Instrukcije matematike

Pri inštrukcijah je tako kot pri učiteljih: Lahko si največji strokovnjak za svoje področje, pa če ne znaš podajati znanja oz. če nimaš pedagoških sposobnosti, boš slab učitelj. Sama sem 1 leto inštruirala jezike in prišla hitro do spoznanja da nimam ne potrpljenja ne karakterja za to. Sicer so vsi moji "učenci" popravili ocene, meni se je pa mešalo. Tako da, kapo dol tistim, ki to znajo in ki jim je to v veselje. Je pa res, da more biti tudi otrok zainteresiran. Če nekdo pride na inštrukcije samo zato, da ugodi staršem in dobesedno zapravlja svoj in inštruktorjev čas, potem nima smisla. Takih sem imela veliko. Smo se hitro zmenili: če misli delat, lahko hodi še naprej k meni, drugače naj si pa napiše plonk listke. Pa so vsi ostali. :) Gigi_84

Problem v inštruktorjih je po mojem tudi v tem, da veliko "lažje" naučijo oz. potešijo znanje otrok iz negativne na pozitivno oceno, kot doseči prestop iz prav dobrega v "znanje". Sicer pa sem zelo proti inštruktorjem. Večina je to potuha otrokom oz. še bolje rečeno učiteljem. Učiteljeva naloga je, da otroke zmotivira in jih nauči. Sama sem mnenja, da bi tudi profesorji morali biti ocenjevani po uspehu otrok. Precej objektivni kazatelj učiteljeve sposobnosti je nacionalno preverjanje znanja (v OŠ) oz. matura v srednji šoli. Če je rezultat pri slovenskem jeziku v povprečju 62 %, pri matematiki pa 88 % to pomeni, ob predpostavki, da je slovensko povprečje pri obeh predmetih 80 % da je slovenska učiteljica slaba, matematična pa dobra. Če pa se podatki spremljajo potem tudi bolj analitično pa se kmalu da ugotoviti kvaliteta učiteljev. In ta ocena bi morala biti javna. Konkretno: republiško povprečje pri NPZ za matematiko je bilo 80 %. Pri učitelju A so otroci dosegli rezultat 88 %, pri učitelju B pa 81 %. Rahla odstopanja so sicer sprejemljiva, kajti generacija otrok se lahko razlikuje med seboj. Dolgoročno pa bi bil rezultat objektiven. Desanka

Vendelina jr. je napisal/a:

Inštruktorjev je ogromno. Ljudje so oglašujejo. Največ s tem služijo študentje, pa tudi se najde, da učijo profesorji iz gimnazije A in instruirajo otroke iz gimnnazije C (vsaj v Lj se je ta mreža tako oblikovala, da si je človek na eni točki malo zlobno mislil, če niso slučajno zmenjeni med sabo...).Vendelina jr.

 

OK in takole: Če bi učitelji v šolah res znali razlagat tako kot se spodobi, ne bi bilo treba nobenih inštruktorjev. Halo! Iz tega razloga bi se jaz otepala učiteljev ko hudič križa in raje našla kakšnega študenta. Mreža prijateljev in znancev je pri tem nepogrešljiva.

 

Vanja

Jaz se pa s tem ne bi strinjala. So boljši in so slabši učenci. Boljši slišijo snov enkrat in si jo zapomnijo brez težav, slabši pa potrebujejo kaj več kot 45 minut v šoli, da bi lahko razumeli snov in jo znali reproducirati - sploh pri naravoslovnih predmetih ali tujih jezikih. Učitelj v razredu s 30+ učenci se pač ne more ukvarjati z vsakim posameznikom, pa naj je še tako dober. In če lahko vskoči inštruktor in v 5 urah postavi učenca na noge: zakaj pa ne. Drugače pa je pri nas ogromno agencij, ki ponujajo inštrukcije, tako da dobiti inštruktorja res ni problem. jancka

