanje, saj naša država nima nafte, zlata, ima pa pridne in delovne ljudi. Ampak nad vse to so se povzpeli lenuhi, prevaranti, manipulatorji. Kako to urediti? Težko bo. Veliko zakonov je tako napisanih, da je vse zakonito, nihče ni nič kriv, vsem se dela krivica. Če bi doma tako gospodarila, bi že davno bankrotirala. In jaz trdim, da je gospodinjstvo kot država, čeprav se mnogi ne strinjajo. Porabiš lahko le kolikor zaslužiš. Kar porabiš več, gre na račun zadolževanja. In sčasoma se zapleteš, saj ponujajo(so ponujali) z vseh strani. Zdaj je tega konec. Leasingi, krediti, dolgoročni, kratkoročni. Žica se je napenjala, zdaj je počila. Čudim se, koliko je trgovskih hiš, kaj ljudje vse ven vozijo, kaj vidiš v kantah za smeti. In si rečeš, kako dolgo še? Evo, nič več. Konec. Zdaj bo treba vzeti pamet v roke in živeti s tem, kar imaš.

Islandija je pred leti bankrotirala. Zdaj je znova na konju. Pa je bilo precej hudo. Zato imam še upanje za nas. Čeprav upanje ni najbolj trdno, ker ni prave volje. Na Islandiji je bila. Že dolgo se odpravljam tja.

P.S. to pisanje je moje splošno opažanje in ne leti na nikogar posamezno. Sicer pa vam nisem povedala nič novega, le malo sem se razelektrila. 

 

 

 

naor

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
Kaj danes za zajtrkPetrca_5
malo za hecBojaan24
MOJ vrteta
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti