Zakonska zaobljuba

Drži, maestro, ti si malo ljubosumen. In življenje je lahko sladko tudi po poroki oz. po daljšem času skupnega življenja. Sicer te pa ne razumem pravzaprav, kako to misliš s poroko po rojstvu otroka. Če osebo ljubiš in želiš preživeti z njo preostanek življenja, ali ni vseeno ali se poročiš pred otrokom ali kasneje? Če se pa z osebo ne ujemaš, je pa tudi vseeno kdaj se poročiš. A ni tako? matilda

Hmm, če je bil prej žigolo potem bolj kot kdorkoli ve kaj je puhlica in kaj tisto nekaj popolnoma drugega. Verjetno bi ti rekla, da mu malo razširi obzorje le v primeru, da dekle poznaš in bi bil, recimo, stoprocenten, da je navadna lovača, da se mu posmehuje za hrbtom, da ima dva nezakonska otroka, ki jih je pustila očetom, da ima sifilis - OK pretiravam, da zakopčaš v čem je point. Če pa je vse OK, potem bi jaz, na tvojem mestu, raje razmislila o besedah, s katerimi opisuješ svoj zakon in v kakšnih pogojih je bil sklenjen. Mislim, da imaš več kot dovolj dela. lp, vanjatajnsek

Hvala vsem! Nisem ljubosumen, daleč od tega! :) Sem pa kar pričakoval takšen odziv. Naj pa povem, da še zdaleč ne želim nikomur nič slabega še najmajn pa prijatelju. Vzel na znanje vse vaše komentarje. Hvala Vanja, bom upošteval tvoj navet, ki se mi zdi od vseh še najboljši. LP maestro_slo

Vanja, bravo.

Dam prav Vendelini, naj se prijatelji ne vmešavajo v odnose svojih kolegov - sploh, če so srečni.

Hkrati pa si želim, da bi imela nekoga kot je Vanja, ki bi me opozoril pred fantom, ki je bil navadna baraba. Ko si zaljubljen, marsičesa ne vidiš - ostali pa. In če ti drugi dela škodo ali te vara, bi bila jaz zelo vesela, če bi mi moj najboljši prijatelj, ki je to vedel, tudi povedal.

Moja babica je rakla: pred poroko spravljaj par narazen, po poroki pa skupaj. V smislu: naj se razideta prej, dokler je še čas in ni hudih brazgotin ter otrok, ki bi posledično trpeli. Ko si daš enkrat zaobljubo za večno, jo moraš pa tudi držati. Tako moja babica. Gre pa pri vsaki stvari za dve plati.

O zaobljubah še to: midva sva imela čisto svoje - sestavila sva ju glede na to, kar sva si eden od drugega želela. Potem je moj možiček dve tretjini stavka pozabil in da ga ne bi spravila v zadrego, sem ju izpustila še jaz. Na to temo smo se že in se bomo še veliko smejali. Važno je, kaj je v srcu, ne v besedah. Popolnoma se zanesem nanj, da bi izpolnjeval to, kar mi je skoraj obljubil. Zame pa velja isto.

Moja babica je pa žal rekla še naslednje: Nikoli ne reci nikoli.