Ah, dodatni korektiv ali pa zavarovanje (kakor obračamo) za primer, da učencu kakšna snov ne steče (in je vrsta razlogov za kaj takega), v obliki inštrukcij, je čisto okej. Včasih komu ne steče snov, ker je glava z mislimi čisto drugje, včasih med učencem in učiteljem ni kemije in potem se tudi pri snovi lomi, razlogov je ogromno. Nismo niti odrasli kakšne silne perle. Mi tudi kakšno vsebino presojamo po tem koliko nam je prijeten/neprijeten tisti, ki jo razlaga in če ni prijeten, se hitro odločimo, da nas tudi materija ne zanima bog-ve-kako. Ergo, zakaj pričakujemo, da bodo otroci tozadevno bolj objektivni? Ali pa imamo v glavi misli o plemenu, ljubezni, položnicah v nabiralniku in predalu...pa tudi nismo čisto ves čas maksimalno pri službeni materiji (so še slabše verzije, eni zaradi enakih razlogov niso z glavo pri vožnji). In na zelo podoben način tudi otrok ni z glavo pri šolskem predmetu. In če inštruktor pomaga otroku, da se zbere in zapolni svoje znanje in zraven še ugotovi, da zmore nekaj, za kar je menil, da ne bo zmogel, je super. Sama imam rezervo do tega, da če ne gre v šoli, da se najame ena masa inštruktorjev, druge stvari se pa ne spremenijo. Da junior še vedno veselo kuri denar za vse svoje elektronske igračke, da še vedno dobiva ves denar za izhode in oblekice in kaj-pa-vem-še vse. V šoli pa gre slabo do slabše, šprincanje, slabe ocene in v tej smeri... Se spomnim znanke, ki je bila že sredi meseca v mesečnem minusu, ker je plačevala inštruktorje, ko ji je junior razložil, da potrebuje denar za novi board. In se je revi kar zavrtelo od hudega in kako naj zdaj sinetu razloži, da nima denarja za tole. Sem ji rekla, da naj mu lepo pove, da je denar za board že sam zafrčkal, ker se ni učil in se zabaval po mestu in čakal, da je dobil negativne ocene in da jih zdaj popravlja z inštruktorjem. In da naj izvoli izračunati, koliko inštrukcijskih ur je že odbordal brez enega dneva na snegu....Po kakem tednu sem izvedela, da je mladinec kljub enki iz matematike to zmogel izračunati. In da ga je zadeva malo streznila. Zdaj je ta dečko v četrtem letniku faksa. Izpite ima opravljene že junija. Vendelina jr.

Desanka je napisal/a:

Večina je to potuha otrokom oz. še bolje rečeno učiteljem. Učiteljeva naloga je, da otroke zmotivira in jih nauči. Sama sem mnenja, da bi tudi profesorji morali biti ocenjevani po uspehu otrok. Precej objektivni kazatelj učiteljeve sposobnosti je nacionalno preverjanje znanja (v OŠ) oz. matura v srednji šoli. Če je rezultat pri slovenskem jeziku v povprečju 62 %, pri matematiki pa 88 % to pomeni, ob predpostavki, da je slovensko povprečje pri obeh predmetih 80 % da je slovenska učiteljica slaba, matematična pa dobra. Če pa se podatki spremljajo potem tudi bolj analitično pa se kmalu da ugotoviti kvaliteta učiteljev. In ta ocena bi morala biti javna. Konkretno: republiško povprečje pri NPZ za matematiko je bilo 80 %. Pri učitelju A so otroci dosegli rezultat 88 %, pri učitelju B pa 81 %. Rahla odstopanja so sicer sprejemljiva, kajti generacija otrok se lahko razlikuje med seboj. Dolgoročno pa bi bil rezultat objektiven. Desanka

 

Se mi zdi, da bo spet letelo perje. Evo, jaz bom prva (pa četudi edina) raztrgala tuhno - sploh se ne strinjam, Desanka, da veš! Daj mi povej, zakaj bi se otroci matrali na NPZ-jih, če se pa njihovi rezultati nikjer ne upoštevajo. Dol jim visi - beri - vseeno jim je (učencem, namreč). In to tudi sami priznavajo. Zato mi nikar ne mahajte tukaj z enim republiškim povprečjem in ne vem čim vse še - učitelj lahko po glavi hodi in se z ušesi odganja, pa če je otrok nezainteresiran za predmet, bo to v veliki večini tudi ostal.

