Ali dati klošarju EVRO-zanimiv prispevek dr.Mira Cerarja - kulinarika.net

zoja2  

član od: 16.12.2007

sporočila:258

tema odprta - 1. dec 2008 20:25 | ogledi: 16.037 | odgovori: 92

Ali dati klošarju evro

Datum in ura objave: 1.12.2008 8:20:51

Avtor: Prof. dr. Miro Cerar

Tokrat kot kolumno objavljam prispevek, ki je bil letos oktobra že objavljen v posebni publikaciji, izdani ob dnevih slovenskih pravnikov. Razlog za ta »ponatis« je deloma v tem, da sem te dni v precejšnji stiski s časom, deloma pa gre tudi za to, da domnevam, da ga verjetno mnogi obiskovalci te spletne strani še niste prebrali in vam ga zato namenjam v premislek.

Ko sem v preteklih letih hodil po ljubljanskih ali katerih drugih mestnih ulicah (tudi v tujini) sem se, tako kot marsikdo, pogosto spraševal, kako naj se vedem do klošarjev oziroma beračev, ki so me na ulici prosili za denar. Enkrat sem se počutil dobro, ko sem jim kaj malega dal. Drugič me je ob misli, da si bo berač za ta denar kupil alkohol, cigarete ali drugačno drogo, preplavil nekakšen neprijeten občutek z mislijo, da bi, če bi mu dal denar, podpiral slabe namene in lenobo. Spet tretjič sem nekako čutil, da sem krivičen, saj (lahko) dam le enim, ne pa vsem itd. Skratka, vedno so bila v zvezi s tem vprašanja, dvomi, nemir. Tudi ko sem se s kom o tem pogovarjal, poslušal takšna in drugačna razmišljanja in nasvete, sem vedno čutil, da me nobena (razumska) razlaga nekako ne uspe pripeljati do pravega odgovora.

Potem sem nekega dne dojel, da je vse skupaj zelo enostavno. In da se dá celo nekako razložiti. Čeprav je razum v zadevah srca nemočen, nujno potrebujemo oboje. Stvari je treba tudi razumeti, jih znati pojasniti, sebi in drugim. Seveda je treba takšno razlago občutiti, kajti sicer ostane zgolj intelektualno prazna. Toda brez intelektualne razlage je tudi srce slepo in lahko z najboljšim namenom ravna narobe.

Morebiti že poznate pretresljivo zgodbo o človeku, ki je v divjem vojnem času skupaj z drugimi ujetniki čakal v vrsti na naglo usmrtitev, seveda brez kakšnega predhodnega pravnega postopka, pri čemer pa je uspel enemu od krvnikov prišepniti nekako takole: »Prosim te, pusti me živeti. Tebi to ne pomeni skoraj nič, meni pa ogromno.« Krvnika se je ta misel dotaknila in pustil ga je živeti (ostali so bili pobiti).

Poskusimo o beračih in nasploh ubogih ljudeh (tudi mi sami smo v kakšnih lastnostih zagotovo zelo ubogi) misliti na način, na katerega nas napeljuje navedena zgodba. Mislimo zgolj preprosto: »Kaj mi pomeni, če nekomu naklonim malce časa, nasmeh, prijazno besedo ali navsezadnje celo kakšen evro?« In nato pomislimo, kaj to (lahko) v tem trenutku pomeni tej osebi. Ne razmišljajmo o vzrokih, posledicah, stranskih učinkih in podobnem, pač pa le o tem golem, enostavnem, v resnici nadvse neznatnem dejanju, ko tako nekomu naklonimo delček sebe.

