Se gremo potepat?

15. avg 2011 16:02

Uf, uf, sam še to, pa neham za danes. V zvezi z onim topom, preizkus podobne naprave na 300 mm jekleni plošči:

To so posnetki iz mesta Karlskoga kjer fabrika topov Bofors ima tovarniški muzej ( pa mimgrede, ni vrden ogleda. Fabriko je kupil Alfred Nobel in v bližini je:

Ogled ( vodeni s angleško govorečim vodičem  ) stane 100 kruna ( 10 € ). Vstopimo v jedilnico, kjer je včasih A. Nobel obedoval. Videti je bilo ( spodnja slika ) mizo s nekakšno zelenjavo na krožnikih in lutko A. Nobla. Na sliki je vodička.

Na enkrat se lutka ( ki seveda to ni bila, bil je " igralec " ) premakne, in stopi do vsakega od nas, se rokuje in govori v prvi osebi: Jaz sem A. NObel, in tole hiho sam dobil skupaj s tovarno BOfors, ki sem je kupil 3 leta pred svojo smrtjo:

Nadaljuje tako v prvi osebi in pove cel življenjepis: rodil se je V Stockholmu in pri štirih letih se družina preseli v St. Petersburg,kjer so živeli do njegovega 17 ega leta. Vse šole je obiskoval v ruščini, pravi, da je St. Petersburg bil svetovno mesto in se je tam naučil rusko, nemško francosko in angleško. Potem so se preselili v švedsko in tukaj je iznašel dinamit, in ker je takrat bilo zelo valiko gradenj je bila proizvodnja zelo velik. Ko je kupil fabriko Bofors, je dobil zravn hišo, v kateri je muzej, ki je bila namenjena direktorju tovarne. Tam je stanoval zadnja tri leta življenja, prej je živel 20 let v Parizu, pet let v San Remu in nekje v nemčiji. Ko je napisal oporoko, je nekaj malega zapustil dedičem ( in to ne vsem ) ostalo je namenil za fond, za nagrado. Na njega so bili vsi jezni začevši s švedsko-norveškim kraljem. Dedičem, naj bi jih bilo 25,je samo šlo, kako bi izpodbili oporoko. Bodoči, da je živel v Parizu 20 let, se jim je zdelo, da je nadležno sodišče v Parizu in da bojo tam najlažje izpodbijali oporoko. Sodišče v parizu je omahovalo, tudi sodišče v Karlskoki ni vedlo kaj naj naredi, ker se ni vedlo, katero sodišče je nadležno. Naj bi bilo presudno, kjer človek živi, kje mu je dom, dediči so zatrjevali da je to pariz. Nobel je imel hišo v Karlskogi, Parizu, San Remu in Nemčiji.  Potem je višje sodišče v Parizu razsodilo, da je merodajno, kjer človek ima hišo in kje ima štalo s konji. Edino je Karlskoga ustrezala. Dediči so seveda še naprej izpodbijali oporoko in sodišče določi, da se oporoka razveljavi, če se vsi dediči ( 25 ) podpišejo, da so za to. Bilo je 24 podpisa edino njegov starejši brat ni hotel podpisat in................... in tako imamo sedaj Nobelovo nagrado po zaslugi štale in treh konj v Karlskogi. Saj vem, kolk vas je to zanimalo, evo sedaj veste in ste čist pomirjeni.

Danes sem v Stockholmu pri nečaku, pa sem se čist polenil, prav mi paše, da se mal spočijem od turizma. Jutri pa nadaljujemo.

15. avg 2011 16:03

Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii, pa Ežoj velja za razvratneža.......

janko1

15. avg 2011 16:52

Poleg zanimivosti, ki jih piše, razmišljam, da bi ga bilo dobro posnemati.

15. avg 2011 17:30

Bilo bi res krasno.

15. avg 2011 18:50

Tole sicer ni Švedska in niso letala, ampak bilo je prijetno in koristno:

najprej smo lazili po kamnolomu in med tonalitom in malo naprej iskali čizlakit - bolj smo zijali v tla, manj zelenih kamnov smo videli:

Sonce je žgalo kot noro, bilo je tam okoli 32 stopinj, ampak predno so se nam skuhali možgani, smo še utegnili videti, kako so včasih delali in sortirali granitne (ups, tonalitne) kocke za tlakovanje cest:

To so delale ženske, nad temi zbiralniki so sedele, z veliko klado tonalita pred seboj. Pa so užgale s kladivom po njej, puf, pa je šla na pol. Pa so spet užgale, puf, pa je šla še polovica na pol, pa spet, pa spet (tole se sicer imenitno piše in bere, delo pa sploh ni bilo imenitno). Tamle, na tisti beli tabli piše 5x5, to so mere kock. Sta bili še dve meri, 8x8 in 10x10.

