Ste tudi eni izmed njih?

kaj pravite, ko bo toliko ljudi na borzi dela po novem letu?ste med njimi?jaz sem.lp

srcektorta

12. nov 2008 21:20

Ja, v nič kaj prijetni situaciji se nismo znašli danes. In da šefi to delavcem povedo mesec pred prazniki. 50000 ljudi bo trepetalo, ali bodo šli morda oni na cesto, 15000 družin bo imelo pokvarjene praznike. Ker še hodim na faks, me to ne bo doletelo. Za sedaj. Ko pa bom iskal zaposlitev, pa je vprašanje, kje bom. Čeprav na mojem področju primanjkuje kadra, nikjer ne piše, da me bodo vzeli. Ko pa sem bil še majhen, pa sva z mami (takrat je bila samohranilka) to, da pristaneš na zavodu, iskusila na lastni koži. Podjetje je šlo v stečaj, delavci pa na zavod. Samo s pomočjo dobre sosede (naj počiva v miru), ki je dajala hrano, sva tisto obdobje nekaj mesecev dala skozi. Zato pa tebi srcektorta ter vsem kulinarikom, ki boste morebiti pristali na borzi dela želim, da čimprej najdete novo zaposlitev ter se rešite borze dela. planet_food

12. nov 2008 22:18

Srcektorta-ne šele po novem letu, ampak točno z Miklavžem se začne moj novi staž - po 22 letih sem se znašla na "borzi". Pa ne zaradi recesije, ampak zaradi gnilega vodstva ali ne vem kako se že temu lahko drugače reče. In mislim, da bo napoved vsesplošnega odpuščanja privedla do tega, da se bodo znebili tudi kakšnih nezaželenih delavcev, ker bodo pač imeli splošno znan razlog za to. Sama sem rabila nekaj dni, da sem dojela, kaj se mi je zgodilo. Potem pa sem si začela dopovedovati, da to sploh ni najhujša zadeva, ki se mi lahko zgodi pri štiridesetih. Hvalabogu, zdravi smo, brez večjih kreditov, otroci so pridni, mož tudi pa pred skoraj dvajsetimi leti je obljubil tisto - v dobrem in slabem... Kaj hočemo?! Se zgodi...Zaenkrat še ne razmišljam preveč o prihodnosti in se trudim izkoristiti dneve, ko sem v odpovednem roku, pa mi ni potrebno več prihajati na delo. Malo več smo skupaj, kosila so zdaj kosila in ne več večerje, pred nami je čas praznikov in končno mi bo uspelo speči vse piškote, ki sem jih nameravala že lani in predlani in predpredlani, pa nisem utegnila zaradi službe. Pa kakšno darilo manj bo, ampak važno je, da smo zdravi in se imamo radi. In to želim vsem, ki se bodo v prihodnje znašli v situaciji, kot sem jaz. Po novem letu pa na lov za novo službo," saj po novem, saj po novem boljše bo..." minutka

13. nov 2008 7:42

Minutka, tole si pa tko lepo napisala, da mislim da bo vsakemu mal moralo dvignilo. Saj želim si tako. Pa srečno, po novem letu. Brihta

13. nov 2008 8:25

Minutka, ne zmore vsak toliko pozitivizma kot ti. Vse pohvale! Seveda pa razmišljaš pravilno. Naj povem še to, da spremljam ponudbo dela (ker delam na takem delovnem mestu) in moram reči, da je ponudbe ogromno. Seveda ne morem reči, da so vse ponudbe dobre . Morda pa je v taki situaciji potrebno zagrabiti za kakšno delo, ki je morda malo manj plačano na začetku, ampak je vsaj pošteno in redno plačilo.....da se le prebrodi ta krizni čas. Vseeno je bolje nekje delati za 600, 700 EUR osem ur, kot pa čakati, da ti kaj z neba pade. Pa tudi piškotov ne boš mogla peči v nedogled..... kruhy

