Bilo je to lepega jesenskega dne, pred leti, v prejšnjem stoletju, med oblaki je letela ena štorklja. 
V ustih je imela culico, ki jo je morala nekje odložiti, kajti sama je že morala v tople kraje. Glej ga zlomka, zagledala je hišico, pred hišico mlado mamico in očka. Še malo je letela naokrog in potem je rekla: "Ja, to bo tapravo!" Spustila se je nižje, usedla na dimnik in v odprtino spustila culico, ki jo je tako skrbno držala v ustih. Mamica in očka sta našla culico, jo odvila in...velika sreča - notri je bila majhna, majhna deklica... Leta so tekla, listje je rumenelo in odpadalo, starša sta deklico čuvala, jo učila za življenjsko pot... in ko je prišel čas, jima je deklica odšla v svet po nauk.
Naučila se je v svetu veliko, toda znova in znova se vrača domov, tam, kjer jo je štorklja odložila... v tako lepo pokrajino, katero so tudi Rimljani opazili...
To dete..., ta deklica je danes tukaj, med nami... dostikrat je tudi malo zatežena, je pa fajn baba... 
VSE NAJBOLJŠE, DRAGA RIMLJANKA
Nekje na sredi sem sicer mislila, da bo pisalo, da je štorklja rekla, dost mam, mene zebe, grem na jug, tukaj imate....
Nena-morje
Ognjič 