Preden nadaljujem, naj dodam še nekaj, da ne bo nesporazuma. Tu ne govorim o kakšni veliki dobrodelnosti, pač pa le o drobnih pozornostih, ki jih lahko vsaj občasno namenimo soljudem. Predvsem tudi ne govorim o svoji dobrodelnosti, kajti potem bi moral govoriti predvsem o tem, kako premalo jo je. Lastna dobrodelnost, kakorkoli jo že razumemo, je pač nekaj, kar počnemo ali ne počnemo. Če začnemo o njej konkretno govoriti, jo razglašati drugim in svetu, potem to ni več to, pač pa gre le še za ustvarjanje nekega videza, ki godi našemu (sebičnemu) egu. Tu bom zato raje govoril le na splošno in predvsem o drobnih rečeh, ki nosijo v sebi tako dobro kot slabo, vendar pa so za vse nas pomembne, tako za izboljšanje skupnega bivanja kot za naš osebni samorazvoj.

Poskusimo torej zdaj z razmišljanjem o tem, ali dati klošarju (beraču) evro. Poglejmo si nekaj misli na to temo.

Prvič, kot sem že dejal, klošarju ne damo evra, ker si mislimo (in v tem je celo naš dober namen), da ga bo porabil za alkohol ali katero drugo zdravju škodljivo substanco. Toda ali smo mi res toliko boljši? Ali ne troši marsikdo izmed nas kar veliko denarja za škodljive substance in navade ter ali v pehanju za denar ne živimo tako stresno, da nam to (včasih še hitreje kot klošarju) uničuje zdravje? Seveda ima na nek način prav vsakdo, ki reče, da je treba beraču kupiti kakšno zdravo hrano, ne pa dati denarja, ki ga bo porabil npr. (tudi) za vino. Toda on potrebuje tudi vino. Tako kot tudi kdo drug, ki ni berač. Podobno kot npr. nekdo tretji potrebuje veliko dela (t.i. deloholizem) ali veliko oblasti (vzvišenosti, arogance ipd.). Vse to so škodljive stvari. Nek direktor ali politik lahko z nezdravim, nepoštenim ali zlobnim delovanjem prizadene bistveno več ljudi kot pa kakšen berač. Obstaja tudi možnost, da bo berač že v tem svojem (klošarskem) življenju spoznal, da mu preveč alkohola škoduje in se ga bo odvadil. Morda se ga tudi ne bo. Toda ali nismo nekako vsi ljudje takšni? Vprašajmo se, koliko časa porabimo, da se odvadimo neke slabe in škodljive navade. Ali smo se je sposobni odvaditi takrat, ko nam to svetujejo drugi, ali moramo nekako dočakati (svoj) pravi trenutek, svoje pravo (malo) spoznanje?

Drugič, klošarju ne damo evra, ker je nadležen. Rine v nas, prosjači, zahteva. Včasih je celo nesramen. Še posebej, če ne dobi evra. Včasih je celo nehvaležen, če ne dobi celega evra. Priznam, zoprno in odbijajoče. Toda ali smo mi kaj drugačni? Kaj storimo, če imamo (po naši oceni) premajhno plačo, prenizek položaj v službi, premalo pozornosti s strani šefa ali partnerja, prepočasno postrežbo v restavraciji ali banki? Ali ne nergamo, opravljamo in se pritožujemo? Kaj storimo, če ne dobimo nečesa, kar si ta hip močno želimo ali (po naši oceni) potrebujemo? Ali smo nasmejani, prijazni in dobri do tistih, ki nam nočejo pomagati? Hujši je problem, bolj postajamo neposredni v svojih zahtevah. In kako se odzivamo na nehvaležnost s strani drugih, npr. naših otrok. Ali jim kar takoj prenehamo kupovati stvari? Kako se odzivamo na nehvaležnost naših politikov, direktorjev, šefov in sodelavcev v službi? Ali nismo na njih včasih upravičeno še bolj jezni kot na berače? Tako kot so mnogi ljudje iz zmotnih ali utemeljenih razlogov jezni na pravnike. Ali je torej opisano ravnanje beračev, čeprav je za mimoidoče neprijetno, res nekaj tako nenavadnega in obsojanja vredno? Ali ni celo bistveno bolj pošteno od našega opravljanja za hrbtom?