13. nov 2008 9:47

Ko spremljam razna poročila na TV,kjer zadnje čase kar pogosto poročajo o težkih časih raznih tovarn mi postane hudo pri srcu.Spomnim se časa ko je pred več leti tudi moj oče ostal brez dela.To je bil težki čas za celo družino.Pri meni verjetno ne bi pomagalo nobeno pozitivno razmišljanje,da bo po novem letu boljše,ker ne vem kdo bi plačeval moje kredite,ki bodo na vso srečo kmalu poplačani.Verjetno bi me minilo tudi veselje do kulinarike,saj bi ob gledanju receptov,ki si jih ne morem privoščit,postala še bolj žalostna in depresivna. Sem pa prepričana,da ne bi doma sedela križem rok in čakala da bo kaj priletelo z neba.Zame je vsako delo,ki ga opravljaš pošteno,častno delo.Kljub moji izobrazbi bi v takih trenutkih poprijela tudi za manj plačana dela. Mislim da nam je vsem,ki delamo v javnem sekturju precej bolje kot tistim ,ki delajo v raznih tovarnah,privatnikih in včasih kar malo po krivici "jamramo"o plačah glede na vso situacijo,ki je pri nas oziroma v svetu..Res pa je,da imajo eni mnogo,mnogo preveč kar pa je spet druga zgodba. Vsem,ki ste ostali brez službe želim da bi delo čimprej našli. kalcicl

13. nov 2008 9:59

Hvala za spodbudne besede. Strinjam se z vami, da mi domov nihče ne bo prišel ponujat nove službe in tega se tudi zavedam. Sem se pa odločila, da tega, da bom v kratkem "na cesti" , ne bom jemala kot najhujšega, kar me lahko doleti, saj smo kot družina navajeni na skromnost. In Kruhy, že zdaj sem delala za 600,700 eur in to ne v tovarni za tekočim trakom, ampak v privatnem podjetju, kjer verjetno vsak kos garderobe lastnice podjetja stane več, kot je bil moj mesečni zaslužek. Pa sem ugotovila, da ni vse v denarju, saj je življenje še kaj več kot Dior, Boss, D&G...In tudi slučajno ne mislim viset doma vseh 9 ali 12 mesecev, kolikor mi pripada nadomestila na zavodu. Mi je pa bilo v prvih dneh težko dojeti, da se to dogaja prav meni, saj mi nihče pred tem ni niti namignil, kaj se pripravlja. Zdaj, po treh tednih, ko sem doma ( delovno mesto sem morala zapustiti nemudoma, ko sem dobila odpoved iz poslovnih razlogov ), sem se že malo "organizirala". Iščem službo, začela sem obiskovati tečaj tujega jezika... minutka

13. nov 2008 10:04

Vsak od nas se je kdaj znašel v brezizhodnem položaju.Če imaš nekoga ki ti lahko stoji ob strani in te podpira v težkih časih je to neprecenljivo. Problem imajo ljudje, ki nimajo nikogar, kateri bi mu lahko ponudili pomoč. Da nimaš tudi za kruh, kaj šele za plačevanje položnic ki ti hodijo v nabiralnik vsak mesec. Samo tisti ki so to izkusili vedo kaj pomeni, če naenkrat ostaneš doma. Ne za plačo 700 eurov tudi za 500 jih ogromno dela. Kako preživijo, si marsikdo ne more predstavljati. Vse to pa dobro vedo delodajalci. Zato si lahko privoščijo vse. Če nisi najpridnejši, zagrizen, vesten in delaš zastojn vse nadure so s teboj nezadovoljni, te odpustijo in zaposlijo druge. Da delaš čim več za čim manj denarja. Danes se to dogaja vsak dan. Nikogar ne zanima kakšno je tvoje življenje ali boš jutri lahko preživel. Zato je delovnih mest na pretek, nezaposlenih ravno tako. Če želiš delati lahko delaš za mizerno plačo, vendar človeku dostojnega življenja nimaš. Lahko se voziš 50 km daleč v službo, služba je pa le, pa čeprav zapraviš za bencin polovico dohodka.Takih ,, pametnih komentarjev,, je bilo napisanih že nešteto. Kvazi službe čakajo povsod, samo brezposelni so leni. Vsi si želimo za dostojno delo dostojno plačilo. Ne samo plačilo za preživetje, od tega pa si moraš celo plačevati dodatno pokojninsko zavarovanje, ker te čaka po 40 letih trdega dela prekleto nizka. Ali torej moramo od otrok pričakovati da nam plačujejo domove za ostarele in upamo da bodo imeli srečo da poleg dobre izobrazbe najdejo tudi ustrezne službe. Ljudje si ne želijo socializma, vendar pravilno ovrednotenje njihovega dela. Dokler država dopušča sisteme megalomanskih zaslužkov na račun velikih korporacij, menagerskih odkupov in nas na drugi strani s tem potiska na rob preživetja, se v tej deželi ne obeta nič dobrega. In skrajni čas je da se stvari korenito spremenijo, uredi status delavca. Na da za isto delo že v sosednji deželi, ki je ravno tako Evropa zaslužijo enkrat toliko in imajo delavci glede na ure opravljenega dela tretjino več prostega časa. Pridni so nagrajeni in pohvaljeni, delodajalci pa zadovoljni da imajo zveste podrejene na katere se lahko zanesejo. In na dolgi rok je to način ki lahko prinese blaginjo v deželo. barbyslo

