Na pomoč!!!

Če bi bil kako leto starejši, je dober primer študentsko delo - tako, ki mu ne odgovarja in bi morda takrat dojel, kaj bo moral početi v življenju, če ne bo energije vložil v šolanje. Jejža

ali si mogoče pomislila,da je krivda tudi na šoli,pri učitelju mojega smo pri enem predmetu prav prosili naj se uči seveda interesa ni pokazal ne na prošnje ne na grožnje letos imajo za isti predmet drugega učitelja in razlika je očitna matematiko prav vsrkava vase anaeva

otroci so različni. moja 13-letnica je točno taka kot sin avtorice tega posta. Pa naj povem, da imam še doma eno (16), ki je najboljša v razredu. Ena je vestna, eni se žvižga za vse. Glavno, da uživa. Kaj naj? Naj jo k mizi privežem? Šola je njena stvar. Poskušam se čim manj sekirat (pa čeprav bi včasih najraje tulila od besa) klavdija

anaeva je napisal/a:

ali si mogoče pomislila,da je krivda tudi na šoli,pri učitelju mojega smo pri enem predmetu prav prosili naj se uči seveda interesa ni pokazal ne na prošnje ne na grožnje letos imajo za isti predmet drugega učitelja in razlika je očitna matematiko prav vsrkava vase anaeva

Ja, anaeva, a se ti malo hecaš? Na celi črti, kake 12 predmetov, najbrž (skoraj) toliko učiteljev/učiteljic. Seveda, krivi so oni, ne on, ki se mu nič ne da. Tu kar povsem pritrdim tulki. Učenje je njegova odgovornost, ne odgovornost staršev.

Saj, najti srednjo pot, nikakor ni lahko. Pričakovati preveč je napak, pričakovati premalo (od otrok, se razume) pa najbrž še bolj napak.

Z zelo slabim uspehom, brez delovnih navad pa je pot naprej na srednjo šolo (vsaj na marsikatero) omejena, če pa že uspe, pa je tam spet enako. In spet je nov krog krivcev.....kriv.

 

 

rimljanka - zasebno mnenje

Anitram1, svojega sina sem našla v tvojem.... Še danes mi pridejo solze od nemoči, katere občutek sem imela in ga konec koncev še imam - najverjetneje smo marsikaj naredili, marsikaj poizkusili, vsega itak ne moremo in neznamo, koliko ljudi, toliko različnih primerov, vzrokov in načinov pomoči. Hočem reči, najhuje je bilo meni, ker sem videla vse v slabi luči, krivila sem tudi sebe, iskala vzroke v sebi - ne rečem, da se tudi poba ni sekiral, sicer vse skriva in se zapira, ampak meni je to dalo fejst po duši. In danes? Končal je malo pred maturo - konc z šolo, dobil je službo, povohal denar in je zadovoljen. Jaz pa se moram še vedno trudit, da ne začnem razmišljat in mu težit: a je to vse, si zadovoljen, boš zadovoljen tudi v prihodnjosti, kako boš lahko konkuriral pri naslednji službi?????? Saj vem, nič nisem pomagala, ampak a se splača sebe tako uničevat - čas gre in verjetno prinese.....nekako se uredi in sede!? Srečno! MARTA1

ežoj je napisal/a:

rimljanka je napisal/a: Na tvojem mestu bi se obrnila na strokovno pomoč. [nagelj] rimljanka - zasebno mnenje Ma kakšna strokovna pomoč neki, kakšni pogovori. A niste slišali, da je šiba iz raja prišla. ( pa ne v luft skakat zaradi mojih modernih prijemov ). ežoj

Ežoj, SO trenutki, ko bi bilo bolje, da bi izkoristil svojo pravico do molčanja. Tale je eden od njih. Je popolnoma neprimerno v afne guncat na temo strokovne pomoči v tremutku, ko nekdo RES potrebuje strokovno pomoč. In zlasti je neduhovito tole izvajanje z referencami na telesno kaznovanje. Se popolnoma strinjam z rimljanko. Pa tudi je zgodba od kolegice nejko21 zelo poučna. Vsekarko pa je to, da je trinajstletnik (se sklicujem na to, kaj je napisala kolegica anitram) zadovoljen z zadostno oceno in da išče načine, kako zadovoljiti minimalne zahteve in nič več, zadeva, ki jo je treba analizirati in se bo pač morala v to analizo spraviti vsa družina. Vsekakor kontaktiraj strokovnjaka. Grem jaz zdaj v moj adresar pogledat, pa ti pošljem nekaj kontaktov po ZS, okej? Vendelina jr.