Tretjič, klošarju ne damo evra, ker menimo, da laže, da se pretvarja. Res je, so klošarji, ki s prosjačenjem dobijo več evrov, kot jih dobi v istem času kakšen slabo plačani delavec ali delavka v tovarni ali kje drugje. Takšen klošar se torej neupravičeno »dela reveža«. Skoraj prepričani smo tudi, da nam klošar pogosto laže, če prosi denarja za kruh, saj si mislimo, da ga bo porabil za kaj drugega (zelo podobno je npr. z romskimi in drugim berači, kjer se nam včasih še posebej upira, ko se za namen prosjačenja uporabljajo ali zlorabljajo otroci). Drži, takšne laži – kolikor so pač prisotne – niso dobre. Gre za nepoštenost, prevaro. Toda pomudimo se spet pri drugih ljudeh, tudi pri nas samih. Ali se vam ne zdi, da nas laži in prevare kakšnih direktorjev teh ali onih podjetij in bank, ali pa vladnih in drugih politikov in nenazadnje – upam, da vas ne bom preveč vznemiril – tudi kakih pravnikov, zdravnikov, učiteljev itd. stanejo bistveno več od laži tega ali onega berača? Samo pomislite, kako se pogosto neprimerno troši (naš) davkoplačevalski denar, ali pa, kako ponekod delodajalci izkoriščajo delavce (tole slednje res spominja na nekdanji marksistični repertoar, ampak, kar je res, je res). Če bi resnično vedeli, kako takšno nepošteno ravnanje škodi tem (in vsem) ljudem samim, bi se nam verjetno klošarji zdeli že skoraj kot angeli. In potem naj se še jezimo na »lažnive« klošarje?

Četrtič, za klošarje in berače menimo, da so lenuhi (brezdelneži). Zakaj le postopajo in prosjačijo? Toliko lažjih ali celo težjih del bi lahko postorili, pomagali skupnosti in drugim ljudem (npr. starejšim). Res je, da tu in tam klošarji tudi kaj (koristnega) delajo, da npr. izdajajo svoj časopis (»Kralji ulice«), da se občasno nekateri organizirano ukvarjajo s športom – in vsak, ki jim pri tem pomaga, dela dobro delo. Ampak ostanimo pri tistih klošarjih oziroma beračih, ki zgolj postopajo in prosjačijo. To, da skupno ali posamično po svoje »filozofirajo« jim ne štejemo v dobro, ker ne verjamemo, da s tem ustvarjajo kakšno posebno dodano vrednost. No, v prejšnjem sistemu smo mnoge »filozofe« in druge intelektualce desetletja solidno plačevali tudi za vse tisto, kar zdaj označujemo za totalitarno, zavržno, nehumano ipd. Pa pustimo politiko in evre, ki jih tam nekateri mečejo stran. Pozabimo tudi na vse tiste majhne ali velike lenuhe, ki v raznih službah vsak mesec dobijo (dobro) plačo tudi za nedelo oziroma lenarjenje. Pustimo pri miru celo tiste, za katere bi bilo bolje, da ne bi delali nič, kot pa, da s svojo grabežljivostjo ali neznanjem delajo veliko škodo (državi, gospodarstvu itd.) – za to, da bi dali mir, bi se jim splačalo celo kaj plačati. Pustimo navsezadnje pri miru tudi nas same, ki bi lahko marsikdaj delali kaj bistveno pametnejšega in koristnejšega od tega, kar večkrat počnemo. Pustimo vse to. Vrnimo se h klošarjem in recimo kar direktno, da so to zabušanti, lenuhi, bleferji, nekoristneži in še kaj podobnega. No, in kaj zdaj? Ali zato sedaj klošarju ne bomo dali evra? Enega evra? Ob vseh tajfunih, zidarjih, rupljih, viharjih, kalimerotih, barbikah, golobčkih, rjavčkih, playboyih, missicah, velikih bratih in podobnih zvezdah, ki jim, že samo s tem, da jih imamo, namenimo milijone evrov in svojih živcev.