Ker se nam je zdelo, da bi bilo dobro prekuhane možgane malce ohladiti, smo se potopili v prijeten hlad pohorskih gozdov (ker je bila pa še voda zraven, je bilo pa še toliko bolj prijetno):

Sem šla pogledat za gobe, ker toliko vzdihujejo, kolk rastejo - našla jih nisem niti za vzorec, samo eno zanikrno rdečo golobico, na pol požrto od polžev. Hvala lepa, pa taka gobja bera!

Malin je bilo sicer na pretek, ampak sem jo ucvrla, kolikor so me noge nesle - iz knjig namreč vem, da imajo maline grozno radi medvedi, ker si pa niti slučajno ne želim srečanja s to mrcino, me poleg malin v hosti ne boste videli. Sem pa našla tegale lepotca:

Hja, lepo je bilo, sicer ni bilo prijetnega žuborenja, pač pa kar mogočno hrumenje, ampak glavno, da medvedov ni bilo. Na tabli je pisalo, da je to slap - ojej, pozabila sem - če kdo ve ime, naj napiše, prosim, če pa ne, bom pa jaz poiskala. (najdla - slap Svitan)

Potepanje po gozdu me je pripeljalo do ogromnega števila takihle dreves, ki so na gosto rastla ob poti:

Ja, prav imate, to je jerebika. Njen plod ima podobno zgradbo kot majčkena japka, lahko ga pa uporabite za marmelado ali pa čaj, saj ima veliko vitamina C. Ker pa je rdeče barve, bi se dalo sklepat, da vsebuje tudi vitamin A. Nikakor pa ni za stran metat.

Meni  ob besedi "jerebika" vedno odzvanja v glavi še ena druga beseda, in sicer "dolg". Zato sem rinila v tisto goščavo gledat, če so tudi mičkene jerebikice in sem jo najdla, haha. Potem sem jo - ma ben, to pustmo stat, bi rekel Iztok Mlakar. Mislim pa, da bo en član kulinarike zadovoljen. Pa mrbit še ena članica - ne vem, ena jerebikica mala neki hira.

Pol smo šli še na en mehiški tornado (ne me vprašat, kaj to je - je bilo zelo dobro, menda en goveji zrezek v eni pekoči omaki), doma smo pa še travo pokosili in zabetonirali en kol. Dva nas še čakata. Ampak brez izleta.

lp

 
cervus

15. avg 2011 19:48

Oh, kako lepo vas je brat!!! in slikice gledat....

15. avg 2011 20:49

Ezoj,ti vceraj tako blizu od Karlskoge je samo 27 km do Kristinehamna, ce bi se oglasil bi sigurno poskrbela za omega3 v obliki dimljenega lososa in mogoce malo rdecega vinceta, ce bi bil Systembolaget odprt (trgovina z alkoholnimi pijacami) jaz v Nobelovem muzeju se nisem bila nikoli, ceprav tukaj zivimo ze 43 let.

Zelo dobro si podkovan o znanju Svedske. Zelo zanimivo branje. Tukaj pravijo kdor potuje ima zmeraj kaj za povedat.

                                          Srecno se naprej!

Amelia

15. avg 2011 21:00

Iiiiiiiiiiiiiiiiii, tulkec je presunjen , hvala!

16. avg 2011 7:37

Verjetno misliš na razvrat, saj me lahko tudi posnemate, vendar je potrebno dobro zdravje in kondicija, ja kar naporno!

16. avg 2011 9:43

A seveda mislim na razvrat, ampak po pisanju sodeč ti ta razvrat veliko da. Mene je naravnost očaral Alfred Nobel. Sem dobila kar mehka kolena. Pa tudi sicer, vsa pot od vaškega ribnika do sedaj je vredna občudovanja, od organizacije poti, spanja, vožnje...Še bruc bi težko dohajal tegale absolventa!