Da o subjektivnosti poučevanja niti ne govorimo - in še nekaj - testi so tako obupno neživljenjski, da je to že kar smešno. Nikoli in nikdar (ok, mogoče so kakšna odstopanja) nam v življenju ne bo zapovedano, da se bomo spoprijeli s kakim problemom samo z možgani. Vedno nam bo literatura na voljo. Ampak pravilno jo uporabiti - to je znanje, ki nam pride še kako prav v življenju! Tega se pa v šolah (na žalost) bolj malo uči. Zakaj? Zaradi prenatrpanih učnih načrtov!

Ocenjevati učitelje in profesorje po uspehu njihovih učencev? Tole mi pa malo diši na.....

Evo, perje je na tleh, tuhna je prazna, upam, da me ponoči ne bo zeblo.

lp

cervus

Elaphus, daj pometi tisto perje, da bo še za kdaj drugič.... Povprečje je do neke mere povedno (v smislu orientirjev), ne gre pa življenjskih situacij metati v okvire povprečij (se spomnim ene zabavne oddaje, ko so Čehi iskali povprečnega Finca....). Moja gimnazijska profesorica matematike (sicer je šla zdaj v politiko, ajoj) je imela ostro visok standard za to, da je dijak pri njej dobil pozitivno oceno. Za pozitivno oceno je moral rešiti tri naloge, ki so bile v Križaniču (se spomnite tistih Križaničevih učbenikov za srednje šole?) označene z eno dodatno zahtevnostno zvezdico. Aja, še to, za "normalen raster" je učni načrt predvidel maso nalog, ki niso imele nobene dodatne zahtevnostne zvezdice. Ki pa so se naši profesorici zdele preveč enostavne in je bila mnenja, da če se fino ne potrudiš in razmisliš, nima smisla odpirati knjige... No, za odlično si moral tam rešiti kake tri Križaniče z dvema-tremi zahtevnostnimi zvezdicami. Povprečna ocena pri matematiki v našem razredu je bila vedno numerično nižja od ocene v paralelki, kjer je matematiko učila ena druga profesorica. Ampak, ta profesorica nas je naučila, zakaj potrebujemo matematiko. Pa delovnih navad tudi. In že v zadnjem letniku gimnazije smo ugotovili, da imajo njeni zahtevni manevri en smisel in da nam želi dobro. Ravno v tem, ker ne popušča. Pa čeprav smo imeli še vedno nižjo povprečno oceno od paralelke. Da ne govorim o tem, da so sošolci in sošolke, ki so šli na naravoslovne fakse, pa v gimnaziji niso ravno blesteli pri matematiki, na faksih izpite iz matematike naredili igraje. In so potem na faksu učili sošolce iz gimnazijske paralelke. Vendelina jr.

Desanka je napisal/a:

Večina je to potuha otrokom oz. še bolje rečeno učiteljem. Učiteljeva naloga je, da otroke zmotivira in jih nauči. Sama sem mnenja, da bi tudi profesorji morali biti ocenjevani po uspehu otrok. Desanka

Me res zanima, kakšna potuha učiteljem. Koliko tistih, ki plačajo svojemu otroku inštruktorja prej pri njegovem učitelju povpraša, kako in kaj. Ni res, da je učiteljeva naloga, da otroka nauči, učiteljeva naloga je, da otroku omogoči, da se nauči. Tudi o tem, kdo naj bi koga motiviral in kako ter zakaj, bi se dalo kakšno reči.

Upam, da meniš tudi, da naj bodo zdravniki plačani po tem, kako uspešni so pri zdravljenju svojih pacientov (ne glede na to, kako se taisti pacienti ne držijo njihovih napotkov, ne jemljejo zdravil, ki jim jih je zdravnik predpisal).