Petič, klošarju ne damo evra, ker menimo, da bi se bilo z njim pravilneje pogovoriti, ga podučiti o tem, kako si morda lahko izboljša življenje ipd. Denar pač ni vse. Klošar rabi še bolj kot denar toplo besedo, razumevanje, morda kakšen dober nasvet ali misel. No, seveda rabi tudi denar, ampak, kot rečeno, denar ni vse (razen seveda, če gre za dedovanja, odškodnine, delnice, plače ipd.). Še posebej se nam včasih – seveda predvsem ob klošarju (pri lastnih otrocih tega pogosto celo ne opazimo) – zdi neprimerno, da bi mu dali denar zgolj zaradi slabe vesti, ker si pač nočemo ali ne moremo vzeti časa zanj (da bi ga pomagali obleči, nahraniti, da bi z njim poklepetali ipd.). Vse to drži. Toda ker nismo popolni in ker iz teh ali onih razlogov praviloma ne zmoremo posebej skrbeti še za klošarje, se lahko mirno vprašamo, ali ni potem bolje, da jim vseeno damo vsaj kakšen evro.

Šestič, klošarju ne damo evra, da ne bi bili krivični. Klošarjev in nasploh beračev je veliko, žal celo vedno več. Če dam le enemu, je to nepošteno do drugega. Vsem ne morem dati, zato raje ne dam nikomur in načelu enakosti je zadovoljeno. Toda med vsem in nič je še marsikaj vmes. Saj nikoli ne dobi vsak ničesar od vseh. Pomislimo, kako včasih nekoga obdarimo in kako smo sami pogosto obdarjeni, ne da bi mogli točno tisti osebi ali ona nam to kadarkoli v tem življenju neposredno povrniti. Vendar je to le naše površinsko dojemanje. V resnici smo vsi povezani, zato se naše povezave tkejo tudi z neštetimi nevidnimi tkivi. Ali torej ni bolje, da temu ali onemu klošarju vsaj občasno namenimo kakšen evro? Kateremu drugemu ga bo pa kdo drugi.

Ali torej dati klošarju evro? Seveda ne vsak dan ali vedno, ko ga srečamo, pač pa vsaj tu in tam? Takrat, ko nekako pridemo tudi mi »na vrsto«, da pokažemo vsaj malo tovrstne pozornosti? Lahko, da se vam zdi to že dolgo jasno ali samoumevno in vas ta prispevek le dolgočasi. Lahko pa, da vas zgornje misli v to niso prepričale. In če vas v to morebiti ne uspe prepričati krščanski, budistični, islamski ali kak drug avtentični religiozni nauk, ki uči, da je treba pomagati bližnjemu, in sicer ne glede na to, kdo in kakšen je, potem predlagam, da pomislite in skušate notranje občutiti tisto zgodbo, ki sem jo navedel na začetku. Zgodbo o človeku, ki je čakal na smrt in o zanj milostnem krvniku. Ta kratka zgodba je namreč več kot dovolj. Vse ostale besede sem pač prelil na papir zaradi moje in naše skupne privajenosti, da uporabljamo veliko besed. Ker se nam tako zdi, da povemo več in bolje. Ker se ne zavedamo, da bi morali bistveno več časa nameniti opazovanju, mišljenju in občutenju ljudi in nasploh sveta okoli nas. In ob tem se je verjetno treba spomniti tudi tistih modrih misli, ki učijo, da sta odpuščanje in sočutje boljši od vsega ostalega. Tudi če jih »zagrešimo v zmoti«.

Še nekaj. Čisto za konec. Pa saj ste že sami ugotovili. Namreč to, da pričujoči prispevek v resnici sploh ne govori o klošarjih. Niti o evrih. Govori o nas.