tulka

Sama se izrekam o tem, kak naj bi bil kdorkoli kot partner samo v primerih, ko sem za to izrecno vprašana. In še to me mora vprašati nekdo, ki je druga polovica tega para. Za to, da bi skupaj s kakšno babjo druščino obirala delovanje nekega para, ki ga ni zraven, me bi ga pa obirala - ne, hvala. Se je tudi že zgodilo, da sem bila zaprošena, da naj kakšno besedo spregovorim s kok o njegovem/njenem partnerju, ki da pa po presoji zaprosilca, ni bil ta pravi....pa sem se tej časti gladko odrekla. Ker v nekoga zagledanemu/zaljubljenemu človeku razlagati, da je ta izbranka/izbranec pa da ni nič prida - to je totalno kontraprodukitvno. Zaljubljen človek bo branil svojega izbranca do meja razuma in še čez in ne bo hotel slišati. Pa niso samo zaljubljeni ljudje taki - sem v mesecih volontiranja na sos telefonu govorila z žrtvami družinskega nasilja, kjer je bilo vrsta tehtnih razlogov, da bi žrtve prekinile eno izredno nezdravo vez, pa več kot tehtni argumenti niso kaj posebej zalegli.... Glede tega, da so zaobljube "za vedno" in se jih je treba držati....Sicer je tudi ta, da "obećanje, ludom radovanje".... Hočem reči, z eno mero razuma se je treba tega lotiti. Osebi, ki jo ljubiš, lahko obljubiš, da jo boš spoštoval/a in se skupaj z njo trudil, da bodo dnevi lepi in kvalitetni in da jo/ga boš poslušal/a in pogledal/a njen/njegov način razmišljanja, preden skočiš v napačne sklepa. Lahko tudi obljubiš, da se boš smejal skupaj z njim/njo, da jo//ga boš podpiral itd itd...Ker gre za obljubo, da je nekdo voljan od danes in naprej tako postopati - ker je itak lepo, da se tako postopa. Ampak obljuba volje je nekaj, kjer naj bi delal razum. Je pa totalna kozlarija komerkoli obljubiti, da jo/ga boš večmo ljubil. Ne moremo kontrolirati svojih emocij. Konec koncev, dokler živimo, obstaja možnost, da bomo na naslednjem ovinku srečali nekoga, ki bo še bolj usoden, kot je naš trenutni partner..... In dasiravno si neizemrno želimo nekoga ljubiti dokler naju smrt ne loči, je totalno neresno in nerealno- kaj takega obljubljati. Ne moreš obljubiti nekaj, za kar nimaš nobenih možnosti, da to tudi v resnici in zavestno izpolnjuješ. Tudi se mi zdi nesmiselno zaradi nerealne obljube vztrajati z nekom. To je tako produktivno, kot da bi si vsak dan znova zvrtal luknjo v koleno. Vendelina jr.

Vendelina jr., torej je zate skok čez plot, kot se temu reče, opravičljiv, če je druga oseba pač "bolj usodna"?

Zame pa ljubezen ni čustvo (to je zaljubljenost), temveč odločitev. Moj možiček ni ne lepotec ne popoln oče, niti popoln mož, pa ga vseeno ne bom zapustila zato, ker bi našla boljšega (čeprav verjetno obstaja). Ko se odločiš za poroko, se pač odločiš za enega človeka in življenje z njim. Zato zakon terja trezno odločitev. Ko obljubiš nekomu, da ga boš večno ljubil, s tem izraziš pripravljenost za premagovanje skušnjav (tudi v obliki bolj usodnih ljudi) in težav.

Seveda pa mora obljuba veljati za oba, ne le za enega. To je predpogoj. Sicer zakon ne more obstajati - je le na papirju. In hvala Bogu, če potem zlorabljeni ali prevarani partner najde novo in boljšo priložnost.

tulka

se čisto strinjam s tulko -> pa tudi menim, da proka je pa le poroka in mogoče je čisto prav maestro da se enkrat poizkusiš pogovoriti s svojim prijateljem pa če te bo poslušal prav če pa ne pa pač ne in bo storil isto napako kot ti:). femica

maestro_slo je napisal/a:

Pozdravljeni! Zaobljube....??? Moj zelo dober prijatelj se je nedavno nazaj močno zaljubil. Od marca do danes sva se sicer redkeje videla kot sicer a moram povedat, da je postal pravi poet. Nikoli ga nisem slišal govoriti tako "sladkih" besed o svoji punci. Do sedaj je bil njegov besedni zaklad pol "kletvic" in besed, ki pač ne spadajo v kontekste pogovora. Sedaj bo vedel o skodelici čaja povedati cel roman. Pa da se lotim bistva. Dekle je spoznal marca. Prejšnji teden sva bila na pijački in sedaj mladenič sanja o poroki. Ja in tudi zaobljubo mi je že zrecitiral iz glave. Poznam ga in vem kdaj misli resno in kdaj je v njem dvom. In bojim se, da tokrat misli resno. Star je 26 let in ima odlično službo. Ne želim si pa, da bi naredil napako samo zaradi nje. Sicer je še nisem spoznal a po njegovih besedah mora biti dobro dekle. Kaj naj mu svetujem? Se naj sploh vtikam v življenje prijatelja? Naj mu povem, da v resničnem življenju ni vse tako sladko kot govori on? Hvala! LP maestro_slo

Ja groza, v kaj se pa ti vtikaš? Če je dekle spoznal marca jo pozna že devet mesece. Bog si ga vedi, kaj bi naklanfal mojemu možu, saj me je poznal točno pol leta ko me je vzel. Še vedno sva srečno poročena, kot dva golobčka. Po mojem bi takega pridigarja kot si ti pošteno okrcal. Mož mislim, jaz si itak dajem duška zdajle. Pa še nekaj: mogoče boš zdaj tudi ti bolj srečen v svojem zakonu. Saj veš, zdaj se bo tvoj prijatelj posvetil ženi in posledično boš morda tudi ti imel več časa za svojo družico. Si se morda ustrašil za svojo r....? No ja, mogoče je tole zadnje malo nesramno in provokativno, a še vedno manj kot tvoje vpletanje v prijateljevo zasebno življenje. lp Vesna

Se strinjam z Vendelino.

In, tulka, Vendy ni govorila, da je skok čez plot opravičljiv, pač da se vsakemu lahko zgodi, da sreča v življenju nekoga, do katerega mu bo več kot do partnerja, s katerim je trenutno. Ne glede na to, ali gre za fanta in dekle ali za zakonca. Da ima prav, kaže življenje samo - pari se pač razhajajo.

Tudi sama nisem za izrekanje večne ljubezni in zvestobe, pač pa zato, da se trudimo življenje drug drugemu narediti lepo. Ljubezen ima nešteto pojavnih oblik -  od zaljubljenosti do predanosti in želje, da se z nekom skupaj postaraš. In mu vmes pripraviš veliko lepih trenutkov.

Kaj je zvestoba, je pa lahko stvar debate. Ker nobenemu v glavo ne vidiš, pod kožo smo pa vsi krvavi. Eni se s tem soočijo, drugi se slepijo, pač po sitemu "dokler ne veš, ne boli". Oziroma dokler si problema ne priznaš, ga ni potrebno reševati.

 

Glede nasvetov prijateljem pa - pogovor ja, nasvet pa je že druga zgodba. Ker ko nočeš, nečesa ne boš videl, četudi je več kot očitno. Zato je morda najboljša lastna šola. Draga sicer, a je zato vsaj učinkovita.

In tisti, ki svetujejo - a so pripravljeni nase vzeti odgovornost za ravnanje prijatelja, ki bi se odločil za neko ravnanje na podlagi našega nasveta, potem bi nas pa krivil s pomisleki v stilu "ali ne bi bilo vseeno drugače, če te ne bi poslušal?"

 

Sama imam s prijatelji to srečo, da si marsikaj povemo že v štartu, z jasno opredelitvijo, da je pa odločitev samo moja, z vsemi posledicami. Ker nekoga pustiti, naj se sam odloči, je najboljše, kar mu lahko storimo.

 

Sicer je pa nekdo rekel: kdor hoče, bo našel pot, kdor noče, bo našel izgovor.

 

Mamamia

mamamia

No, tudi jaz se zelo strinjam z vendelino jr in mamamio.

V zakonu ni nobene garancije, ne z naše, ne s partnerjeve strani. Z možem se odlično razumeva, ampak če se slučajno kateremu od naju "zasukne" (bog ne daj, ampak saj pravim, nikoli ne veš...), bo pač konec najine ljubezni in začetek neke nove...

jasna