28. sep 2010 21:58
Ni več pomembno, kaj je želela Chappy, ker lahko le ona razume, kaj se ji dogaja.
Pri pravicah delavcev je tako, da jih večina razume šele takrat, ko so kršene. Res so napisani zakoni in predpisi, ki nam povedo, kako ravnati.
Tisti, ki imamo več stika z realnim življenjem pa vemo, da tudi pravilno pritoževanje nima željenega rezultata. Če je človek zaposlen za določen čas, ob pritožbah izgubi službo, če je stalno zaposlen, se boji, da ga bodo odpustili. Tisti, ki upa reči, da je pri nas delavca težko odpustiti, nima stika z realnostjo. Dovolj, da se ukine delovno mesto.
NA kom je dokazno breme, da je bil delavec odveč? ALi je mogoče najti podjetje, ki v odpustno pismo ne bi zapisal recisija in je z dokaznim bremenom konec.
Je komu jasno, koliko je potrebno plačati odvetnika, koliko časa trajajo postopki. Tudi 13 let. Če je sreča, je firma še živa, življenje pa izgubljeno. Pravica, ki pride prepozno, ni več pravica. In to je tisto, zaradi česar se ljudje ne pritožujejo, zato imajo Delovna sodišča vse manj pripada. Pa kdo verjame, da je krivic manj.
Zakone po izkušnjah pišejo ljudje, ki imajo malo stika z realnim življenjem. In v resnici ne vedo, da človeških odnosov ni mogoče regulirati.
Praksa kaže, da lahko direktorji brez resne kazni preženejo upnika, ki mu za delo dolgujejo denar, kar s policijo čez mejo. Da lahko v kamero flancajo, da bo denar v petek na računih, čeprav je vsakemu bedaku jasno, da bo prilive pobral prvi upnik, ki je običajno država. Da se država, ki piše predpise, upa biti toliko predrzna, da odpusti plačevanje prispevkov, o katerih lahko odloča samo delavec, ne pa pa DURS. Da je sploh mogoče, da se nek direktor dogovori, da s sodno odločbo določenega plačila prispevkov, ni potrebno plačati delavcu, ki misli, da je s plačo dobil vse, v ozadju pa mu je pravica odvzeta. In se temu direktorju ne zgodi ničesar.
Chappy je ena od tistih žrtev, ki bodo molčale, ker ni druge rešitve, na nas pa je, da njen ranjeni ponos razumemo. Pomislite, da ste leta žrtev spolnega ali fizičnega nasilja, da z vami ravnajo kot s sužnji in vam vsak dan jemljeno dostojanstvo samo zato, ker morate z delom svojih rok preživeti.
Ko so leta 1988 štrajkali v TAMu, sem videla molčeče delavce in, priznam, sem se razjokala, ker so se mi zdeli tako ponižani. Vedela sem, da bodo ostali brez dela.
Ko sem danes zjutraj stala v križišču nasproti stavbe, s katere je visela zastava z napisom Stavka in gledela v napis lokala Huda luknja, za njim pa sem videla skupino molčečih delavcev, ki so se prestopali, ki so gledali v tla, ki že nekaj mesecev niso videli svojih plač, ki v našem mestu jedo v javni kuhiniji in od RK dobivajo pakete vsaj tisti, ki ne morejo drugače, sem požrla solze. Videla sem obup lačnih, razžaljenih, ponižanih delavcev, ki jim je ostalo samo še čakanje.
Vsi že nekaj let vemo, da je nekaj zelo narobe, da so črke na papirju, ki urejajo odnose, brezzobi pes, ki ga direktor brcne, kadar se mu zazdi. Šele pred nekaj dnevi je župan, ki se mu izteka četrti mandat rekel, da sodi direktorica v zapor, šele zdaj.
Jaz pa vem, da je s to državo nekaj narobe, če ni doživela niti ene aretacije zaradi nespoštovanja pravic delavcev. In jaz vidim, da so ti delavci lačni in da bodo še bolj, ker ne bo nobene službe.
Mogoče prav te dni Chappy bolj razumem kot prej. Ker bom jutri spet gledala lačne oči in udrta lica ljudi, ki so jim vzeli dostojanstvo. IN Chappy hoče dostojanstvo ohraniti in ima do tega svojo pravico, do katere pa je očitno daljša pot kot do brezposelnosti na cesti...
F r i n a
.
Vanja