Prof. dr. Miro Cerar

zoja2

angela33  

član od: 28.2.2008

sporočila: 71

1. dec 2008 21:42

Odlično napisano. Hvala. angela33

lidka  

član od: 16.12.2002

sporočila: 3690

1. dec 2008 22:05

Napisano že, luštno. Govoril in pisal je "na splošno" ampak se je dotikal dokaj konkretno primera s klošarjem. Moje razmišljanje: No, jaz se s to klošarijado ne strinjam. Če je tip, v Argentinskem parku sposoben cel, mapak cel dan žicat pod lipo, na istem mestu za denar, potem res ne vem. Mi mu rečemo Podlipec. Ja, lahko bi kdaj pobral kako smet na tleh, pa še kaj bi se dalo tam okrog videt, naredit. Okej, potem dam evro, tudi dva. In zakaj klošarji na ponudijo kake drobne usluge setu in okolju okrog njih? Kaj takega, čisto drobcenega? (ker jaz imam idej zdajle 10, kaj vse bi lahko). Raje dam klošarju v letih za liter vina, kot pa 30 let staremu "so called" klošarju za nekaj, karkoli že. Pri teh letih, se še da kaj delat... Lenobe ne podpiram. In teh, mladih "so called" klošarjev pa je več, kot onih drugih. Torej je nekaj narobe. Je res lažje jit na ulico fehtarit, kot prijet za delo? Kje je dostojanstvo? In čedalje več jih je, čedalje več... Deliti sebe med ljudi pa: se da na sto drugih načinov, tudi bolj taktno in elegantno, kot pa da vržemo Evro klošarju in se potem počutimo "cool" in oh in sploh... (in to me patetično spominja na nakup Unicef voščilnic za novo leto). lidka [sonce] Sporočilo je spremenil(a) lidka dne 01. dec 2008 22:07:47

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

2. dec 2008 8:57

Če imam drobiž, ga dam. Se je pa že zgodilo, da sem imela večji bankovec in sem potem na silo nekaj kupila, da sem dobila drobiž nazaj. Tudi s kralji ulice sem kar v komunikaciji. Tako, kakih pet revij na mesec kupim.... Si mislim takole: dokler lahko kaj dam klošarjem, toliko časa tudi dajem. Morda je to dobro delo, ki mi bo nekoč malo poplačano, morda je to en opomnik, da se svojega udobnega življenja ne sme razumeti kot "zdravo za gotovo", modra je kaj tretjega. Ampak en od klošarjev govori v verzih, en drugi vsako žensko naslavlja z "lepa gospa" in za tole se pa res daje tisti evro, a ne? Plus, vedno je bilo tako, da je bil en delež ljudi neprilagojenih. Tudi v tako imenovanih "starih časih" je bilo nekaj ljudi, ki so bili pač malo drugačni. V naši literaturi so itak označeni kot "vaški posebneži". In vsak, ki je imel vsaj malo soli v glavi in dobrote v srcu je vedel, da si pač vsak išče neke svoje poti in da zavoljo tega ne bo nikogar štrafnilo, če bo prijazen do "vaškega posebneža". Tako je bojda bilo v "starih časih". V mojih pionirskih časih smo imeli v kvartu eno gospo, ki je vse svoje imetje vlekla za sabo na vozičku. Govorili so, da se je gospe omračilo po tem, ko je rodila otroka. Gospa je bila v mojih pionirskih časih stara kot zemlja (ali pa se je meni zdelo). To, kar se je njej zgodilo, bi danes verjetno diagnosticirali s "pospartem depression" in bi ji pomagali. kakih 60-70 let nazaj pa tega seveda ni bilo. In je sirota hodila po ulici s svojo cizo. Včasih je tudi prišla na obisk, če je kdo pozabil zakleniti vrata, pa včasih se je tudi malo uštulila v kakšno kopalnico. Je rekla, da ne mara tuša v zdravstvenem domu, kjer ji je naša krajevna skupnost odredila tuširanje.... Pa rada je imela jabolčni zavitek in vedno je imela pri sebi steklenico starčka. No, ta gospa je umrla tisto leto kot Josip Broz Tito. Zaspala je na klopici v parku in ko je niti septembrski dež ni odgnal, so komunalci videli, da je mrtva. Za pogrebom je šel ves kvart, tako kot nalaga spodobnost ljubljanskega predmestja, da se gre na pogreb, če umre sosed ali nekdo iz ulice. No, jaz sem se ravno ob tej pionirski izkušnji naučlila, da ni vse tako, kot izgleda na prvi pogled. In da mene ne bo nič manj, če bom dala kako malenkost beraču, njemu/njej bo pa to morda poboljšalo dan. In da če nimam, se mi pa tudi ni treba obregati obnje. Ozrioma, da bom konkretna, zelo slabo prenašam ljudi, ki se obregajo ob ljudi, ki po slojevskih kriterijih spadajo kak sloj nižje. Nadiranje snažilk, vratarjev, beračev....s tem človek zelo pokaže svojo naturo in take nature pa res ne maram. Vendelina jr.