13. nov 2008 10:16

Vse, ki ostanejo brez zaposlitve, bi opozorila na možnost pridobivanja nepovratnih sredstev za samozaposlitev, ki jih dodeljujejo slovenske občine. Podrobnosti ne poznam, a vem, da ta sredstva obstajajo (dobra znanka ravnokar zbira dokumentacijo za vlogo za ta sredstva). Sicer so pa na oddelkih za gospodarstvo zaposleni tudi zato, da vam pojasnijo podrobnosti in možnosti za pridobitev denarja, če želi kdo začeti na svoje.

Vsak od nas ima neke sposobnosti in zakaj ne bi ob izgubi zaposlitve skušali pridobiti nazaj vsaj nekaj denarja, ki ste ga skozi davke in prispevke tudi vi prispevali v državni proračun, sploh ker je država dopustila, da ostanete brez lastne eksistence. Naj vam torej ob postavljanju na lastne noge tudi pomaga.

In občutek, da vendarle zmoreš narediti pomemben korak, je gotovo boljši od tistega, ki nas preveva zavoljo nemoči ob izgubi službe.

 

Pozitivno razmišljanje, kot ga  ima minutka, lahko pri samozaposlitvi ali katerek koli drugem načinu reševanja lastne usode samo prav pride.

 

Mamamia

mamamia

13. nov 2008 10:50

Barbyslo,popolnoma se strinjam s teboj. Tudi moj brat dela za borih 500 eurov v nemogočih za zdravje škodljivih razmerah,svakinja pa je zaposlena za štiri ure,čeprav nikoli ne dela štiri ure ampak običajno 6 do 7 ur dnevno za katere dobi stimulativen zaslužek.Eno uro dnevno porabi za čiščenje kar pa ne dobi plačano stimolativno ampak to pač mora.Dela 4 do 5 dni v tednu in eno soboto v mesecu in za to prejme 375 evrov. Več bi dobila na borzi kar je sramotno.Da so delavci "tiho" jim ob dobri prodaji dajo bon za 50eurov,ki ga lahko unovčijo samo v tej trgovini(ni trgovina z živili).Skratka prava beda.Oba skupaj ne dobita 1000eurov,200eurov pa tako porabita za potne stroške. Mislim da je pri nas zelo veliko ljudi na pragu revščine.Veliko je takih ,ki na božično peko ne smejo niti pomisliti,kaj šele na razno razna obdarovanja,letne dopuste na morju.....Že v sami moji okolici jih je precej in moram reči,da mi ni vseeno za njih kalcicl

13. nov 2008 11:35

http://www.zurnal24.si/Postanite-sam-svoj-sef/zstil/

Mamamia, nekaj informacij bodo lahko dobili v tem članku.

 

barbara9