Pozdrav iz bolnice

30. avg 2010 15:06

Zopet semalojavljam, da poročam kako je z menoj. Obsevanje je že lepo čez polovico, počasi se bliža konec. Če sem odkrita, komaj čakam. pojavili so se sicer stranski učinki, kot npr. manjše težave s prebavo, a nič omembe vrednega in zmanjšan apetit. Tisto kar bi jedla ne smem, tisto kar lahko, hja, do tega mi pa ni. Le kdo bi jedel kuhano sadje in zelenjavo v tem letnem času, ko je svežega in domačega na pretek. No, tukaj sem malo grešila in morda tudi zato malce težav. Po tanovem ubogam. Malo rešujem s okolado in prepečencem, ampak teh 10 dni bom že še zdržala. Sicer veselo skačem naokrog in včeraj sem na bolšjem sejmu našla čudovit steklen servis. Imam pa ogledanih še nekaj stvari. Upam, da me bodo počakale, sicer pa pride morda kaj novega, še lepšega in "cenejšega", Predvsem se bojim za tole zadnje, cenejše. Skratka, približno tako kot kača, se bo zame letos dopust začel šele po zdravljenju. Moji francoski kolegi me že nestrpno pričakujejo, jaz pa seveda tudi komaj čakam. Mislim, da se mi bo tam apetit čudežno vrnil. No in ko se vrnem še Dobrna, potem bodo pa že tako ali tako novoletne fešte, pa ga bom spet nasankala, ker nobene ne bom smela spustit. Pa še pomemben podatek, ker je to pač kulinarika. Moja shramba je polna domačih dobrot. Police se kar šibijo, kozarcev je že zmanjkalo, v kleti je še nekaj prostora. Vse to pa na račun mojih otrok in moža. .Še bo luštno. lp Vesna

30. avg 2010 18:06

Kajne, Reca, šele ko te nekaj doleti, spoznaš, česa so sposobni mož in otroci-kako lahko in znajo vse narediti! Ti pa v Franciji le uživaj, midva sva se tudi pred kratkim vrnila iz Chamonixa, kjer sva opravila kar nekaj pohodniških tur.

LP

kača

30. avg 2010 19:31

Super! Dušanka, zdaj pa še ti! Kako napreduješ? japaja

30. avg 2010 19:55

Obema puncama želim hitro okrevanje in še naprej toliko pozitivnega razmišljanja. Dipsi

31. avg 2010 7:58

Po vseh lepih slikcah, ki nam jih pošilja Dušanka sklepam, da je vredu. A ne ? banana130

31. avg 2010 9:41

Seveda, Banana130, seveda. japaja

16. sep 2010 20:55

Tokrat se vam javljam en teden po končanem zdravljenju. Končno je vsega konec. 5 tednov obsevanja in vsak teden še KT človeka res zdela in utrudi. Kljub temu, dasem bila psihično zelo dobro pripravljjena in da mi je vsa družina zelo stala ob strani in me podpirala, me je kar malo utrudilo. Apetita nisem imela in utrujenost me je dobro zdelala. Na zadnjem obsevanju pa me je skoraj kap. V čakalnici jo nenormalno veliko pacientov nakar izvem, da se je pokvaril aparat. Nestrpno sem čakala kaj bo, saj ne vem, če bi me lahko prepričali, da pridem naslednji dan ponovno. Po več kot eni uri čakanja so nam povedali, da aparat spet dela. Par ljudi je bilo pred mano in ko sem tudi jaz prišla ven iz prostora za obsevanje sem se vrgla možu okrog vratu in solze srečeso nekontrolirano tekle in tekle. Priznam, bilo je naporno, ampak zdaj je konec. Kontrola šele drugo leto. Apetit se počasi vrača. Bil je pa že tudi skrajni čas, saj se na tehtnici pokažeta dve čudni številki 44, ki označujeta moje kile. Še enkrat se zahvaljujem vsem, ki ste mi tukaj stali ob strani in mi tudi po zp pošiljali vzpodbudne besede. Vsem tistim pa, ki se bojijo spregovoriti o svoji bolezni, "ne klonite, kajti to je največji sovražnik zdravja. Glavo pokonci, nič ni nemogoče. Kjer je volja je moč." lp Vesna

16. sep 2010 21:13

Reca, hvala,ker deliš z nami te izkušnje,verjamem da bodo tvoje pogumne besede dale voljo in moč tudi drugim, ki so ali bodo-mo na tej poti. To je tako, če nosiš v roki težko torbo, jo preložiš v drugo roko, torba ne bo nič lažja, le lažje se jo nosi.Hrabro še naprej vem kako huda so taka zdravljenja, smo imeli raka v družini.Lep pozdrav. adalbert

16. sep 2010 21:40

Reca kar tako naprej!!! Drži se! lucys

16. sep 2010 21:52

Reca, držala sem pesti zate, verjemi:) In srčno ti želim, da si opravila s tem nepridipravim:) Uživaj vsak dan posebej.

ajmar