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15673

2. dec 2008 9:39

Klošarjem dam vedno nekaj drobiža, za liter, kot rečemo. Ker se ne sprenevedajo in ne žicajo za sendvič, ampak lepo po pravici povedo, da potrebujejo za liter. In da bodo deci spili tudi na moje zdravje, to se vedno zmenimo.  Če nimam drobiža jim to rečem, pa jim dam, ko grem znova mimo, saj vmes - kot Vendy - kaj kupim, da imam nekaj drobiža.

 

Strogo ločim klošarje in berače. Beračem ne dajem (sem pa nedavno enemu rekla, če bi mi doma drva nasekal, da plačam, in je bil takoj za akcijo - sem mu potem pustila dva evra, samo da mi ni sekal drv), klošarjem pa, in tudi vedno kupim njihovo revijo Kralji ulice.

 

Mamamia

mamamia

ežoj  

član od: 24.2.2006

sporočila: 6302

2. dec 2008 9:41

Ja, kot že večkrat, tudi tokrat se popolnoma strinjam z my dear Vendy. Dodal bi le še mal ideologije:

Družba, kapitalistična posebej, funkcionira tako, da so se nekateri sloji prebivalstva umestili v nekakšen višji razred, in v glavnem živijo na račun ostalih. Pravne norme uredijo tako, da je vse lepo pa prav. Večina prebivalstva je izkoriščanih ( včasih so rekli exploatiranih ). Ta večina je tiha, ker je ustrahovana, ker če ne bojo tiho bojo še tisto izgubili in padli v še nižji razred, popolnoma obezpravljenih, ki so zato, da se ustrahujejo oni v mal višjem razredu. Iz tega najnižjega razreda ( to so oni, ki brskajo po kantah za smeti, ponosni so še kar, da bi prosili )  se regrutirajo klošarji. A so klošari bolj intelektualni in bolj brihtni od ostalih, naj vsak presodi sam.

Jaz, pa zmeraj dam tisti €, ki je itak pokraden onim, ki imajo še manj ( tako kapitalizem funkcionira, to nisem jaz izmislil, jaz le živim v tem svetu ), ker, kot pravi moja zgoraj omenjena dobra prijateljica: zaradi tega me ne bo nič manj.

