Je kdo ki je blizu nanosa,ki pozna pot tja gor. Kajti zelo rad bi šel tja gor pa nepoznam poti.Sem pač doma iz Laz v tuhinju.Lp valentin.
vrankari
Je kdo ki je blizu nanosa,ki pozna pot tja gor. Kajti zelo rad bi šel tja gor pa nepoznam poti.Sem pač doma iz Laz v tuhinju.Lp valentin.
vrankari
10. jan 2012 11:23
Valentin,
tukaj boš našel vse: http://www.hribi.net/gora/vojkova_koca_na_nanosu/2
Hribi.net so prav prijazna stran, zelo prav pride!
Lep pozdrav,
Sonja
10. jan 2012 12:59
Poznam več smeri:Razdrto - Vojkova koča (avto pustijo nad avtocesto) zame kar strma pot,potem iz smeri Vipava,Sanabor,gostišče Abram (velik parkirni prostor,mini zoo,krajše sprehajalne poti) te vodi makadamska pot do Vojkove koče;tretja meni znana je pot iz Podnanosa desno v hrib (ozka zelo prometna cesta,avti in kolesarji) do lovske koče,pot nadaljuješ peš po makadamski cesti oz.bližnicah,lep razgled;
suziqatro
10. jan 2012 13:36
V glavnem, obe poti iz Gradišča sta zahtevni, na eni je zaželeno samovarovanje. Vse ostale so ok. od ostalih je meni najljubša je iz Razdrtega po ta strmi gor in po položni dol. Tista, ki ima izhodišče pri Abramu, no, ja, gre večinoma po makadamski cesti, vmes te pa še z makinami prehiteva "planinski narod". Iz Podkraja greš ravno tako mimo Abrama, no, saj to greš tudi na obeh iz Gradišča.
Gradiška tura je taka fletna plezalna zadeva, ki pa resnično ni primerna za vsakogar. Zame čista poezija. Mojemu so se malo tresle hlače in je izjavil, da je to maksimum, kar misli on plezati v hribih.
Pa mojega atija pozdravi, ko boš hodil tam okoli. Četrt stoletja bo čez dober mesec, kar ga je njegov domači hrib vzel za svojega.
Kažipot pri Vojkovi koči:
Loni Makaroni
10. jan 2012 13:48
Nanos, uh!
Sem bila večkrat, po ta strmi gor, po položni dol.
Potem sva šla pa enkrat, ker sva zgrešila, najprej po gozdu, potem pa kar po meliščih gor. Oh, jooooj, nepozabno, ko sem se tresočih nog po vseh štirih plazila čez tiste skale in melišča, šlo mi je na jok in zaklela sem se, da na Nanos nikoli več.
In evo me, že kakih 8 let nisem bila gor, še zdaj ga čisto nič ne pogrešam, samo kadar se peljem mimo po avtocesti vedno škilim gor, da bi videla, če je še kakšen tak, ki se plazi gor po meliščih, pa nikoli ne vidim nikogar.
rosie
10. jan 2012 15:07
Vem, da ta tema ni namenjena jeziku, a najbolj osnovna slovnična pravila bi se lahko upoštevalo, npr. velika začetnica. Kar nekaj časa sem buljila v naslov in ugotavljala smisel med besedami in pomen besed.
rdkapica
10. jan 2012 15:24
Jaz sem pa bila na Nanosu veeeliiikookrat in vselej je bilo krasno. Je pa res, da sem bila zadnjič pred kakimi šestnajstimi leti in danes verjetno ne bi prisopihala na vrh - ali pač.
Loni, a je res že četrt stoletja??
rrr
10. jan 2012 17:07
RRR, jp, bo kar držalo, ampak veš, tisti naši skupni pohodi v okviru 100 družin na Nanos prvo nedeljo v septembru so ostali v mojem srcu za vedno. Mlajša sestra, on in jaz, tako je bilo zadnje leto. In potem nikoli več. 12 let sem imela in nadaljnjih 12 let sem rabila, da sem se končno poslovila od njega. In on je praktično glavni krivec, da sem začela hoditi v gore, ker ko sem tam, se mi zdi, da je še vedno tu. Je pa res, da 15 let nisem mogla Nanosa niti pogledati, to pa priznam. Prej pa non stop gor. To je hrib mojega otroštva. Danes grem z veseljem gor. Ne samo zase, Še zanj. In s sestro si vedno rečeva, joj, ko bi naju ati zdaj videl, saj ne bi mogel verjeti, kaj je ratalo iz njegovih punc. In fanta tudi. Sicer je vse to off topic, ampak mi trije imamo krasno mamo, ki nas je gor spravila.
In mi je prav fajn, ker vem, da si ga poznala.
Loni Makaroni
10. jan 2012 17:52
Krasna stran, kjer izveš marsikaj (in še več) o hoji po Sloveniji: http://www.zaplana.net/
Naj ti bo, vrankari, čeprav je šlo tudi meni v nos, kako mrcvariš slovenščino.
rimljanka
10. jan 2012 18:40
O Loni, si me spomnila... Tudi naša družina je vsako prvo nedeljo v septembru hodila na Nanos. Tradicionalno. Iz Razdrtega gor po strmi in dol po položni. In potem sta ati in mami gor plesala mi tri pa smo raziskovale okrog oddajnika :) Res lepe spomine imam na te nedelje. Zdaj gremo skoraj vsako leto na Nanos kar od doma, iz Črnega Vrha, čez Javornik, pa dol do Podkraja in potem gor na Nanos. Najlepše je konec maja, junija, ko cvetijo velikonočnice in narcise. To pa je pravi pohod, dolg, a za nas vedno zelo zabaven.
saša
10. jan 2012 18:53
Vzpon na Nanos. Hvala.
Dovolj se oblecite, ker piha.
perpetuaKulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Kaj jutri za kosilo? | Dragička |
MOJ vrt | malaga |
malo za hec | anjica1998 |
Kaj danes za zajtrk | johana |
Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Mehiške taco košarice
Hoppy brioš