Se pa povsem strinjam, da so pogosto inštrukcije podpiranje nedela, lenobe, nemotiviranosti in če česa. Učencev in dijakov. Kaj bi rekla na to, da dijak med poukom klepeta, se zvira v klopi, ne piše zapiskov, ne dela vaj. Na opozorilo pa reče: saj imam inštruktorja.

So pa seveda izjeme. Najbrž je jasno, da takrat, ko, da dam en sam primer, zaškripa zaradi daljše odsotnosti dijaka. In če je res razlog to, nekaj ur inštrukcij pomaga prebroditi težave. In inštruktor je preteklost.

In tudi tu velja rek, ki ga velikokrat slišite tule (pa vsem ni všeč): naučiti je treba lova rib, ne pa dajati rib.

 Ampak, tu je pa še nekaj jasno: mnogo minštruktorjev je seveda zainteresiranih, da nase vežejo inštruirance. Menda je jasno, čemu.

Imam nekj izkušenj z inštruiranjem. Ravno toliko, da lahko povem, da se zainteresiranega dijaka, ki se ne zna učiti nekega predmeta (ciljam na predmete, kjer je treba znanje uporabiti, ne reproducirati to, kar je ućčitelj povedal) da naučiti loviti ribe v največ 3 urah. Potem te kot inštruktorja ne potrebuje več. Ker zna loviti ribe.

rimljanka - zasebno mnenje

Ne vem, kje imate v tem trenutku vi otroke..., jaz sem "aktivna" mama trenutnih šolarjev. In vem, kako je včeraj, danes in jutri. Vem, kako vpliva puberteta na moje otroke, kaj in koliko vložijo, kje so jim šibke točke... NPZ-ji so sami po sebi nepotrebni. In vendar sem obema svojima otrokoma povedala, da je to test njima samima, da vidita, kje sta z znanjem v slovenskem povprečju. Všeč mi je, če imajo otroci teste...take, ki so samo za rezultat, za primerjavo, ki ne obremenjujejo; se mi zdi, da pri tistem testu lahko otroci (če so pravilno usmerjeni) dajo več od sebe... Ne sesuje jih trema. Elaphus; včasih se učimo samo zato, da krepimo možgančke. Znanje nekje v podzavesti ostane in nekoč, nekje, morda ga bomo potegnili iz naftalina. Se pa strinjam - uporabnega znanja je premalo. Tudi ni cenjeno. Kot ne kreativnost. Vendar vzeti je potrebno to, kar trenutno sistem ponuja. In tu hočem - dobre in kvalitetne učitelje, ne pa učitelja ki pravi: Jebe se meni, če se sam ne potrudi, se pa tudi jaz ne bom dol metal. Tega pa ne bom, nočem razumeti in ne sprejmem. Hočem, da se učitelj "dol vrže" do zmotivira vsakega učenca. In ne mi govoriti o nedisciplini. Če imate otroke, vam bodo sigurno rekli, kako pri enih učiteljih pri podajanju snovi popolna tišina pri drugem pa totalni kaos. Ali zato, ker ne vedo podati snovi, ali zato, ker podajajo snov na nezanimiv način ali nimajo spoštovanja učencev - v vseh primerih so si krivi sami. Učenci pa so v obeh primerih isti. Učitelji se menjavajo!!! In če se spomnim nekaj desetletij nazaj...v pozitivnem spominu nosim učitelje/profesorje, ki so bili strogi in so me nekaj naučili. Tudi če tega znanja ne rabim. Peeeeerjeeee... Desanka

Oh ja...jaz sem eno leto,3x na teden po 2h hgodila na inštrukcije za angleščino...vskaič sem skorja jokala in bila mi je največja muka v življenju. Angleščino sem takrat spacla, zdaj raje 12h sedim za zvezki kot da bi mogla nazaj na inštrukcije Roncolino