Mojca, ljudje smo različni in bili smo različni že v otroški dobi. Medtem, ko so eni skakali po lužah, mene to, npr, ni nikoli zanimalo. NIhče mi ni tega niti prepovedal, omejil, nič od tega, preprosto, ni me zanimalo. Pa barvanje rokic in odtisovanje dlani - temu sem se izogibala maksimalno (risanje z barvicami, svinčniki, to mi je bilo okej, čopiči so bili okej, plastelini, gline, odtisovanje dlani - ne, hvala). Pa moj prvi oblačilni izbor je bil moder plašček in lakasti čeveljci s paščkom (in sem ostro zavračala rifle-džins, ki ga je pleme prešvercalo iz Trsta)....
Pa vidim pri dveh nečakinjah, ki sta stari tri leta: ena že več kot eno leto vlači krilca in oblekice in na čeveljcih morajo biti bleščice in perlice(tudi na snežkah, drugače jih ne bo obula) in je zdaj dobila prvi triko za balet (in je po moje najmanjša in najmlajša punčka v baletnih šoli in je strašno srečna), pri drugi je pa najbolj važno to, da je tisto, kar nosi, rdeče barve in da lahko komandira svojo skupinico v vrtcu in domače tudi.
Skratka, si mislim, da imajo otroci že zelo zgodaj različne interese. Deklica s petkami verjetno niti ne bo hotela plezati po drevesih (oziroma, tega v tej obutvi ne bi počela). Pa tudi ne vidim smisla, da bi otroka, ki ima rad lakaste čeveljce, na vsak nači rinili v superge, ker da je tako bolj komot Ali pa bolj športne deklice silili v nekaj princesastega, ker bo to takoj zavrgla.
Tudi upam, da imata Surina (srčkana punčka) starša tolikanj osnovne pameti, da tega vendarle ne počneta.
Vendelina jr.
Vanja
Mojca
Ker fazon je v tem, da otroci ne morejo izbirati staršev in veliko otrok ima to nesrečo, da dobi precej butaste starše. Se mi zdi, da Suri niti ni dobila najbolj slabe možnosti. Je veliko otrok, ki jih starši forsirajo tako ali drugače: enega mejkapirajo, drugega silijo v šport....in še marsikaj od tega. To nekako do desetega leta starosti. Takrat bi iz njih radi delali male odrasle.
Ko pa pridejo otroci v puberteto, se jih pa nekako vleče nazaj v dobo izpred petih let. Meni se zdi oboje podobno nespoštljivo.
drugače pa: Trinajstletnica z majhno majčko in hlačami nizko na bokih - hja, no way, da bo katerakoli mama svoji trinajstletnici uspela prepovedati tako oblačilo, ko bo spet moderno. Saj vam pri trinajstih tudi mame niso uspele nič dopovedati in ne mislite, da boste ve kaj bolj uspešne. Ker trinajstletnica bo, če bo doma prepoved tega prehuda, naredila točno to, kar so naredile že mnoge pred njo: preoblekla se bo takoj, ko bo to možno.
Nekako ni druge, kot ta, da se človek brzda v tem, da bi projeciral svoje želje in aspiracije v člane svoje družine. Ker bo realizacija dizaster. Člani družine (veliki in mali, velja za oba spola) se sploh ne bodo obnašali na način, za kateri ME mislimo, da je najboljši za njih. In me se bomo samo počutile okoli prinešene. Zato je mnogo bolje, da se jim omogoči, da pač počnejo tisto, kar jim je okej. In če je mali punčki okej, da ima maso bleščic in volančkov, pa naj jih ima. In če hoče po cele dneve v hlačah in supergah, pa naj. In če hoče pri trinajstih težiti familiji z obupnimi oblačilnimi kombinacijami, pa naj. Če se ne bo ob to noben obregnil (joj, se boš prehladila v tem - pa vsako juniorko tak stavek prisili, da v malo oblačilih vztraja v debelem temperaturnem minusu, da je NE zebe, dajte, bodite raje tiho, se bo prej oblekla), bodo čez nekaj časa itak nehali.
Vendelina jr.
Burito palačinke z lososom