Babice

Pod tole se pa podpišem, Vendelina jr.

tulka

Menim, da je prav, da se za opravljeno delo plača. To ni plačilo za ljubezen do vnukov, ampak plačilo za čas, ki ga je babica prisiljena preživeti z vnukom in se v tem času odpovedati vsemu drugemu. V stiski s časom kuhati kosilo, opravljati druga dela.

Bog že ve, zakaj ni običajno, da ženske rojevajo pri 60 in v tem obdobju skrbijo za majhne otroke. To je naporno in odgovorno delo, ki ga žal veliko ljudi ne zna vrednotiti. Obveznost do varovanja otroka z brezpogojno ljubeznijo do vnuka nima zveze.

O izkoriščanju s strani otrok pa kdaj drugič. Zgodbe so grozljive. NA obseh straneh življenjske premice.

Še namig: pri dedoanju je mogoče uvljavljati kot dodatno darilo tudi varovanje otrok dediča. Če plačuješ varstvo, odpadejo spori pri dediščini.

F r i n a

Se strinjam z vama, Vendelina in frina. Balenka

No, po mojem mnenju nikakor ne moremo vseh otrok-starši-babica,dedi odnosov poenotiti. Ni pošteno, enostavno tako je to.

Če bi bila jaz babica, nikoli ne bi sprejela plačila za varovanje vnuka/vnukinje. Nikoli. Povsem jasno pa bi mi bilo, da bi mi, če bi potrebovala, kasneje pač pomagali (recimo doplačilo za dom). Ker smatram, da to pač sodi k normalnim družinskim odnosom.

Ampak, tako je pač moje mnenje. Vsak pač po svoje, kajne?

rimljanka - zasebno mnenje

Meni je samo po sebi umevno, da bom skrbela za starše ter tudi za taščo, če bodo kdaj onemogli, oziroma vsaj delno plačevala za dom, če bodo sploh šli tja, ali za oskrbo doma, čeprav zdaj vsi trije, ki so še živi, pravijo, da bodo že sami za to poskrbeli. Zanje bi skrebla tudi, če nikdar ne bi varovali vnukov, pod prvo zaradi ljubezni do njih in pod drugo tudi zaradi razlogov, ki jih je navedla moja draga Vendelina - starši so poskrbeli zame in jaz bom za njih, vnuki so pa vez, ki nas še tesneje povezuje. Mamamia mamamia

nejcanja zavedati se moraš, če ne drugega, so to starši tvojega moža, ki so mu pomagali da je to kar je. In če spoštuješ svojega moža, boš tudi njegove starše, pa ne glede kakšen odnos imajo do tebe. reza

Mene so moji dobesedno vrgli iz hiše, ko sem se ločila. Niti vnukinje nočejo videti. Kar je meni prav, zdaj teče 2. leto, odkar s starši in celo familijo skoraj nimam stikov. Ker so napletli neko zgodbico in jo premlevajo naprej in nazaj. (moj bivši je dobrodošel anytime, z njimi gre celo na morje, na vikend, z mojima staršema)... Ne kopiči se mi jeza ali zamera. Sprejela pa sem njihovo odločitev. In živim s tem. In ne vem, kako bo, ko bosta stara, res, ne... lidka [sonce]

http://www.kulinarika.net/forum/topic.asp?TOPIC_ID=1170 http://www.kulinarika.net/forum/topic.asp?TOPIC_ID=8034 Evo, na gornjih linkih je bilo debate v izobilju na temo tašč - snah, pa bi morda ponovno prečekirala, nejcanja. Je čisto brez potrebe spet špetir delat in pogrevat zadeve, ker se stanje ne bo kaj spremenilo. Jaz ponovno nisem vsega prebirala, bi pa rekla, da, če vam ni za živeti v skupni hiši, pojdite stran, dosedanji vložek gor al dol. Tašče imajo svoje življenje, pa naše mame tudi, mi pa svoje in lepo je, če se to spoštuje. In grdo je starše oz. partnerjeve starše klevetati, najbrž so tudi kaj lepega naredili v življenju, a ne? Če drugega ne, smo to mi oz. naši partnerji. Ognjič

Meni pa se "računanje" ne zdi sporno. Ko mi je mami čuvala otroka (samo dober mesec, da smo prebrodili čas med koncem porodniške in pričetkom varstva), se mi je zdelo samoumnevno, da ji plačam. Ko sem ji to omenila, je bila tako zgrožena (resnično), da sem potem predlog umaknila. Seveda sem sama priskrbela plenice, kreme, robčke in tudi prigrizke (razne skutke in podobno). Tudi s tem mama ni bila preveč zadovoljna. Pri nas je sicer tako, da oboji stari starši z veseljem kupijo kakšno zadevo za vnuke (oblačila, igrače, itd..), na srečo imajo oboji dobro finančno stanje in si to z lahkoto privoščijo. Moje mnenje je, da smo starši odgovorni za svoje otroke (tako materialno kot čustveno) in da te odgovornosti ne moremo in ne smemo prelagati na svoje starše. Oni so svoje oddelali. Če imajo željo in voljo, je dobrodošlo, da sem ter tja popazijo na naše otroke (mojim staršem je to v res veliko veselje in me sami prosijo, da bi prišli "počuvat" otroke), nikakor pa se mi ne zdi fer, da bi se od njih pričakovalo, da bodo nadomestili vrtec. Vem, da veliko ljudi nima druge možnosti (vrtcev ni, ni dovolj denarja za vrtec ali varstvo), v tem primeru je pomoč starih staršev edina možnost, a menim, da je v tem primeru hvaležnost več kot na mestu (ne sme biti samoumevno). Konec koncev je varstvo otrok zelo naporno (tako fizično kot mentalno) in poleg veselja prinaša tudi veliko odgovornost. Nekje po dopolnjenem 3. letu pa otrok resnično potrebuje družbo vrstnikov in je v vsakem primeru bolje, da gre v vrtec. Sporočilo je spremenil(a) miis dne 02.okt 2009 11:19

nejcanja je napisal/a:

Kaj pa ,tisti,ki ste v isti hiši(mladi in stari),ali povprašate kako in kaj ,če je kdo ali npr.komplet družina(ali tamladi ali onadva)bolan(angina)?Ali vas cel teden nobeden ne "povoha"?Ali je to pač"dvostanovanjska hiša"tako kot pri nas in je vsak zase?!Zakaj bi potem jaz na starost pomagala?Dobro se z dobrim vrača.slabo s slabim.Žal.nejcanja

Naredi prvi korak, ko bosta bolna, pojdi dol, povprašaj, kako jima je, če lahko kaj pomagaš ... lepa beseda je vedno dobrodošla. Saj je fino, če imaš zasebnost, a fino je tudi, če veš, da se na nekoga lahko vedno zaneseš.

Atina