Jutri je cvetna nedelja, ki je v moji mladosti bila zelo prijetna. Rada se spominjam časov, ko je oče v soboto zjutraj odšel v bližnji gozd in nabral ustrezne šibe, ki bi naj sestavljale butare (mi smo mu smo rekli kar žegen). Biti je morala iz 9 vrst lesa, obvezen je bil dren, božji les (še danes ne vem katera vrsta lesa je to), leska, vrba, hudobika, čremsa in kakšna druga cvetoča vejica. Vse to je lepo povezal z vrbovo šibo. Na vrh je naredil krošnjo iz pušpana in žegnpena (nekaj iglastega). Drenova veja je morala biti na vrhu razdeljena, da je lahko iz nje zvil srčka in nanj obesil jabolko ali pomarančo.
Nahvažnejše je bilo okraševanje. To smo opravile ženske. Najprej je zadoščal barvasti krep papir (čim daljši in čim bolj pisan), kasneje smo se naučili delati kitke iz krep papirja.
Seveda so fantje iz bližnjih vasi naredili tudi kakšeno tako veliko butaro, da so jo komaj postavili v cerkev (pod zvonik). V cerkvi smo nato primerjali svoje izdelke, kakšna se je tudi razletela. Bilo je lepo, posebej, če je bilo lepo toplo vreme.
Temo je spremenil(a) vikica dne 16. apr 2011 17:10
rimljanka 
Rimljanka najbrž ne misliva iste rastline, grm ima mlade liste kot ribez.
, pa je bilo veliko ljudi.( Moram povedat da sem na frišno priseljena v primestno okolje.) Pri nas na vasi(kjer sem prej živela) je še zmeraj navada da se pri vaski hiši naredi butara nekako na tak način kot je opisala vikica. Žal ti lepi slovenski običaji izginjajo, hitro, prehitro...
lučica