ne Rimljanka ne hecam se in te takoimenovane učiteljice ni na šoli več ker če učitelju med poukom desetkrat v uri zvoni telefon,razlaga na pol Slovensko,sproti spreminja pravila, učencem že na začetku ure pove "joj danes se mi pa res ne da z vami delat,dajte no vaje sami " ob koncu ure pa zdiktira domačo nalogo in to se zgodi vsaj enkrat na teden tule se ne hecam in če je nekomu za katedrom vseeno,kako je lahko vseeno šele tistemu v šolski klopi in nekoč je ena kulinaričarka napisal"da bi malo zaropotala,pa ne z lonci" šele ko smo zaropotali z oreng katstrolo se je zadeva uredila in tudi ocene temu primerne imam pa učiteljico v ožjem krogu in velikokrat pove "joj s tem mulcem pa nisem znala delat"jaz si mislim,še dobro da je upokojena ni povsod tako in velikokrat je res potrebna strokovna pomoč na žalost pa so tudi kakšne izjeme ,ko otrok oziroma učenec ni sam kriv za svoje nezanimanje za določen predmet,ker ga pač nekaj ali nekdo odbija anaeva

Se bom kar strinjala z ežojem. Mene so vlekli k strokovni pomoči, da ki mi bojo tam pomagali, kot bi bila zaostala ali manj bistra. Meni se zdej , ko imam sama otroke samo smeje , ko se tega spomnim, ki jaz sem bila samo lena in ne manj bistra. Sem sama to dokazala kasneje. Po moje je tale fant brihten, sicer pa mora njegova mam ocenit, če res rabi strokovno pomoč, ali pa je preprosto len. Tista varjanta, da bi se ga peljalo na kakšno trdo delo, ni slabo, da bi videl kakšna služba in prihodnost ga čakata, pa ne pretiravat, ki je vseeno še premlad. Nekaj v pravi meri zanj. Katarina K http://katarinak.moj-album.com/

Pri nas se je to zgodilo z bratom,sicer odličnjokm v osnovni šoli,v 3. letniku gimanazije...sicer je bil prvi dve leti prav dober,v tretjem letniku pa je bila kapitulacija.Padel na celi črti,samo da je bil od doma...pri bednu,pri prijateljih ali pa sobi pri pajkih.Ocene pa nikake...da smo vsak dan poslušali kričanje ni potrebno omenjati...potem pa je enkrat dokončno počilo.Skregala sta se na smrt in takrat mu je mami zabila,da ga niti enkrat več ne vpraša o ocenah.On pa je smao rekel ja...no in je delovalo.O šoli se nismo pogovarjali on pa je lepo speljal letnik kot je treba,super opravil maturo in zdaj hodi na fax... Čeprav imam jaz občutek,da je tri četertine fantov takih...ampak pomoje jih mine. Roncolino

anitram1, kot da bi svojega gledala. No, zdaj je študent, tako da je konec srečen.

 

Mi od osnovne šole naprej nismo našli načina, kako ga motivirati za učenje. Dobro, osnovno šolo je končal z odliko, a komaj, in z nikakršnimi delovnimi navadami šel na gimnazijo. Ne na željeno, ker je bilo premalo pik, a mulc je potem po dveh letnikih presedlal na željeno gimnazijo, ocene so šle v istem letniku navzgor. Seveda se je skozi gimnazijo sprehodil z ocenami od dve do štiri, a z dvojke ni niti enkrat zdrsnil na enko (česar sem se jaz nenehno bala), kar je bil čudež, glede na to, da ga za pisalno mizo nismo videli niti enkrat.

 

Kakšni so fantje kaže tudi podatek, da je dan, preden so v OŠ pisali eksterce iz matematike, šel na en avto šov in tam prebil ves popoldan....

 

Niso pomagala prepričevanja, da s 400 evri plače ne bo preživel, kar ga čaka, če se ne bo učil. Premajhni so, da bi to dojeli, ta podatek jim pride prav tisti trenutek, ko sami prvič delajo za denar in vidijo, koliko morajo delati za štiri evre na uro in kako hitro potem ta denar gre...(tudi to šolo smo dali skozi).

 

Sama oceni, ali so strokovnjaki, ki ti lahko pomagajo, na šoli, ali jih moraš iskati drugje. Morda začneš na šoli, fanta navsezadnje poznajo in se boste vsaj začeli pogovarjati o problemu, potem pa skupaj našli pot naprej.

Morda še misel, ki jo ima ena psihologinja na neki šoli zapisano na lepaku na steni (ni sicer čisto za to temo, pa vendarle):

Ljubi me najbolj takrat, ko to najmanj zaslužim, ker takrat to najbolj potrebujem.

 

Mamamia

 

 

 

mamamia