ežoj

TORTICA  

član od: 5.8.2002

sporočila: 989

2. dec 2008 9:59

Razlog zakaj nekdo prosjači po ulicah je pač čistvo stvar osebe, ki tam stoji oz. se je odločila , da bo tako živela. pa zaradi mene lahko tudi, da se mu ne gre delat....čeprav v večini ni tako. Jaz preprosto dam, ko tako čutim in toliko, kot se mi takrat zdi prav. Brez da velik razmišljam. In večkrat mi je žal, da nisem dala več kot da bi mi bilo žal, da sem dala preveč. Iz razlogov, kot jih je npr. lepo zapisala naša Vendelina. Morda nas te osebe res spominjajo, da je nekje še nekdo, ki rabi in mi lahko damo, lahko polepšamo dan...karkoli. Pa čeprav gre za vino, šnops, whatever.. ko daš, daš in nič ne pogojuješ. Nikoli pa ne dajem romom, ampak to je druga zgodba....

adalbert  

član od: 2.2.2008

sporočila: 285

2. dec 2008 10:01

Pozitivno razmišljanje prav primerno za adventni čas.Človek se mora tudi notranje poglobiti in si zastaviti vprašanja,ki so navedena. Meni je pri srcu zgodbica, ki govori o beraču in mimoidočemu.Berač je bil slep vendar je mimoidoče poznal po hoji.Ko je neko jutro mimoidoči opazil,da je beračev klobuk prazen se je ustavil in v klobuk dal listek z napisom" Kako lep dan je danes in jaz ga ne vidim"!Ljudji je ganilo to sporočilo,dali so dosti več kakor navadno.Ko se je mimoidoči zvečer vračal domov, ga je berač vprašal kaj je dal v klobuk da so ljudje bili tako velikodušni.Ta mu je povedal.Nauk te zgodbice je kako lahko preproste resnične besede nagovorijo ljudi. adalbert

Cila  

član od: 5.10.2006

sporočila: 3768

2. dec 2008 10:42

Zelo redko obdarim klošarja ali berača. Pa ne zato, da bi imela kaj proti, enostavno  za to nisem razpoložena in ker vem, da smo si ljudje tako različni, da bodo   tudi brez mene dobili dovolj.

Dosti teže mi je, ko hodim po nakupih in vidim starejše  upokojence, kako tehtajo, ali bodo kupili 20 ali 30 dek mesa, ko iščejo pri blagajni drobiž po denarnici za pol štruce kruha, ko otrok hrepeneče gleda mamico, ki  mu ne upa kupiti makovke za pocrkljat. Takrat bi  brez pomisleka kaj prispevala na račun lastnega nakupa, če bi obstajal način, ki ne bi rušil dostojanstva in spravljal ljudi v zadrego. Zato sem tudi vedno prispevala v zbirne košare, ko so bile akcije zbiranja živil za družine v stiski.

Prilik za dobrodelnost je nešteto, zato je prav, da se vsak loti tistih, ki mu bolj ležijo ali bolj očitno trkajo na vest in brez krivde, da je neko drugo prezrl.

Cila

ZAČETNICA  

član od: 2.2.2007

sporočila: 1985

2. dec 2008 12:00

Ko sem imela, sem dala, zdaj ko nimam viška, ne dam. Sicer pa v MB na Partizanski je ogromno romunskih in bolgarskih fehtarjev, ki šepajo, so brez nog, rok, baje da so videli celo ene brez glave , ko se mimo pripelje policist na kolesu, pa vsem čudežno zrastejo okončine na svoje mesto... Skratka, če že komu raje dam tistim jacksonom v parku, ker me vedno tako prijazno ogovorijo. Začetnica

kletka  

član od: 1.5.2007

sporočila: 151

2. dec 2008 12:12

V Mb sem tudi jaz videla včeraj pod dvoetažnim mostom nekega "pohabljenca", ki je hodil med vozili. Najprej mi je bilo še čudno, zakaj tam prečka cesto in ne na zebri, saj ga bo še kdo povozil, pri naslednjem križišču pa je bil še eden, tako da mi je takoj postalo jasno, da imajo očitno "uradne ure". Upam, da jih je kmalu pregnala policija, ker tega res ne potrebujemo. Drugo so klošarji ... kletka

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
Kaj danes za zajtrkPetrca_5
malo za hecBojaan24
MOJ vrteta
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti